Pozdravljeni,
Nujno potrebujem nasvet saj sem na robu obupa.
naj najprej opisem situacijo. S partnerko ziviva skupaj nekje pol leta. Ona ima hcerko od prej. Tudi jaz imam sina iz nekdanje zveze, ki je zdaj star sest let. Z njim nisem vec od njegovega drugega leta, vendar me obiskuje le vsak drug vikend. Sva zarocena in datum poroke se bliza.
sedaj pa k problemu.
punca, torej bodoca zena, ima vedno vecje strahove, odpor do mojega sina. Naj povem, da se je od zacetka trudila da mu nudi prav vse, od daril, uspavank in nasploh vsega. Vendar ji je otrok v moji odsotnosti zacel kazati popolnoma drug obraz. Ni hotel jesti, nato pa jamral kako je lacen, nekajkrat ji je celo naprej vrgel kaj neprimernega glede moje bivse, skratka totalno jo je uzalil.
Pa se mali ocitno sploh ne zaveda problema, ne cuti da je kaj narobe. Medtem pa je moja zarocenka razvila totalen odpor in sovrastvo do njega. Ne le to, vedno, ko se priblizuje vikend, ko bi naj bil sin pri meni, ima ze nekaj dni prej, ter cel vikend, grozne nocne more. More, v katerih sanja da jo hoce moj sin napadit s sekiro ali jo zadusi z blazino. Med tem pa jaz cele noci bedim, jo drzim ko v spanju bezi pred njim, in podobno. Ne vem kaj naj storim. Njeni strahovi in nihanja so tako mocna, da se zdaj ze poroke vec ne veseli, ker je prepricana da ji bo otrok storil nekaj kar ji bo dan pokvarilo.
Sam sem predlagal da bi se porocila brez mojega sina, ker mi poroka in njena sreca pomeni vec. Pa se ne strinja. Raje bi bila ona depresivna. Jaz pa si zelim da bi to bil za oba najlepsi dan.
Ob vikendih ko je moj sin pri meni pa se nama izmika. Stanje je grozno. Bojim se da bo zenska prej ali slej obupala, vidim kako jo to razzira in ne vem kaj narediti.
prosim, da mi pomagate. Kaksen pristop naj uberem do koga? A ima kdo podobne izkusnje? Ali naj prekinem stike z otrokom ce mi unicuje zivljenje?
poskusal sem ze probleme omenit njegovi mami, vendar ga je slepo zagovarjala in mu ni pripisala dejanj oziroma mi ne verjame.

Spoštovani očka in skorajda mož h3llang3l !

Verjamem, da vas trenutna družinska situacija spravlja v veliko stisko. Ste tik pred poroko z novo partnerko, ki pa ima prave nočne more zaradi vašega šestletnega sina iz prejšnje zveze. Sin ji zna (zavestno ali nezavedno) dati čutiti, da je bil on prej vaš kot ona, da je ona prišla v vajin skupen dom – četudi je to le na 14 dni – (in pripeljala še »sestrico« verjetno) in da nikoli ne bo njegova prava mama. Kar niti ni njen namen, čeprav se je v začetku zelo trudila mu priti nasproti in ga »osvojiti«. Pa ji sin tu ni prišel naproti. Kar ni v taki situaciji nič tako »nenormalnega«. Pravite, da jo je totalno užalil z neprimernim vedenjem in besedami (in verjetno je nerealno pričakovati, da se nikoli več ne bo kaj takega ponovilo …).
Vaša zaročenka se je znašla v začaranem krogu strahu, sovraštva in odpora do vašega sina, ker se verjetno ob njem počuti nemočna in jo je zato že vnaprej strah prihodnjih skupnih trenutkov. Vas pa skrbi, kako se bo sploh razvijala vajina poročna zgodba, saj vas je strah, da bo obupala nad sinom in vajinim odnosom. Zato bi raje kar vi »obupali« nad sinom in prekinili stike z njim.
Očitno je v vaši hiši trenutno v zraku ogromno strahu, ki si ga tako »podajate« vsi trije v konfliktu oz. negotovosti. Samo da vaš sin verjetno še ne zna povedati, da ga je strah in da ne ve, kaj bodo vse te spremembe (nova partnerka v hiši, poroka pred vrati …) prinesle, kje bo/je njegovo mesto pri vas (in vi ste celo res pomislili, da bi se mu kar »odrekli« in tako potrdili njegove strahove). Vaša partnerka pa se v sanjah nenehno bojuje z vašim sinom za vašo pozornost oz. svoje mesto. Kot da ni dovolj čustvenega prostora za vse. Kot da bi ona morala braniti svoj prostor pred vašim sinom oz. kot da mu ga krade. Pa mu ga ne. Oba sta vaša, oba vam pripadata, vsak na svoj način. In oba – verjamem – imate globoko v srcu radi – spet vsakega na svoj način. In mislim, da ste vi tisti, ki boste morali to obema, predvsem pa svojemu sinu zelo jasno (in preprosto – za 6-letnika) povedati in dokazati z dejanji. Najprej se boste potrudili, da boste ob skupnih vikendih tudi vi osebno čimveč časa preživeli v neposrednem stiku s sinom (povabite ga h kaki igri ali aktivnosti samo za vaju, če je potrebno, mu pomagajte pri domačih nalogah – če je že v prvem razredu, skratka zanimajte se zanj – kako mu gre v šoli/vrtcu, kako se razume s sošolci, vi mu preberite pravljico za lahko noč ipd.). Mislim, da bo potem se tudi on lažje sprostil v troje ali več, saj mu boste tako pomagali napolniti baterije in pridobiti čustveno varnost v odnosu z vami. Prav tako boste vi tisti, ki boste jasno povedali sinu, kaj je primerno oz. neprimerno vedenje v odnosu do vaše bodoče žene. Da sicer jo sme (če morda tako čuti trenutno) tudi sovražiti, ne imeti rad, biti jezen (in to sme vam tudi povedati in vi ga za to ne boste kaznovali), vendar pa ne boste dopuščali nespoštljivega vedenja, ki bi prestopilo meje sprejemljivega, ker ne dovolite, da prizadene žensko, ki jo imate radi, tako kot imate radi tudi njega. Jasno mu tudi vnaprej povejte, kaj se bo zgodilo, če ne bo upošteval dogovora.
Vaši zaročenki pa boste zelo jasno povedali, da zelo cenite, kar je že do sedaj naredila za vašega sina in da je vaša (bodoča) žena in da ji nihče ne more ukrasti tega mesta. In ji hkrati dali dovoljenje, da ji ni potrebno biti popolna, da se sploh ne potrebuje dobro razumeti z vašim sinom, sploh ker ni v njeni moči, da bi ona lahko vplivala na njegovo vedenje in njegove občutke. Naj si preprosto dovoli biti, kar je, čimbolj naravna, sproščena in naj se vedno zaveda, da je z njo vse v redu, tudi če je vaš sin ne sprejema oz. jo »testira«. Ja, in sme ga tudi sovražiti in čutiti totalen odpor do njega (za katera verjamem, da izhajata iz njenega trenutnega občutka nemoči ob vašem sinu, saj ne sodeluje z njo in tako bojkotira njene pobude – in o vsem tem sme povedati vam). Ob vsem tem se bo tudi ona potrudila ohraniti spoštljiv odnos do vašega sina. In omogočite ji, da tudi ona predlaga, kako bi organizirali tiste vikende, ko imate stike z vašim sinom – si želi, da jih preživljate skoraj ves čas skupaj, ali ji morda bolj ustreza, da se pa tudi ona lahko malo »umakne« in takrat kaj postori ali pa se več posveti svoji hčerki, iti na kak obisk, nakupovanje? Če želi in je pripravljena, seveda ste lahko skupaj večino časa, a tudi njej ni potrebno iti čez njeno osebno mejo znosnega v trenutnem stresu. Najmanj realna verzija je, da obstaja čarobna formula in boste od jutri naprej »srečana in vedno nasmejana družina« 24 ur na dan. Za pričakovati pa je, da so težave, ki jih opisujete, prehodne narave in se bodo počasi umirile in izzvenele, sploh ko se bodo mimo najbolj stresni dogodki in boste vsi vpleteni začutili, da je v vaši družini za vse dovolj prostora in čustvene varnosti.

Na poročni dan – pa morda se bosta oba z ženo lažje sprostila, če bosta vedela, da bo tam kje blizu kdo, ki bo poskrbel za sina in ga imel na očeh v stresnih trenutkih – imata kako babico ali dedka ali teto/strica …, na katerega se lahko zaneseta in s katerim ima vaš sin dober odnos in bo vesel, če ga bo imel za družbo in bo tako tudi on lahko užival v tistem dnevu na svoj, otroški način? Ker »protokolarne« odrasle zabave sicer znajo biti za 6-letnika tudi naporne in potem postane naporen on za odrasle okoli sebe. Lahko prosite koga za tovrstno pomoč? Ob takih dogodkih je pomoč vedno dobrodošla!

Očka, zaupajte si in poskrbite za čustveno varnost vaše celotne družine!

Pa sej ne moreš tega mislit resno.
Ti bi prekinil stike z otrokom ker je 6letnik (ŠEST LET!) bil nesramen do tvoje partnerke in sedaj ona čuti odpor in sovraštvo in se boji da ji bo uničil poroko? Se vidva zavedata kašne bedarije trosita in kako s tem škodujeta TVOJEMU otoku?
Deček je verjetno zmeden, dejstvo je, da ima fotra, ki ni vreden tega naziva (sreča nove partnerke pomembnejša od otroka, lepo te prosim), novo bodočo mačeho – ki si ta naziv nadvse zasluži in mami, ki verjetno ne ve kaj se dogaja in ga ne more primerno zaščitit. Če bi bil oče mojega sina in bi dajal takšne stvari od sebe kot jih bi poskrbela, da otroka več ne bi videl. Obenem bi poskrbela za kakšno zlomljeno rebro, ali dve.

Prosim postavi se pred ogledalo, pa se vprašaj kaj pomeni bit starš in kje bi naj bile tvoje prioritete. Če nisi sposoben odrast in se nehat do svojega sina obnašat kot da je nezaželen pes, ki je ugriznil tvojo partnerko prekini stike, saj mu s tem kaj počneš sedaj ne delaš usluge. Ampak zavedaj se, da poti nazaj ni. Mogoče se boš enkrat spomnil, da ga imaš rad in da bi lahko bil ponosen na njega, takrat bo prepozno.
Ne ti, ne tvoja partnerka nista odrasla človeka, in niti pod razno ne bi smela imet otrok – te je namreč treba vzgajat, se z njimi ukvarjat, so kdaj muhasti in govorijo bedarije. In lahko, saj so otroci. Problem je ko to počnejo t.i. odrasli.