otrok jeclja
Pozdravljeni!
Hčerka je stara 3 leta in 10 mesecev. Pred 14 dnevi je začela jecljati kar čez noč. Jeclja, tako da ponavlja začetni glas (npr.aaaaaaaavto, iiiiiin).Je zelo moteče, ker je prej govorila razumljivo in tekoče. Ne pojavlja se ob vsakem stavku, ampak občasno, brez zategovanja mišic…
Otok je že leto dni v vrtcu, a z vrstniki ne govori, le z vzgojiteljico je šepetala. Pred 14 dnevi, ko smo opazili jecljanje, pa je vzgojiteljica povedala, da se je hčerka odprla in se začela glasno pogovarjati. Tako mi je tudi sama doma povedala. Je mogoče to vzrok za težavo ali le razvojna motnja? Je to že razlog, da se obrnem na logopeda?
Lp, S.
enja1,
za začetek si preberite: http://med.over.net/otrok_druzina/novica.php?id=9415.
Najbrež gre za razvojno jecljanje, ki bo ob upoštevanju nekaj pravil, prešlo samo. Če pa se jecljanje poslabša, pa bo potreben obisk pri logopedu.
Pozdravljeni,
hvala za hiter odgovor. Oglašam se še enkrat. Res smo delali, kot piše. Sedaj je hčerka postala še agresivna: grize, brca… V vrtec hodi z odporom. Vsako jutro joče. Želi, da jo jaz vozim v vrtec, prej je bila za to dobra babica. Vzgojiteljica je povedala, da jo tudi eden izmed vrstnikov tepe. V igri ga pogosto omenja. Drugače sodeluje in je odprta. V vrtcu tudi ne jeclja, zelo močno pa na poti domov.
Doma imamo 8-mesečnega otroka (agresivna je tudi do njega). Nikoli nismo opazili ljubosumnosti, prej ljubezen. Res pa je, da se je vedno vrtela v njenem krogu, se pravi v središču pozornosti, še posebej ob prihodu obiskov. Skoraj dnevno se 1x polula, kar prej ni bilo že leto dni.
Kaj vi menite, v čem je problem?
Hvala in lep pozdrav, S.
Spoštovani.
Opisali ste težave triletnice, ki išče svoje mesto (pozornost) v družini in v družbi (vrtec).
V začetku je pridobila pozornost vzgojiteljice tako, da je šepetala (neposreden stik). S tem je pridobila vso njeno pozornost, vsaj za nekaj minut.
Doma pa »se je vrtela v krogu sestre«, ki je bila verjetno v središču pozornosti, no, nekaj »sonca« je tako posijalo tudi nanjo.
Mnoge pripovedi staršev, tudi vaša me vedno spomnijo na zgodbico, ki sem jo nekoč prebrala v eni od številk Cicibana.
» Deček dobi bratca (starost približno takšna kot pri vas). Prvič pridejo na obisk tete, strici, babice, dedek. Vsi obiskovalci razen dedka se zgrnejo okoli zibelke. Prej so se vedno okoli najstarejšega otroka. Le dedek, tako kot običajno povpraša starejšega otroka v družini, kako je kaj. Tako kot vedno sede na svoj priljubljeni naslonjač in vzame v naročje starejšega vnuka. Pogovarjata se o vsem mogočem (čisto tako, kot vedno). Ko se vsi obiskovalci umaknejo od zibelke, prvič dedek vpraša vnuka, kako kaj bratec. Vnuk mu hiti pripovedovati. Čez čas vpraša dedek ali bi ga šla skupaj pogledati. Vnuk je navdušen. Rad bo dedku pokazal svojega bratca.«
Odlična zgodba, polna nasvetov za mlade starše. Ne odvzeti starejšemu otroku nekaj, kar je imel samo on, kar naenkrat. In rad je imel to pozornost, sedaj pa jo ima mlajši. Kako pa naj to sprejme starejši?
Ker je imel čas in pozornost dedka (naužil se je je), je lahko z veseljem in ponosom pokazal bratca. To je pravi začetek delitve pozornosti, to, da otrok spozna, da mu ne bo nič vzeto, samo delilo se bo.
Mogoče je jecljanje samo druga oblika iskanja pozornosti. Ali niste sedaj vsi zaskrbljeni? Vi doma, vzgojiteljica v vrtcu. Vsi se pogovarjate o njej, jo opazujte, sprašujete, se o njej pogovarjate …
Isti učinek ima agresivno vedenje do drugega otroka. Zopet se dvigne pozornost do nje, pa četudi negativna (prepovedi, zahteve, kreganje …), tudi ponovno lulanje je lahko iz istega vzroka.
Tudi moja otroka sta točno te starostne razlike. Zato vem, kako pomembno je prav v tem času biti pozoren do starejšega. On nekaj izgublja, on se mora naučiti deliti nekaj kar je imel silno rad in celi dve leti čisto zase. Drugi otrok že prihaja v svet, kjer je zanj delitev nekaj običajnega, kar seveda za prvega ni. Ne eno ne drugo ni slabo, da ne boste mislili.
Prvi ima to izkušnjo, kako je imeti starše čisto zase, drugi pa kako »preprosto« je deliti pozornost, starše. Oba imata pomembne življenjske izkušnje. Prvi seveda v tem, kako nekaj obdržati, drugi, kako nekaj osvojiti. To je pač dinamika življenja, ki nas na svojstven način dela različne.
Razmislite, v čem se je spremenilo življenje vaše deklice. Poglejte skozi njene oči, kaj je tako drugače, kaj tako težko prenaša, po čem kliče in prepoznali boste odgovor na vsa vaša vprašanja.
In predvsem, pogovorite se z vzgojiteljico kako rešiti problem grobega vrstnika v vrtcu.
Vesela bom, če boste še kaj napisali, sporočili, kako napredujete.
Francka
Pozdravljeni.
Moj pet let in pol star sin jeclja. Jecljanje se je pojavilo, ko je bil star tri leta in en teden, in sicer čez noč. Takrat se ni zgodilo nič posebnega, kar bi lahko bila posledica otrokovega jecljanja. Seveda sem o tem takoj povprašala logopedinjo, vendar je rekla, da je to verjetno razvojno, češ da otrok hitreje razmišlja kot to lahko pove in da bo to samo od sebe izvenelo.
Za nasvet sem vprašala še drugo logopedinjo in mi je povedala isto. S to drugo logopedinjo sem še vedno v stiku in se vsake toliko časa slišiva (med tem sva bila tudi dvakrat pri njej), da ji poročam, kako “zadeva stoji”. Po dveh letih in pol jecljanja še vedno vztraja, da je to razvojno in da mu dajmo še malo časa.
Sedaj pa bi vprašala še vas, kaj vi mislite, ali je to res samo razvojno ali kaj več.
Jecljanje se kaže v tem, da podaljšuje besedo (npr. maaaaaami) ali ponavlja zloge (npr. mamamami). Večinoma se mu zatika pri samoglasnikih. Jeclja bolj intenzivno kadar je v zadregi, je utrujen, razburjen ali jezen. So pa vmes obdobja (kakšen teden, dva ali celo več), ko jecljanja sploh ni zaznati, potem pa se spet pojavi, včasih bolj intenzivno, včasih manj.
Naj omenim še to, da je pred sedmimi tedni dobil bratca. Od njegovega rojstva je en teden zelo jacljal in ni povedal skoraj nobene besede lepo. Potem se je vse skupaj malo umirilo in je manj jecljal, pred kakšnim tednom pa je spet začel.
Bratca ima zelo rad in je do njega ljubeč, z možem pa se trudiva, da zaradi bratca ne bi bil preveč zapostavljen in mu še vedno namenjava veliko pozornosti.
Sin sicer že od 13 meseca dalje hodi tudi v vrtec in po razgovorih z vzgojiteljicami ni bilo nikoli nobenih problemov, ki bi lahko bili vzrok za jecljanje, saj je med vrstniki zelo priljubljen, čeprav je po duši bolj miren, nežen fantek.
Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.
Dani