Kaj je zate asocialen otrok?… Da ne zleze v krilo ravno vsaki osebi, ki ga poboža po glavi? Da se ne igra ravno z vsakim otrokom, ki mu ga kot družbo izberejo starši? Da je bolj tih in razmišljujoč?…..

Kaj je zate nesamostojen otrok? Kdaj bi moral biti otrok samostojen? Pri letu, dveh, treh?…

Moja dva sta odrasla v socializirane in samostojne otroke. Otrok ne postane “pomehkužen” zaradi cartanja, ampak zaradi tega, ker ga zavijamo v vato kasneje, ko je že sposoben odločati o sebi. To pa zagotovo NI starost enega leta.

Vsak otrok je nekaj posebnega. Otroci prinesejo določene značilnosti tudi s seboj in resnično pomembno je le, da svojega otroka SPREJMEMO točno takega kot je in začnemo graditi od tu naprej. Da ga ljubimo, četudi ni tak kot tisti iz priročnika za starše.

Če pa si starši zamislijo, da bi moral biti njihov otrok točno po njihovih merilih, lahko to postane velik problem. Najprej je to travma za otroka, potem pa še za starše, ki jim moduliranje ne uspeva. No, na srečo jim ne uspeva… tvoj otrok ne more v življenju postati nekaj, kar v resnici on NI – razen če postane tvoja ubogljiva lutka..

Tvoj otrok dobro čuti, da so med tabo in njegovo mamo nesoglasja – tega mu ni treba razlagati. In resno razmisli pri sebi, zakaj si prepričan, da mora otrok toliko časa prejokati? So te kot otroka tudi tebe tako vzgajali? Si moral tudi ti veliko jokati, da te je kdo slišal? Se ti zdi, da si zaradi tega odrasel v trdnega možakarja, ki ima vse pod kontrolo (no, razen obnašanja partnerice in otroka)?..

Žal verjetno tvoja partnerica tega ne bo brala. Svetovala bi ji namreč, da naj naredi po svojem srcu, četudi to pomeni, da prinese punčko v zakonsko posteljo – verjemi, da boste vsi trije bolj naspani. Včasih moramo v življenju delovati tudi mimo principov in vzorcev, ki smo jih pobrali od svojih staršev in ne smemo dopustiti, da bodo tudi naši otroci na en način čustveni invalidi, ki se bodo potem svojim otrokom BALI POKAZATI LJUBEZEN…. ker nas je strah, da bodo potem pomehkuženi ?!??!??!

Vse se zgodi ob pravem času.. Indijanke imajo svoje otroke ves čas na svojem hrbtu ali trebuhu v posebnih bisagah – tako otrok ves čas čuti mamino bližino in verjemi, da ti otroci skoraj ne vedo, kaj je jok – saj ne čutijo potrebe, da bi morali bližino izsiliti na ta način.

Res je, noben oče ti ni odgovoril… Vidim, da v bistvu pričakuješ, da te bo kdo podprl v tvojem razmišljanju… Mogoče pa bodo moderatorji tega foruma tako prijazni in ti bodo dali prav.

Vendar ste MOŠKIi. S tem ne mislim nič podcenjevalnega – vendar NIKOLI NE moreš vedeti, kako je, ko je eno bitje celih devet mesecev DEL TEBE.. in kako se počutiš, ko ti moška okolica sporoča, da je pri enem letu SKRAJNI ČAS, da se “mladič” mičkeno odstrani od matere, ker je ne želiš deliti z NIKOMER.

Mislim, da imaš osnovni problem razumevanja TI in ne tvoja partnerica – ona dela samo tisto, kar ji narekuje njena narava. Dokler ne uredita stvari med vama, je škoda iskati vzrok za medsebojno nerazumevanje v joku otroka.

Ja, sem bila mičkeno dolga, priznam.

LP, Amedea

—————————————–

Omnia mea mecum porto.

Zdaj mi je že bolj jasno, kam pes taco moli. Če dobro prisluhneš otrokovemu izražanju, potem glede na način joka tudi zanesljivo ločiš, kaj deklica tisti hip hoče. V otroka se znaš poglobit in nekako opažaš, da rabi omejitve, kadar s svojim jokom izsiljuje. Ja, v tem te podpiram, samo ne podpiram te glede načina omejevanja. Predvsem zato ne, ker je velika verjetnost, da bi deklica razumela prej omenjeni način kot zapuščenost od vseh bližnjih, to pa je za enoletnika preveč, te izkušnje enostavno ne zmore predelati. Pomisli, kaj želiš svoji hčeri sporočiti: Verjetno to, da jo imaš rad. Da je pri tebi na varnem. Da se lahko nate zanese. In da se z njenim izsiljevanjem ne strinjaš. Če jo pustiš jokat, ji nikakor ne sporočiš tega, kar ji želiš sporočiti, ampak nekaj čisto drugega, a ne?
Za reševanje zagat pri trmarjenju obstaja zelo dobra stvar, močan ljubeč objem. Izvedeš ga tako, da ima otrok v tvojem naročju skrčene rokice in nogice kot plod v maternici. Lahko ga še oviješ v manjšo dekico, tako kot so včasih ovijali dojenčke, kot štručko. V naročju se ima pravico izjokat in izkričat, kolikor hoče, gibanje mu pa omejimo z močnim objemom. Ne samo telesni položaj, tudi naša psihična naravnava mora biti v stilu “popravljanja dosedanjih zablod.” Zelo pozorni bodimo, kakšna čustva oddajamo v otroka, ko je v naročju! Če nismo sposobni dajat razumevanja, absolutnega sprejemanja, brezpogojne ljubezni, popolne gotovosti vase, potem je bolje, da se tega manevra ne lotimo. Ker je tako, da karkoli občutimo, tega je deležen tudi otrok, ker je do okolja odprt kot goba za vlago. Koliko časa naj ga držimo? Dokler trmari. Jok v naročju se spreminja, iz kričanja in ihte na začetku v bolj umirjenega in z vzdihljaji olajšanja na koncu. Včasih gre v 5 min, včasih pa v pol ure ali še več.
Medsebojno usklajeni starši nudijo otroku ugodno okolje za čustveni razvoj, pri neusklajenih pa otrok reagira tako, da z obnašanjem kaže na razpoke, ki postanejo vidne tudi nam odraslim in jih potem nekako uskladimo. Imam občutek, da vama deklica kar uspešno nakazuje, kje je kaj za popravit. Predvsem povejta drug drugemu, kaj čutita….pa še veliko drugih stvari je za povedat. Saj prej ne vemo, ko damo skoz, smo pa mojstri.

Samo eno pripombo mi še dovoli, Amedea: že dolgo nisem brala tako lepih misli o vzgoji, kot si jih napisala Ti. Hvala!

No verjetno se nisem pravilno izrazil, zato ne gre zameriti brcanja v temo. V primeru, da bi iskal kakšnekoli zaveznike, bi verjetno lahko zavil do vse svojih prijateljev, ki še nimajo otrok oziroma bi se z njimi dobil na “piru” in na dolgo in široko razpravljal o tem kako bi jaz nekaj bolje naredil. Za nobeno moje razmišljanje ne potrebujem podpore, saj sem sam dovolj trden da sem podpora večini kvečjemu jaz. Je pa res, da poskušam najti rešitev oziroma bi rad slišal moško stran zgodbe, saj je očitno da nisem ženska…saj v primeru če bi bil potem verjetno ne bi spraševal stvari, ki jih sprasujem oziroma, bi kompliciral v nedogled za stvari, ki so popolnoma nepomembne. Hm mogoče nekoliko preveč šovinistična trditev , ampak takšen pač sem, brez dlake na jeziku namreč. Moja naloga moškega je pač, da sem v podporo, da pomagam in ne vem kaj vse…pač tipiziran moški. Mogoče je res še nekoliko zgodaj za neko konkretno vzgojo, vendar se je tole leto obrnilo naokoli, kot bi rekel keks in prav tako bo drugo in tretje leto in potem v bistvu ne bo več nobenih pametnih izgovorov.

O razvajenih in asocialnih otrocih…

Zame je asocialen otrok npr. moj nečak, se pravi sin partnerkine sestre, saj je že v drugem razredu osnovne šole, v šolo ki pa je 500m stran pa ga še vedno vsako jutro vozi babica. Saj ne živimo v ZDA? A ga bo kdo ukradel ali kaj? Kadar ga vprasam, kako je z njegovimi sošolci odgovori povsem brez navdušenja “V redu”. Z nami in svojo sestro je šel na kresovanje in kljub temu, da so se tam zraven igrali njegovi sošolci se ni premaknil nikamor. Ves čas je bil z nami in kljub temu, da je bilo očitno da ga mika, da bi se družil z vrstniki po domače povedano ni imel jajc oziroma ne vem no a ni nenavadno, da si zdrav sedem oziroma osemletnik in nimaš nobene želje po tem, da bi se šel s svojimi sošolci igrat???

Bojim se za svojo hči, saj se je svet spremenil…ja priznam bojim se zanjo, saj ne želim da ji pri 7-ih letih njena babica briše rit z vlažilnimi robčki, ki jih uporablja sedaj ko še ne more sesti na školjko. No takšne stvari se meni ne zdijo normalne in ker poznam obe hčerki moje tašče, pač moram očitno biti jaz tisti katalizator. ki bo odvedel svinjarijo.Po drugi strani vidim tudi dobro plat tega kar počne moja draga pri vzgoji…vendar, kot sem že napisal na začetku, ker mi pač ne dovoli da bi neko odločitev sprejela skupaj oziroma moje predloge vedno zavrača, potem naj pač dela kot hoče, vendar jaz tega ne podpiram in se v ta ples ne mislim ujeti.

No kljub temu, da očitno nisem bil zraven vseh 9 mesecev nosečnosti in ves čas nisem bil v podporo svoji dragi…hm..tale cinizem pa res ne paše zraven…Imam namreč sestro, ki je mlajša 17 let. Pri 17 letih sem namreč dobil sestro, za katero sva po enem letu, se pravi po koncu porodniške skrbela moj mlajši brat in jaz….no seveda je bila v veliko pomoč tudi babica, oče je pa bil na ladji. Z bratom nisva bila v nekakšni pasivni vlogi opazovalcev, temveč sva zanjo ves cas skrbela m jo previjala, kopala, se z njo igrala…pač standardna rutina, vsaj dokler ni prišla iz službe mama. No sestra je izpadla cisto v redu.

No da zakljucim tale roman…otroci so odraz staršev. Danes me je kar groza, kadar v sebi zagledam svojo mamo ali pa v moji dragi svojega tasta, ampak tako pač je, saj ne glede na situacijo in kljub temu, da je otrok del tebe 9 mesecev ga je enkrat treba izpustiti, saj mu takšne kvazi pozitivne stvari lahko pustijo v življenju resne posledice pri sami socializaciji. Naenkrat se namreč znajdeš v nekakšni časovni kapsuli, ki se imenuje realnost in ta povzroči v tranzitu resne težave tudi večini “normalnih ljudi”. Kadar pa nekoga ovijajo vse življenje v vato…no tega prehoda ne moremo ravno imenovati prehod, saj je zadeva primeljiva s skokom direktno iz savne v bazen z vodo na -10. Naša naloga ke ljubiti svoje otroke, vendar je primarna naloga jih pripraviti na življenjem da bodo lahko nekoč poleteli in spletli svoje gnezdo.

Se pa strinjam – narava nam res narekuje določene stvari, vendar smo ravno zaradi tega, ker se znamo kontrolirati civilizirani in se zato razlikujemo od živali. sicer bi bil z veseljem bonobo, vendar imam tistih 5% ralike genetske zasnove, da sem pač človek. V svoji hčerki ne želim kopije kogarkoli izmed nas, temveč čimbolj samostojno osebnost, ki bo znala razmišljati z lastno glavo.

No mislim, da sem bil jaz še nekoliko daljši :)))

Whatever you do, don’t tell anyone!

Zanimivo razmišljanje.

Saj veš da mi tukaj pametujemo na podlagi skopih podatkov, lastnih razmišljanj in izkušenj.

Če ti kaj od tega pride prav, vzemi, sicer pusti.

Itak si ti unikaten človek, tako kot tvoja partnerka, vajin odnos prav tako in novo, še neoblikovano bitje tudi.

In vse kar se boš v zvezi z odnosom in vzgojo odločal…bo eksperiment.

Če bo uspel ali ne – to bo pa čas pokazal.

Jaz bi na tvojem mestu pozornost posvetila komunikaciji s partnerko.

“Najboljša mama je ljubljena mama.”

Želim vam prijetne skupne trenutke. Srečno.

Jaz pa mislim, da razumem, kaj želiš povedati. V osnovi se bojiš, da bo hči razvajena v smislu nesamostojnosti in nedružabnosti. Mislim, da je tvoj strah utemeljen, žal pa ga boš moral reševati skupaj s partnerko. Imam sina (1,5 let) in opažam, da je veliko otrok takih, kot jih opisuješ ti. Na igrišču opazujem starejše otroke in veliko je takih, ki pri vsakem najmanjšem problemu/konfliktu iščejo pomoč staršev, sami so pa izgubljeni. Žal se veliko staršev ne zaveda, da otroci niso naša last, so nam bili samo “posojeni” dokler ne bodo dovolj stari, da bodo odfrčali iz gnezda. Žal pa to ni mogoče, če jih starši priklenejo nase, saj so potem otroci totalno nepripravljeni na življenje. S tem ne mislim povedati, da bo vsak enoletnik, ki ga starši ponoči tolažijo, postal razvajen.

Nonamei želi samo povedati, da je to nek začetek razvajanja, saj ne moremo do npr. 3 leta ravnati z otrokom, kot da je totalno nesposoben, potem pa se kar čez noč začeti obnašati z njim kot da je že odrasel. Proces postati samostojen traja dolgo in se po moje začne že okoli enega leta. Ko moj otrok ponoči začne jokati, preverim, kaj mu je, ali je slučajno bolan. Če je vse v redu, mu dam dudo, ga pobožam in mu rečem, da naj zaspi, ker se ponoči pač spi. Otrok mora vedeti, da je noč za spanje, tako kot mora vedeti, da na cesto ne sme sam. Treba je biti vztrajen. (Pa ne misliti, da sem kdaj mojega sina pustila več ur jokati, to se doslej še ni zgodilo, je pa res, da nekje od 4. meseca dalje ima ritual, s katerim se je naučil zaspati sam, ponoči pa se je nehal prebujati okoli 8. meseca, ko sem ponoči prenehala dojiti. Vse se je zgodilo brez joka!).

Mislim, da je stvar v tem, da mora biti starš siguren v to, kar počne in da mora imeti pred sabo dolgoročen cilj. Nonamei, tebi svetujem, da vzameš stvari v svoje roke in partnerki ponoči ne dovoliš, da vstaja, temveč poskusiš, morda po metodah iz knjige “otroško spanje, brez joka v sanje”, hči navaditi na to, da ponoči spi. Bodi potrpežljiv s punčko, pa bo. Mislim še, da moški prehitro obupajo in vso vzgojo prepustijo partnerki. Ne naredi te napake, hči te potrebuje! Večkrat smo ženske take, da rabimo partnerja, ki zna udariti po mizi in narediti kaj, za kar ženska nima dovolj poguma, sploh kar se lastnega otroka tiče! Srečno!

Otroke je pač najbolje vzgajati po lastnem občutku. Vse te ameriške in ne vem kakšne instant knjige, ki ponujajo vsemogoče dokončne rešive so zame samo komercialna finta in nič uporabnega. Je pa res, da pač nismo vsevedni in je dobro prebrati kakšno knjigo o psihologiji vzgoje. Odlične knjige na to temo piše ga. Zdenka Zalokar Divjak.Naše gore list.
Kar se pa tiče otroškega joka, mislim da je dobesedno kruto pustit otroka jokat. Sploh ponoči. Joka pač, ker nekaj rabi ali je prestrašen. Saj ga lahko vzameta k sebi v posteljo, pa boste mogoče vsi prav sladko spali. Očitno rabi vajino bližino in z odrekanjem le te ji bosta naredila škodo. Jaz imam tri otroke in sem se pač ponoči vstajala 10 let. Pa kaj! Ko bo minilo, ti bo pa žal.

Jaz sem mati 5-ih otrok v starosti od 31 do skoraj 16 let. Imela sem to srečo, da so bili moji otroci dobri spalci. Razen v času, ko sem dojila so spali ponoči od 10 do 12 ur – različno od posameznega otroka. Nikogar nisem ponoči previjala, saj je noč za spanje pa tudi malo mokre pleničke niso nobena ovira za trden spanec. Podnevi pa smo se poskušali držati ur namenjenih za spanje. Podnevi nisem zastirala oken, niti se niso naše življenje aktivnosti kaj spremenile zaradi tega, ker pač otrok spi. Pri skoraj leto starem otroku je to težko doseči, saj vas je punčka že dodobra vzgojila. Mogoče bi jo poskušali preko dneva obdržati dalj budno. Sicer niste nič omenili kake spalne navade ima preko dneva vendar vam povem, da moja hči podnevi ni več spala od sedmega meseca starosti. Povem vam pa tudi, da svetujte ženi, da naj se neha malo smiliti sama sebi. Jaz sem pri triintridesetih letih rodila dvojčka. Ob dejstvu, da je imel eden težko alergijo na mleko, ki je trajala dobri dve leti in se je odražala z napadi bronhitisa in laringitisa. Zaradi prizadetosti dihalnih poti (zaradi omenjene alergije) ga je silila na kašelj že vsaka sprememba v zraku. Prenekatero popoldne smo preživeli v zdravstvenem domu kot nujni primer in med drugim gre zahvala tudi mojim prečutim nočem, da imam zdaj doma zdravega 18-letnika ne pa težkega astmatika. Nisem štela noči, ki sem jih zaradi njega prebedela, vendar otročnica ima drugačno energijo kot ostali.
Moj mož je poklicni voznik, zato je boral biti zjutraj naspan, čeprav smo živeli s starši je bila skrb za otroke izkjučno moja domena, saj je bila mati težki sladkorni bolnik, oča pa je bil invalidsko upokojen zaradi hrbtenice, kar pomeni, da sem morala sama skrbeti za vse. Takrat mi ni bilo težko prečuti noči in biti nato cel dan aktivna. zdaj pa eno malo daljše žuriranje pomeni, da potrebujem par dni, da pridem k sebi. Če vam je kaj v tolažbo bom rekla tako, še vsak otrok je zrastel in prerastel svoje muhe, pomembno je da je zdrav. Starši smo tisti, ki moramo paziti, da nam ne prerastejo preko glave. Samo brez panike prosim. Lep pozdrav

Ja čestitke Darja! Kapo dol. Res je da sem jaz še trenutno na porodniškem dopustu in gledam na probleme, ki nastanejo ponoči bolj umirjeno. Je pa problem ko je treba zjutraj v službo po neprespani noči.
Imamo 3,5 let in 2 meseca stara otroka, ki sta si zaenkrat zelo različna. Večji je veliko bedel ponoči- neprestano iskal dojko,… Tamala pa je sicer tudi dojena, a zaenkrat še prespi noč. Bomo videli kaj bo kasneje.
Pri tavelikem so nam vse metode za odvajanje od dojenja obvisele tako da smo počakali ko je minilo samo od sebe, ampak zbujal se je še vedno kar precej. Otroci so si res zelo različni. In včasih je splet vseh mogočih dejavnikov, da se nek otrok kar naprej mesece in mesece zbuja in nima nočnega miru.
Vsem mladim staršem z preveč budnimi otoki tudi jaz polagam na srce, da vse mine in človek neverjetno hitro pozabi bolj hude čase.

Pri nas je pomagalo, da sem najino malo enoletnico prenehala dojiti. Očitno moje mleko ni bilo dovolj “močno” in je morala jesti tudi čez noč. Sedaj spi celo noč, vendar sva naredila “drugo” napako. Zaradi pogostega jokanja ponoči, sva jo sprejela v svojo posteljo. (lažje dojenje….). No sedaj sva jo poskusila dati v svojo posteljico – to pa ne. Če spi pri nama, spi celo noč, če pa je v svoji posteljici, se ponoči zbudi in zahteva najino bližino – no pa smo že spet skupaj. Ona na polovici postelje in midva na drugi polovici. Noče se stiskati k nama, le blizu naju hoče imeti, pa še njena posteljica ji je malo premala. Bomo probali kar z “tavelko posteljo”?! Ne vem kako vidva gledata na to, eni starši se zelo bojijo vzeti otroka v svojo posteljo. Jaz sem bila na začetku tudi proti (zaradi strahu, da jo bom poležala…). Ampak, tako vsaj vsi spimo, kot sem rekla, midva v enem kotu in ona v drugem. Pa vso srečo

Spoštovani Nonamei,

nisem se prebila skozi vse poste, enostavno nimam časa, bom pa podala svoje mnenje in svoj pogled na zadeve iz izkušenj.

Midva imava dva otroka, sedaj sta stara 7 in 12 let.

Pod prvo točko bi se najprej ozrla na trmavost tvoje žene in miselnost v njeni glavi, da ima samo ona prav.
V tolažbo bi mogoče rada rekla, da skoraj večina ( ali pa tisti krog prijateljic, s katerimi imamo mi stike ), se vedno dogodi pri prvorojenem otroku, je nekako v sklopu z naravo: zaščita otroka, občutek, da je tisto kar dela , najbolj prav, veliko novopečenih mamic si ne dovoli sprejemati niti nobenega dobronamernega nasveta s strani babic, tet, itd.
A s časoma bi se ta ˝trma˝ morala zmanjšati. Bi rekla, da pri tvoji traja že malce predolgo. Kaj narediti? hmmmm, veliko potrpljenja in pogovora. Vem da se sliši nevzdržno, ampak: počasi ji boš moral dokazati, da imaš tudi ti prav. Mogoče bi pomagalo, če bi kak dan sam preživel s svojo hčerkico ( pošlji svojo madam za en dan stran .. ), in ji zvečer dokaži, da je vse pod kontrolo, mogoče ti samo ne zaupa pri vzgoji. Jaz sem tudi odrivala svojega stran, samo jaz sem bila tista, ki sem bila najbolj pametna, dokler, se nisem od utrujenosti skoraj sesedla, in potem sem počasi vklopila v vzgojo tudi njega, taščo, mami…itd. In potem počasi pride do sporazumevanj.

Glede nočnega nespanja:

najprej je potrebno ugotoviti, ZAKAJ punčka ne spi. Vzrokov je lahko tisoč.
Najprej izključita bolezen, bolečine.
Pri nama je starejši otrok spal pri nama v spalnici do 7- meseca, in nikoli nismo spali, nakar sva ugotovila, da ga po vsej verjetnosti midva bodiva, ko se premikava v postelji, smrlčiva, … otrok je imel šibko spanje, ( še danes pri 12tih ga zbudi vsak šum ), in sva ga prestavila v sobico poleg najine spalnice, imela odprta vrata, in od takrat naprej smo spali ko ubit.

Ko je prišel na dan drugi otrok, sva ga imela v spalnici samo dva meseca, nato pa sva ga preselila v sobico poleg spalnice, in tudi od takrat smo spali ko ubiti. Jaz malo manj, ker me je vsak KHM….zbudil….ampak vseeno…otrok je spal od 10-tih zvečer do 5-tih zjutraj.

Kot sem že rekla: izključita vzrok za nespečnosti bolezen, in potem dalje.

Mogoče še nekaj nasvetov:
-mogoče je pri vama že prepozno, a bo mogoče pomagalo pri naslednjem otroku: govorim iz izkušenj in ne iz knjige: ))))
ko se otroka prinese iz porodnišnice, ga je potrebno TAKOJ navajati na hišni red, in ne šele potem, ko so stari nekaj mesecev. Takrat je že prepozno. In sicer:
-podnevi se ga nikoli ne da spati v prostor, kjer spi ponoči.
-podnevi naj spi v vozičku, na kavču v dnevni sobi, v kuhinji na tleh na blazinah, poleg naj se kuha, radio na zmerni jakosti, je več kot dobrodošel. In to takoj, ko pride iz porodnišnice. Moja dva sta v začetku spala kar v prenosni torbi, ko sta jo prerasla je bil naslednji voziček, in potem kar v dnevni sobi na kavču ( obložena z blazinami) in vedno pri dnevni svetlobi.
-ko pride noč, je potrebno TAKOJ ga navajati na red: in sicer:
vsak dan enak postopek za spanje. V začetku je bilo pri nas to kopanje, ujčkanje, in vedno je bilo hranjenje v spalnici oz. v prostoru, kjer otrok spi za noč. Kasneje, ko se začnejo bolj prave večerje ( ne mlečne…ne dojenje in ne flaška ), lahko večerja v kuhinji, in je postopek drugačen: večerja, se umiti, in potem pravljjica za lahko noč, in potem MIR!
-Zelo pomembno je; da se z otrokom ponoči NE POGOVARJA. KAk psssstt….ali ššššššš….že, drugače pa ne. ko se ga doji, se ga vzame v naročje, se ga podoji, podre kupček, v tišini in kolikor se le da v temi. Otrok mora spoznati, da je to noč, da je to čas za spanje, da se ponoči ne igra, da ponoči ne dobi crkljanja, itd. Mogoče se sliši hladno napisano, ampak to pomaga. Crklja , ujčka, se ga nosi po naročju, se ga podnevi, NOČ je čas za spanje in nič drugega. Jaz osebno ne podpiram, da se otroka daje k sebi v posteljo ponoči. MI smo se velikokrat crkljali na postelji čez dan, se igrali , in vedno ob dnevni svetlobi, a nikoli ponoči. NOČ je čas za spanje in nič drugega. Pri nas je to delovalo. Otroci kmalu spoznajo, da vsak khm…in potem majčken jokec povzroči, da mamica ali ali vstaneta, takoj priletita, kaj je narobe, ga vzameta k sebi v posteljo, in potem je to tako kot pravi naslednji rek:
če otroka danes podrgneš po riti, ga boš moral tudi jutri.

To je bilo nekaj nasvetov, kako se ogniti situaciji v kateri sta vidva:

Kaj narediti sedaj v vajinem primeru:

otroka ne moreta puščati jokati v nedogled, ure in ure. To ne gre in se niti ne sme. Punčka je stara že eno leto, in lahko poizkusita drugače:
V posteljico ji dajta igračko, ta igračka naj postane njena prijatlejica tudi čez dan, izmislita si pravljico, kratko, v parih besedah, da jo spremlja vse povsod, vsak dan enak postopek pred spanje, in ko se da punčko spat, pravljica, ujčkanje, in potem mir. KO joka, se vračajta k njeni posteljici, in jo pobožajta, ji dajta lubčka, jo poležita nazaj, pokrijta, stisnita igračko k njej, in odidita iz spalnice. Pustita jokati nekaj minut, se vrnita, in ponovita. Ponoči isto. NIKOLI popustiti in jo vzeti k sebi. Popustiš samo enkrat, in potem konec truda. Otroci znajo dobro izkoriščati . Pri vama se je šele začelo, kasneje te izučijo, kaj vse znajo.

Pa še nekaj: naučita se biti složna pri vzgoji.TO je še kako pomembno kasneje: Če mami reče NE, potem mora očka tudi reči NE! In če očka reče ne potem mora tudi mamica reči NE, pred otrokom, pa če se z njim strinja ali ne. BITI složna, potegniti skupaj. Če vama ni kaj všeč tisti trenutek, tega ne pokažita pred otrokom, ampak se zmenita zvečer, ko bo otrok že spal. Nikoli se prepirat pred otrokom, kaj je prav in kaj ne! Zmenita se kaj je prav in kaj ne stran od njega, in potem se morata tega oba držati.

Mah….upam da sem vsaj malo pomagala.

Se opravičujem za napake, nimam časa še enkrat prebrati.

Pa veliko sreče.

Pozdravljeni, Nonamei. Upam, da še spremljate vaš post.

Imam dva sinova. Prvi ima 21 mesecev, drugi je pravkar dopolnil četrtega.
Drugi težav s spanjem zaenkrat nima (trk, trk), saj je že pri dobrem mesecu spal od desetih do šestih, sedmih zjutraj.

Jih je imel pa prvi. Hude.
Prvič je prespal noč brez hranjenja šele pri petih mesecih in pol. Pa še potem sem morala še dolgo vstajati ob šestih in pripraviti flaško.
Nekje okoli sedmega meseca pa so se začele težave, ki so počasi prerasle v pravo nočno moro. Ponoči se je večkrat zbujal v kriku, pomagala ni nobena tolažba, tudi če sem ga vzela k sebi v posteljo, ni nič pomagalo. Bil je vik in krik včasih po celo noč. Zjutraj pa je včasih potegnil do devetih, desetih, kot da ponoči ni bilo ničesar.
Tašča mi je svetovala, naj ga pustim jokati . kakšen dan, dva bo težko, potem pa ne bo več jokal – to naj bi bila preverjena taktika na mojem partnerju (ne bi rekla, ker ima še vedno ene čudne more in ponoči včasih razgraja in kriči).
Zdržala sem 10 minut. Vzela otroka v naročje in mu začela peti, kot vedno, pa se je umiril. On je očitno potreboval mojo bližino. Ati ni bil dovolj dober, pa če se je še tako trudil pomagati.

Nočni izpadi so se stopnjevali proti koncu moje druge nosečnosti, med bivanjem v porodnišnici in kasneje doma še en mesec.
Moram poudariti, da prvi mesec nismo spali skupaj (bili smo pri moji mami), ker sem se bala, da bi dojenček motil že tako krhko spanje starejšega.
Potem pa smo se selili nazaj v naše stanovanje. Od takrat, ko spimo spet vsi skupaj v isti sobi (otroka spita vsak v svoji posteljici), nočnih prebijanj ni več (trk, trk).

Ne vem, kaj je pomagalo – mogoče tommy zvezdica z melodijo in svetlobnim efektom, mogoče to, da je sam pogruntal, da bo mamica v isti sobi, če bo pridno spal, mogoče pa je prerastel to fazo. Ne vem.

Pred kratkim sem brala o lovilcu sanj. Tudi sama sem ga izdelala za tavelikega sina – delam še za malega in naju. Razlago o lovilcu lahko najdete tukaj:

Če mogoče verjamete v to moč lovilca, si ga lahko izdelate sami. Lahko pa ga vam naredim jaz, če bo le pomagal vaši hčerki.
Mail imam v profilu, pa me kontaktirajte.

Vsekakor je tema zelo, zelo zanimiva. Tudi če se mi včasih kar naježi koža ko berem. Sam imam pet otrok in torej tudi kar nekaj izkušenj…
Z Vesno se popolnoma strinjam.
Ja otroka bi bilo potrebno tesno povijati, vpeljati nek ritem, da se lahko zanese na odrasle, da je več stvari, ki se v toku dneva ponavljajo zmeraj ob isti uri- hranjenje, previjanje.
Potrebno bi bilo uvesti tudi nek ritual, si omisliti nekaj lepega kar se zgodi vedno na enak način ko gre otrok v posteljo.
Da se otroka drži močno v ljubečem objemu. Ja prav to je terapija za celo družino. Samo v opisanem primeru je zagotovo bolje, da s tem prva poskusi mamica.
Tega otroka ne bi pod nobenim pogojem puščal samega ponoči jokati. Tako se bo vse samo še poslabšalo.
Pravzaprav je tukaj potrebna terapija za celo družino. Vsekakor bi bil prvi korak, ki je nadvse nujen, da si skupaj s partnerko prebereta vse te odgovore in se pogovorita kako dalje.
Mene skrbi, da je osnovni problem to, da ti deklice v osnovi ne sprejemaš, da se bojiš, da bi ji morebiti dal preveč. Ona te pa tako potrebuje, tako kliče, tako zelo kliče in rabi… In ti? Si pripravljen odpreti ušesa in srce? Ja?
Potom jo boš zmogel vzeti v objem tudi čez dan, tako da bo končno vedela, da se nate res lahko zanese, da ji boš stal ob strani, ko te bo rabila. In pri tem je dobro misliti na ti, da tega na počneš samo zato da bi deklica čimprej dala mir, pač pa zato, ker jo imaš rad.

Jaz sem oče in sem komentiral in se povsem strinjam z Amadeo in Vesno.

Torej še enkrat!
Enostavno moram še enkrat povedati, da sem moški, da sem oče petih otrok in da se povsem strinjam s tem kar je spet tako lepo tukaj napisala Amadea.
žal je res tudi kar praviš o problemu moškega, ki ne želi deliti svoje samice z nikomer.
Samo, so tudi izjeme. Jaz vem kaj pomeni za otroka in za mater (lahko) biti devet mesecev ENO. In vem tudi kaj pomeni to stanje zapustiti, roditi, oziroma se roditi.
In ravno zato lahko čisto spontano in hvalež no rečem Amadeji: hvala za tvoje besede, saj so droben prispevek k temu, da bo marda svet nekoliko boljši. V ten smislu vsem skupaj dobro spanje in mirno noč!
Roman