Spoštovani,
v ponedeljek sem naredila prvo gromozansko napako kot mama. Naj povem, da sem si dogodek vzela k srcu in primerno posodobila varnost stanovanja.

S hčerko sva se igrali, ko sem eno od igrač nesla iz ene sobe v drugo. Odsotna sem bila cca 10-15 s. V tem času je hči, stara 8 mesecev, se odplazila do omare in prvič sama odprla eno od omar in z višje police, za katero tudi nisem vedela, da jo že doseže, potegnila kartonček odprtih gumb baterij. Ki ne bi smel biti tam, seveda, ampak je bil, ker se selimo in je vse malo kaotično. Ko sem se vrnila v sobo, je sedela pri odprti omari s kartončkom v roki. Noter sta bili še dve bateriji od štirih. Seveda sem zagnala paniko in klicala pediatra, tam so me preusmerili takoj na službo za zastrupitve (živim v tujini). Ker ni kašljala, se davila, se slinila, bruhala ali imela prebavnih težav in ker je pozneje tudi normalno jedla in bila sploh brez posebnosti v obnašanju, so rekli, da je največja nevarnost mimo. Da se k sreči baterija ni zataknila v sapniku/požiralniku. In da naj čakam 5 dni, spremljam kakec, po petih dneh, če baterijice ne bo pa naj grem do zdravnika na rentgen. Tam pa se bo videlo, kje baterija je, oziroma da je očitno sploh ni pojedla.

Do danes je že dvakrat kakala, baterijce ni bilo. Tudi sicer je normalno vesela, živahna, je, pije brez posebnosti.

Vem, da sem zadnja, ki zdaj lahko paničari okrog varnosti, ampak kako nevaren je tak enkraten rentgen, če si pediater zanj odloči? Domnevam, da je uz trebuha manj zanesljiv, sploh ker sem 90% gotova, da baterije ni imela časa pojesti. Pravzaprav se mi zdi, da bi katerikoli drugačen karakter že zdavnaj rekel, fiju, nič ni bilo. Spucajmo stanovanje zdaj res v nulo in gremo z lekcijo naprej. Jaz pa se bojim, da če nič ne bo, kot pričakujem, se bom še pol leta sekirala, da ni ta baterijica vseeno kje ostala in bo slej ko prej delala težave. Obenem pa res ne bi že pri tej starosti izpostavljala otročka rentgenu in za povrhu še trebuha. Je rentgen v tem primeru zelo zanesljiv, torej če ne bomo nič videli, lahko sklepamo, da nič ni? Domnevam, da se otroka za slikanje drži/priveže, kako stresno je to po vaših izkušnjah?

Mi lahko kaj svetujete?

Najlepša hvala za odgovor!

Nasvet oz. navodila so bila povsem v redu, enaka bi dobili tudi pri nas. Čakamo nekaj dni, da se tujek izloči po naravni poti. Če bi se kje zataknil ali obstal, bi se to kazalo z bolečinami v trebuhu, torej jokom, zvijanjem, otrok bi bil vidno boleč. Če v nekaj dneh v blatu ne bo tujka, je bolj poslikati kot pa imeti stalno občutek, da je morda kaj zaostalo, pa nismo naredili nič.
Enkratno rentgensko slikanje obseva manj kot enkratno potovanje z letalom.