OTROK NE SPI SAM
Dragi starsi!
Vsi skupaj,ki ste karkoli napisali v zvezi s problemi,ki se pojavljajo pri spanju vasih otrok ali tisti,ki ste povedali stvoje iskusnje in podali trde smernice;
se z rahlo dvognjenim pritiskom obracam na vas…
Kot prvo moram pohvaliti nekaj starsev,ki bolj iz srca in priholoskega stalisca gledajo na svoje otroke.Skoda je le to,da se ostali malce nasmihajo vasi podpori
in celo predlagajo v skupno posteljo dedke in babice..Zalostno je le to,da se bodo teisti starsi zelo kmalu ,ce se ze niso zaceli ukvarjati z nocnimi strahovi svojih otrok.Vem spet se boste nekateri nasli in rekli moj jih pa ze nima.Ce jih se nima jih bo pa se imel! Ne verjamete.Potem vam predlagam,da si preberete veliko je napisanega o tem tako imenimi STRAHOVI ,ki se prav pri vsakem otroku pojavijo glede na razvojno stopnjo.In ce otrok te strahove prezivlja nekje dalec v svoji sobi..in je prepuscen samemu sebi…?…Zakaj pa mislite,da se otrok ponoci zbuja…?Nekateri tudi z groznim jokom..
ne razumite me napak,lepo je ce otrok spi v svoji posteljici brez problemov..ni pa lepo,ce se otrok zbuja poci,joka mi pa vztajamo ,kajti moras spatu v svoji postelji..ali celo sobi.Ravno s tem nam sporoca da si zeli nase blizine..topline..Nekateri vec,drugi manj.Pa mu jo boste se takrat odlonili?!!!
Samo da bo red in da bo otrok spal v svoji posteljici,…….
Glede tega,da mora biti intimnost partnerjev zadoscena se strinjam.Vendar vas sprasujem; je lahko ta intimnost samo v postelji v spalnici?
Kaj pa vasa domisljija….?Lepo vas prosim!!1Saj ne vzgajamo vojakov!
Nebom pozabila nekega prelepega filma, v katerem se zenska poovno omozi..in v zakon pripelje svoje tri otroke.Z nasmeskom svojemu mozu razlozi.ce otroci spijo pri starsih postanejo bolj ljubeci! Seveda pri tem ni potrebno pretiravati in hoditi v skrajnosti.Tudi pretiravanja seveda otroku lahko skodijo,vendar verjemite prisluhnite le svojemu srcu in ravnajte tako kot vam pravi ,sigurno je to prava odlocitev ,pa tudi otroci vam bodo zelo hvalezni,ko odrastejo.
Sama imam namrec dva otroka.Starejsa hcerka ima pet let in zelo rada se pocrklja pri ociju in mamici..in ce se le da ji ustrezeva saj ni vecjega zadovoljstva kot to,da s smehom zaspi in z nasmeskom pogleda v novo jutro.Tudi takrat ,ko je bolna spi pri nama,tako sem jaz mirnejsa ponoci..verjemite tudi hitreje se pozdravi.
Mlajsi dojencek je star pet mesecev in ce potrebuje potrebuje toplino, obcutek varnosti tudi ponoci..zakaj pa ne.Pa z mozem nisva za nic prikrajsana.Saj ni to vsak vecer..Seveda sem zagovornik tega,da se otroci takrat ko potrebujejo pocrklajo pri starsih..le prislunite svojemu otroku! Premalokrat jih slisimo in razumemo kaj nam zelijo povedati…Otroci pa rastejo ,rastejo…Priloznost zamujena ne vrne se nobena..
Razmislite!!
Lepe pozdrave od mamice in strokovnakinje s podrocja vzgoje in odrascanja otrok!
Zelo lepo si to napisala.
Ne razumem tistih, ki trdijo, da otroci s tem, ko spijo pri starših, odrivajo intimnost staršev itd.. Ali je res potrebno to početi vedno takoj za tistim, ko se vležemo v posteljo?
A ni nekaj najlepšega, da se mlada družina stisne skupaj.
Pri nas, tamala vedno zaspi z nama. Potem je odneseva v njeno sobico. Ob 3 – 4h zjutraj, pa cop cop cop….
Halo strokovnjakinja z dvOgnenjim pritiskom? Kakšen je to dvognjen pritisk a z dvema ognjema mogoče?
Šalo na stran, jaz sem tista, ki je imela primerjavo z velikansko posteljo z dedki in babicami, zato, ker menim, da so tisti starši, ki pretiravajo, res šli čez vsako mejo, to mislim, na preselitev moža v dnevno sobo, kot da on ne sodi k družini pa mora biti izrinjen, kar tako…
Kar se tiče nerazumevanja in otroških strahov pa tole: Strah je res, normalen pojav pri vsakem otroku, pri nekaterih se bo pojavil 1x, pri nekaterih 100x, pri nekaterih pa ga ne bo videti, zato mislim, da pretiravaš, ko trdiš, da pač strah mora biti in če ga ni, ga še bo!!! To ni nujno. Pri moji punčki, je tako, da občasno če doživi kaj strašnega čez dan, naprimer če slučajno vidi kaj po poročilih, ali če jo kakšen pes ustraši, pa “grdo” sanja in se zbudi, jaz takrat v momentu skočim (živiva v garsonijeri) grem k posteljici po potrebi jo vzamem za potiščat k sebi, ko je strah mimo greva vsaka v svojo posteljico in se ponavadi drživa za roke in zaspiva.
Sicer pa še to, mislim da je vsak starš Strokovnjak po svojih najboljših močeh, vsak vzgaja svojega otroka, tako, kot misli, da je najboljše in najprimernejše, v tem forumu so pa žal starši ki ne razumejo tega in vsepovprek kritizirajo druge in vrivajo svoja mnenja, kot da so edino pravilna! To tudi meni DVOGNE pritisk,
Jaz sem že stokrat povedala da se mi zdi v redu če je otrok v svoji postelji, zato da sta partnerja lahko mal skupaj, pa ne samo za tiste stvari, ampak nasplošno je partnerstvo tudi “akumulator” ki ga je treba redno polniti, če ne se bo enega dne izpraznil in bo konec, zato imamo tudi toliko ločitev, in ali nesrečnih zakonov.
Pa še to, jaz vsako jutro ustanem pol ure prej kot bi bilo treba in vzamem otroka k sebi in se crkljava in sproščeno čisto počasi in postopoma zbujava, in (punčka je stara 5 let) sama mi je povedala da ji je to najlepše čez dan ko se tako zjutraj objete zbujava in poslušava pravljice ali glasbo po radiju…… Verjemite zelo je sproščujoče in to počneva že od začetka vseh 5 let skoraj, in te trenutke ne bi zamenjala za nič na svetu, tako posebni so za naju obe……….
Lep pozdrav vsem skupaj !
Vceraj sem slucajno odkrila tale forum in prebrala precej tem , sele pri tej pa sem se odlocila , da se tudi tudi sama vkljucim v debato.
Rada bi opisala nas primer in naj takoj na zacetku poudarim , da gre za NAS primer in nocem strasiti mamice, ki je odprla debato .
Zelo , zelo se strinjam z Vrtnico in Edijem in povem vam , da si z mozem marsikdaj ocitava ,ker nisva vedno prisluhnila otroku in sva zaradi mnogih slabo prespanih noci odreagirala , no , nepotrpezljivo – recimo.
Taka pa je moja zgodba : imam hcerko , ki je pravkar dopolnila 10 let. Njene spalne navade pa so bile od nekdaj take : zaspati v skupni postelji , nato pa sredi noci cip,cop (po Edijevo )Da bi vse skupaj spravili v meje sprejemljivega , smo poskusili vse mogoce ( kar ste ze vsi lepo nasvetovali ) Pa ni pomagalo , nasprotno , pridruzile so se vsemu skupaj se nocne more in romanja nazaj v naso spalnico pa nocna bruhanja ( vcasih tudi veckrat v isti noci ) Skratka – da se ti strga ! No na kratko , lani avgusta so (po vecmesecnih obiskih pri zdravniku – tudi po 2 krat tedensko in vsemogocih diagnozah od viroz do psihicnega vpliva zivcne matere!!! ) po hudem epilepticnem napadu odkrili , da ima hcerka tumor na mozganih in to po vsej verjetnosti ze od rojstva (posledica dolgega in tezkega poroda – cefalohematom – klub vsemu pa APGAR 10/10 ) in epilepsijo ( tudi ze vsaj 5 let !!! Imela je ze dva velika napada , ki pa so ju oznacili kot vrocinski krc in virozo , ceprav ni imela temperature !!). Tudi to po vsej verjetnosti ( zdravniki nam nikdar niso nic zatrdili kot 100 % !) posledica rizicne nosecnost ( luscenje posteljice ) in tezkega poroda ( zelena plodovnica , popkovina okoli vratu in dusenje ). Bila je operirana in dobiva zdravila proti epilepsiji in kot po cudezu so vse spalne tezave (in tudi druge , jih je bilo kar nekaj , pa ne bi zdaj o tem) ponehale. Zdaj spi v svoji sobici , tudi spat gre sama in ponoci nic vec ne hodi na obiske.
No , nasi oz. njeni problemi z zdravjem se zdalec niso reseni , vendar pa sem s to svojo zgodbo hotela povedati , da mogoce niso vselej pri raznih takih tezavah otroci razvajeni in starsi nesposobni vzgojitelji , morda je pa vrok drugje .
Se enkrat poudarjam , da je nasa izkusnja po vsej statistiki bolj redek primer , vendar pa , dragi starsi , prisluhnite stiski svojega otroka , kajti nikoli ne veste , kako huda je lahko v resnici !
Vsakic , ko pogledam naso Maso , se znova zacudim seci ,ki nam je bila z njo dana in uzivam vsak trenutek z njo – naj bo v skuni postelji , pri vsakdanjih obveznostih , igri , sprehodih ali pogovorih ! Edinstvena je !
Vso mozno sreco z vasimi otroki zelim tudi vam vsem !
LP Andrejka iz Nove Gorice
Vse sem prebrala in vsi imate po svoje prav. Sama se še prav dobro spomnim občutka popolne varnosti, ki sem jo našla v postelji svojih staršev, kamor sem se pogosto zatekla pred nočnimi strahovi. Zato tudi svojemu sinu nisem razlagala, kako strahu ni, ali da je že velik in mora spati sam. Kadar so ga hude sanje prinesle v najino posteljo, sva pač na sredini naredila prostor in midva malo slabše, sin pa zagotovo slajše, smo spali do jutra.
Poznam pa ljudi, ki so se strogo držali reda in pravil in ne, ker bi bili hladni ali kruti, pač pa ker so verjeli, da je to pravi način, pustili otroke, da so par noči jokali. Tudi za vse drugo so imeli pravila, ki so se jih strogo držali.
Priznam, da danes, ko so otroci v puberteti, njihovi izgledajo lepše vzgojeni, vendar jaz temu videzu ne verjamem. Moj sin nenehno jezika (“To imaš, ker si mu vedno govorila, da ima vso pravico povedati, kar misli!), se upira in misli, da se je
vesolje začelo zdaj, ko on začenja živeti. Meni se to zdi prav (čeprav je naporno) in še vedno mislim, da je ljubezen, v kateri je rastel, ostala v njem, da zato ne bo slabši, ampak kvečjemu boljši človek. Moj namen ni bil imeti idealnega pubertenika (če to sploh obstaja!), pač pa vzgojiti pokončnega, iskrenega človeka,
ki bo v sebi našel srečo in ljubezen, da jo bo nekoč lahko delil z drugimi.
Stvar je torej v tem – kakšne otroke hočete: pridne ali srečne. Pridnih ni tako težko vzgojiti , srečne je dosti teže…
no, Zoran, moj otrok že ni nehal tuliti 10 sekund po tistem, ko sem mu šla izpred oči. Že prvič, ko sem poskusila z “metodo joka” (pri tem, da sploh še nisem šla iz sobe, ampak sem sedela pri njeni posteljici), je tako kričala, da je po dveh minutah je bruhala. In tega nikoli več nisem poskusila. Sploh pa, ali se partnerstvo med možem in ženo lahko razvija itd. samo v zakonski postelji? Midva z možem se imenitno pogovarjava na balkonu, pocrkljava se na kavču v dnevni sobi, otrok pa ta čas lepo mirno spi v najini postelji. Mislim, da to ni nobeno izsiljevanje in preizkušanje najinih “pragov” potrpljenja. Če se spomnim svoje mladosti – imela sem sicer zelo strogega očeta (ne spomnim se prvih let, predvidevam pa, da me niso nosili naokrog in da sem morala sama zaspati), vendar pa smo imeli tako majhno stanovanje, da NIKOLI (do svojega 28 leta) nisem spala sama – v začetku sva spali s sestro skupaj na zložljivem kavču, nato pa je bil v sobi še brat. In to se mi zdi krasno, saj sem vedno imela koga za klepet, nikoli me ni bilo strah. Še sedaj pa ne dam prav očetu, ki me NIKOLI ni spustil na NJUNO zakonsko posteljo, npr. za nedeljsko crkljanje ipd. Še ko me je bilo ob nočnem potresu grozno strah spati v drugi sobi (čeprav je bil zraven brat), me ni pustil zraven, šele mami ga je nekako uspela prepričati, ko sem hudo jokala. Zdi se mi, da je bilo to edinkrat in še vedno mi je hudo za to, da sem bila “prisiljena” zamuditi crkljanje s starši. Je pa 100”% vsak otrok drugačen, tako za igro ali hrano, kot za spanje. Eni lahko spijo sami, drugi ne. In moje mnenje je, da ni nič narobe, če nekateri za kosilo pojedo le koruzo iz konzerve (ha, ha, seveda ne vsak dan), drugi pa kompletno kosilo (za to prvo bi nekateri starši spet verjetno bili pripravljeni na verbalni spopad).
Pozdrav vsem skupaj!
Prebral sem nekaj vaših mnenj. Oločil sem se, da opišem svoje izkušnje. Z ženo imava sina, ki je sedaj star 3,5 let. Do 2,5 leti je spal pri naju. Zakaj? Ne vem, pa me to niti ne zanima. Seveda sva se trudila (na lep način), da bi spal v svoji postelji, vendar ni in ni šlo. Potem sva prišla do zaključka, da je tako pač prav in naj spi pri naju. Malo je bilo na tesno, vendar je šlo. Otrok je bil zadovoljen ….
Pred letom dni smo se odločili, da mu kljub temu kupimo novo posteljo (tako ta pravo). Z ženo sva rekla, da bo pač eden od naju spal v njej, če fant ne bo hotel.
Ko smo posteljo kupovali smo vzeli sina zraven in mu namenili aktivo vlogo češ izberi si posteljo, saj bo tvoja. Fant je to očitno vzel zares. Ko smo posteljo postavili v njegovo sobo, vrgli ven staro otroško posteljo, jo postlali z živopisano posteljnino, je takoj vzel iz najine postelje svoje stvari (igračke, pižamo..) in se preselil v svojo posteljo.
Morda se boste smejali, vendar sem imel takšen občutek, kot da odhaja od hiše…
Sedaj redno spi v svoji postelji. Včasih pa tudi zleze k nama.
Vsak otrok je zgodba za sebe. Univerzalnega pravila, kako ga spraviti v svojo posteljo pa ni!
Pa dosti sreče.
Nimam kaj veliko svojih otrok, sem pa nekaj let delala kot vzgojiteljica , pestre izkušnje pa imam tudi z vzgojo živali. Na splošno so moji življenski nazori bolj “biološki”. Nedvomno je bilo za vrsto Homo Sapiens normalno, da so spali ” na kupu”. Spanje skupaj s starši torej razvoju otroka nikakor ne more škoditi-dokler tema ne postane bojno polje . Nedvomno je nekatere otroke lažje odvaditi “naravnega koncepta ” spanja kot druge. Če se boste tega lotili je odviso predvsem od tega , če katerega od udeležencev skupne postelje moti pri spanju. Moj otrok spi pretežno pri nama ( 2,5 let), včasih tudi ne, kakor si pač zamisli, preprosto zato, ker naju to ne moti in ker se nama ne ljubi vlagati energije v pospešeno odvajanje. Prepričana sem , da imamo ljudje izredno veliko “ekološko in socialno amplitudo” in da le ekstremno neugodni pogoji resnično zapustijo škodo na bodoči odrasli osebnosti. Stopnja vzgojenosti na vseh področjih je stvar genetike ( več ali manj vodljivosti oz dominance) in energije , ki so jo starši pripravljeni vložiti v posamezno področje vzgoje. Včasih imam vtis , da nekateri starši s popolnima “zdresiranimi ” otroki poskušajo pokazati tudi svojo veliko sposobnost in uspešnost, ki jim jo morda primanjkuje na drugih področjih?? Če pa že odpremo več “bojišč”: Za zdrav razvoj otroka je prav gotovo pomembno , da ne dobi vseh bitk, saj se mora naučiti tudi izgubljati, prav tako pa ne sme vseh bitk izgubiti , če želimo da bo v današnjem ostrem in tekmovalnem svetu znal hoditi “pot zmagovalca”. Osebno sem mnenja , da naj si starši odprejo bojišča samo tam , kjer se jim zdi resnično pomembno (stvar osebne presoje npr. spanje, hranjenje , oblačenje,govorjenje resnice , prevzemanje odgovornosti, upoštevanje posameznih prepovedi itd).Kdaj in kje kdo spi, kakšno pričesko nosi in kakšen stil oblačenja ima se npr meni ne zdijo teme , kjer bi morala uveljavlati svojo voljo za vsako ceno.