Z partnerko imava ljubko punčko, ki je pred kratkim dopolnila eno leto. In kar se tiče mene imava tudi eno veliko težavo. V bistvu nisem povsem prepričan, če je to kar bom napisal res težava, saj očitno jo vidim le jaz. V bistvu na temo otroka in njegove vzgoje nisem prebral nobene knjige oziroma sem preletel le nekaj člankov, ki so se mi zdeli zanimivi ali sem pa včasih prebral kakšen zanimiv komentar ali mnenje na različnih forumih. Vendar sem si v osnovi poskušal obrazlago najti sam…po nekakšnem občutku, za katerega enostavno vem, da me ne vara. Verjamem, da je fundametalni problem v tem, da sploh nimam pravice glasovati kadar koli se gre za najino hči. V osnovi mi partnerka ne dovoli niti dokončati stavka, niti me ne želi poslušati in vsi moji poskusi, da bi ji nekaj dopovedal se končajo v prepiru. Prebrala je mali milijon knjig, v katerih je napisano polno nekih teorij, vendar sem prepričan, da je od tega uporabno max. 30%. Ne vem no, vendar mislim, da poleg otroka ne dobiš navodila za uporabo, kar takšne knjige v osnovi tudi so. Tudi za zivljenje ne potrebujem učbenika, le dovolj odprt in kominikativen moram biti, pa bom nekako prišel skozi. Po drugi strani jo vidim, kot čudovito mamico, vendar me resnično moti, da me izključuje iz vzgoje otroka. No mogoče bi se moral izraziti drugače; gre namreč zato, da dokler je neka zadeva sprejemljiva v njenih merilih je vse v redu, kadar pa to ni sprejemljivo je njen NE nekaj povsem samoumevnega in dokončnega.
V konkretne primeru sem ji ponudil kompromis, gre pa za nočno nespanje najine hčerke. Ker ponoči ne spi oziroma se zbuja na eno do dve uri, sva oba neprespana, utrujena, v službi mi pada produktivnost….skratka, ker ne zeli niti poskusiti s takšno kuro, da bi jo pustila jokati sem se odločil, da pač naj ona dežura ponoči. Ona se je odločila brez mene in jaz sem se odločil brez nje. Kljub vsemu je ne morem gledati, kadar je še bolj utrujena, kot jaz. Jaz namrel že v osnovi potrebujem manj spanja..tehnično zržim s povprečnimi petimi urami strnjenega spanja na noč. Zavedam se, da tole zveni precej svinjsko od mene, vendar ima ta zadeva še dodatno ozadje. Tudi meni ni prijetno ob misli, da bi moja hči prejokala celo noč, vendar sem prepričan da je to potrebno. Zaradi tega sem predlagal in prosil, da bi poskušala zdržati vsaj tri dni, da bi jo pustila jokati. Vse tri dni bi dezural jaz, v primeru, pa da ne uspe bom od takrat naprej vsako drugo noč dežural, ne glede an to, da moram vstati vsak dan ob 6:00.
Kolikor sem izvedel od nekaj znancev in prijateljev je bila pri mnogih podobna situacija. Nekateri so svoje partnerke dobesedno odvlekli stran, eden se je celo ulegel nanjo, da se ni vstala in vzela v roke njunega sina. V bistvu me je bilo kar groza tega, kar sem čul saj sem pristaš moči besede, vendar je v tem primeru partnerka gluha na vse prošnje, zahteve ali pa negodovanje.
Zanima me replika mater, saj resnično nimam več nobenega pametnega odgovora. Zavedam se le, da v primeru, da tega ne rešiva ne bo šlo več prav dolgo na ta način.

Nočno prebujanje dojenčkov in malčkov se dogaja pogosteje kot si mislimo. Temu botruje kopica faktorjev, med katerimi prednjačijo otrokove sanje. Enoletni otrok ima v fizičnem svetu še premalo izkušenj, zato ne zmore razločevanja, pa sanje doživlja na isti način kot realnost fizičnega sveta. Ljudje, ki jim spomin seže v zgodnje otroštvo, to lahko potrdijo. Poleg tega imajo malčki izredno žive sanje. Dajmo se poglobit v otrokov svet: nekaj sanja, strah ga je, prebudi se v svoji posteljici, tolažbe pa ni oz. mora počakat, da se eden od staršev zbudi. V tem hipu rabi občutek varnosti, ki smo ga otroku dolžni nuditi. Najbolj smiselna tolažba je naročje ali vsaj neposredna bližina, da imamo otroka v svoji avri. Niti predstavljamo si ne, kako zelo otrok čuti prisotnost ali odsotnost staršev in vemo, da večino otrok bližina pomirja. Kot silno občutljiv instrument natančno zaznava naše razpoloženje, našo (ne)pripravljenost mu brezpogojno pomagati in ga razumeti, medsebojne relacije med očetom in materjo so mu pa itak do potankosti jasne! Seveda tu ne gre za zavestno zaznavo, je pa ravno zaradi tega naš odnos do otroka bistvenega pomena, ker mu vsajamo čustvene vzorce, nek vrednostni sistem, ki ga bo vodil skozi življenje vse dotlej, dokler ti vzorci ne pridejo na vrsto za ozaveščanje. Karkoli starši izžarevajo, to otrok pokasira! Kako bo prtljago staršev sprejel in se nanjo odzval, je pa spet odvisno od potreb, ki jih je otrok prinesel na svet, od karme, od predvidenih lekcij, ki ga čakajo v družini, pa tudi od lekcij, ki jih je on prinesel staršem. Iz tega sledi, da svoje izkušnje pač mora dat skozi, enako kot starši ob njem. Bistveno je, da mu nudimo to, kar čutimo. Da smo v dno duše iskreni.
Na različne načine starši rešujejo nočno prebujanje. Ali uvedejo dežurstvo, tako da je izmenično en od staršev z otrokom in se drugi tistikrat naspi. Predvsem se dajta poglobit v hčerkico, ali joka zaradi sanj, mogoče odslikava vajino starševsko negotovost, lahko pa gre le za navado. Ampak dostikrat je tako, da morajo najprej starši počistit s svojimi nestrinjanji in prerastit mini konflikte, potem pri otroku kot po čudežu dotedanje težave minejo. Še pred desetletji so svetovali pustiti otroka jokat. Hm, če zagotovo vemo, da je prišel po to lekcijo…. Obstaja boljši način, ljubeč močan objem v naročju, ki pride prav le za potolažit trmasti jok, ko otrok sam ne ve, kaj bi rad. Koliko pa deklica spi preko dneva? Možno, da ima dovolj spanja, pa enostavno ni zaspana. Ko odkrijeta vzrok/e, se bo lažje odločiti, kako naprej.
Ja, navodilo za uporabo, vsakdo ga ima pri sebi, v srcu! Ko ukrepamo iz modrosti srca, ne moremo zgrešit. Saj knjige na nek način prinesejo znanje, sploh če je avtor izkušen praktik. Izkušnje so pa le izkušnje. Človek lahko naštudira vso vzgojno literaturo na svetu, pa če nima otrok, je to znanje teorija. Šele v vlogi staršev se nam iz osvojene teorije lahko kaj prelije v prakso, ni pa nujno!

Predvidevam, da imaš svoje otroke?? No razen tistega s karmo in auro se mi zdi vse to smiselno…kljub vsemu nekoliko teoretično. Ne verjamem namreč, da bi bila moja ali kogaršnja koli pot že v naprej začrtana. Prav tako sem 100% ateist. Ampak, kot sem napisal ostalo mi deluje zelo smiselno..hvala.

Živjo!
Sicer ne vem, če ti bo moje mnenje kaj preveč pogodu, kajti predlagala ti bom v branje knjigo 🙂 Naslov je Otroško spanje – brez joka v sanje, avtorica Elizabeth Pantley. Knjiga ponuja super rešitve za težave, kot jih imata vidva. Je jasno napisana in kratka. Zagotovo bo všeč tudi tvoji dragi, ker je napisana prav za takšne primere, ko otroci nočejo pustiti, da se otrok joka in pač ponuja drugačne rešitve. Pa veliko uspeha vama želim.
Pa še moje mnenje – tudi jaz ne bi pustila (ne pustim) otroka jokati, ker se mi zdi, da mu tako na nek način pokažeš, da se ne more zanesti, da te bo dobil, ko te bo potreboval (ker otrok pač joka, ko nekaj potrebuje)

Vajin problem ni samo nespanje hčerke, ampak predvsem to, da žena misli, da ima vedno prav in da se ti nimaš pravice oglasiti. Čez leta bodo problemi veliko večji kot je danes nespanje in kako bosta takrat komunicirala. Sama imam dve hčerki in pri nas mož misli, da ima prav in da moram narediti tako kot on reče. Je pa res, da se vtakne samo takrat, ko je kaj narobe. Meni se pa zdi neumno njega poslušati, takrat ko to njemu paše, sicer ga pa ne zanima. Z vzgojo pridejo med parntnerjema veliki problemi in razlike v razmišljanju in tudi midva ne najdeva skupnega jezika. Če te žena noče poslušati, je težko, mogoče bi pomagalo, če bi se za nekaj časa distanciral.

lep pozdrav.Strinjam se s tabo,da zraven otroka ne dobiš navodil za uporabo.Pa tudi vsak otrok je oseba zase s katerim n moreš ravnati po navodilih iz knjig.Nekateri nasveti so dobri,ne jemlji pa jih da tako tudi mora biti.Sama imam 3 otroke in pri najstarejši sem tudi jaz prebrala nekaj knjig.Spomnim se,da je v eni knjigi pisalo,da mora otrok držati skodelico za pitje sam pri 6 mesecih.Moja hči je delala z njo vse drugo,samo pila iz nje ne.Kar slab občutek sem imela,da kako to,da ona pa tega ne zna.Potem pa se skozi odraščanje otrok ravnaš po občutku in ne iz knjig.Jaz pri svojih otrocih vem,da je vsak različen.Eden je prej shodil,drugi prej zobke dobil,…..Dogovorita se z partnerko o vzgoji,ker je to bolj pomembno,kot pa navodila iz knjig.

Pozdravljen!
Tole s partnerko ni najbolj primeren odnos, je pa res, da če dela hčerki dobro in ji ne škodi lahko mirno popustiš. V življenju je toliko drugih skrbi in težav, da mogoče poskušaj to vzeti kot del vajinega življenja. Verjamem pa, da ti najeda živce, ker nimaš nobene besede.
Kar se pa tiče spanja vajine enoletne hčere, naj ti zaupam svoje izkušnje. Imam tri otroke in mislim da nekje 15 knjig o negi, vzgoji in še čem. Pri prvi hčeri sem bila tako kot tvoja partnerka, le da sem delala po občutku. Vendar se nisem dala premakniti iz mesta, če sem vedela da imam prav. Z leti in pri več otrocih popustiš, verjami mi. Prva hči mi ponoči ni spala do dveh let in pol, potem pa se je kar čez noč nehala zbujati in še danes rada spi. Dvakrat ali trikrat sem jo pustila jokati, a kot so napisale že moje predhodnice, to ni rešitev. Otrok joka ker te potrebuje. Ta hči je od samega začetka spala v svoji sobi, medtem ko sin po pol leta starosti ni hotel več spati v svoji posteljici in tako je končal pri meni. Pa se je kmalu po enem letu tega odvadil, a spali smo vsi! Zdaj imam štiri mesece staro hči, ki že tri mesece spi od 22-ih do vsaj 6-ih zjutraj (sva dojeni). Ne vem pa koliko časa bo to trajalo, lahko se vse spremeni čez noč. Važno je da uživata v otročku. Včasih sem spala z otrokom v naročju, pa kaj…še tako nam bodo prehitro zrasli. Pa da ne bo kdo mislil, da imam scrkljane otroke, ki dobijo vse kar hočejo ali pa da nisem nikoli utrujena. A lepo je, ko so zadovoljni!
LP Sevin

Tudi moj sin vsaj do leta in pol pol ni spal več kot pol ure skupaj,ne podnevi ne ponoči. Od same utrujenosti sem ga pri devetih mesecih pustila par noči jokat…sosedom pa povedala, zakaj bodo slišali otrokov jok… Ni pomagalo. Bi se dalo zdržat, če bi jokal zvečer in potem spal celo noč. Po več nočeh sem ga enostavno dala v svojo posteljo, da mi vsaj vstajat ni bilo treba. Še vedno je imel motnje spanja, se prebujal… Mislim, da to ni bila razvajenost, ampak enostavno se ni mogel sprostiti. Še dosti kasneje je več noči bedel, s tem, da se je, ko je bil večji, znal zamotit in pač ni jokal…

Hmm… Kot prvo se morata poskusit s partnerko uskladit glede vzgoje. Če bo dvojna vzgoja samo, kar se tiče spanja, vredu, če ne… Kako hitro otroci izkoristijo in rezultat je v njihovo škodo…

Morda pa res glede spanja potrpita še malo, se bo gotovo samo od sebe uredilo. Mislim, da bi ti žena z veseljem prepustila bedenje ob otroku, če bo čutila, da otroka ne boš enostavno pustil jokat, ampak boš punčko poskusil pomirit. Jaz sem bila zaradi nespečnosti že prav živčna, utrujena mama, s tem je bilo vse še slabše. Morda bo otrok, ki bo čutil tvojo potrpežljivost, umirjenost in hkrati odločnost, začel spati… Mislim, da je prav, če otrok čuti, da si ob njem, da si umirjen, ima pri tebi občutek varnosti, vendar ga ne vzameš iz njegove postelje. Zato pa moraš bit pripravljen. Po moje boljše, da kar sediš ob postelji in se pripraviš, da boš par noči bedel ter se naspal čez dan. Če pa se uležeš, postaneš zaspan, težko vstaneš, kajne… Če bo žena čutila, da bo otrok pri tebi v varnih rokah, da je ne boš pustil jokati in same, ti bo zaupala to vlogo… Saj veš, kakšne smo ženske, majhen otrok se nam v dno duše smili…

Poskusita se odkrito pogovorit, bodita oba pripravljena na kompromise in že zdaj zavzemita skupno stališče… Ne preveč ne-jev, ampak tisti, ki bodo, naj bodo trdni… Danes razmišljam…včasih pa nisem znala tako…da je treba otroku privzgojiti čimveč samostojnosti, odgovornosti. Na primer…naj se umaže pri igri…ampak potem sodeluje in sam vrže perilo v pralni stroj… Popaca mizo, če se igra z barvami…potem s sodelovanjem staršev sam pomaga počistit… Ko prideš ponj v šolo, ga opozoriš, ali ve, kaj ima za nalogo (ponavadi pa si starši zapomnejo, kaj mora narediti in otrok ve, da mu bodo doma povedali starši, sam pa lahko veselo pozabi…) Če doma ne bo vedel, kaj je za nalogo, mu pač poveste, da se bo moral učiteljici opravičiti, da nima naloge…itd…itd… Teorija pač, do katere sem se dokopala po izkušnjah sama…nisem je pa osvojila, ko bi bilo treba:)

Veliko uspehov in skupnih dogovorov, pa kmalu čimveč spanja…

Pozdravljen,

KAJ natančno skušaš dopovedati otroku, kadar ga pustiš jokati? Kaj naj bi se otrok iz tega naučil?.. Zmoreš res poslušati jok toliko časa?

Mislim, da je pri vaju glavni vzrok v partnerstvu in da te tvoja partnerka enostavno NE sprejema – zato te tudi ne posluša. Zato ji je vseeno, kaj si ti misliš o vzgoji vajinega otroka.

ČE bi ti res sledil svojemu naravnemu instinktu, kaj storiti z jokajočim otrokom, bi ti nekaj reklo, da ga primi v naročje, saj te prosi za bližino in tolažbo. Če mu boš to odrekel, mu boš s tem dal tudi majave temelje za kasneje… otrok bo vedel, da se nima smisla nasloniti nate, saj mu nisi sposoben dati opore.

Svoje otroke sem ob takih prilikah (nočni jok) vzela enostavno k sebi v posteljo in so potem mirno zaspali. če je dežural mož, jih je pač v posteljo prinesel on – nisva kaj dosti filozofirala in brala nasvetov iz knjig. Pomembno nama je bilo, da čutita najino bližino in varnost.

Ti pa najprej ugotovi, kaj vaju s partnerko sploh še drži skupaj, razen dejstva, da imata otroka.

LP, Amedea

Bravo Amedea!

Se strinjam s tabo. Jaz sem ravnala in še vedno tako ravnam pa čeprav ima že 6 let. Prav čutim njegovo olajšanje, ko pride k meni in ga jaz stisnem in pokrijem. Par minutk in spet spimo dalje.

Lep dan!

🙂

Ja, ljudi je včasih strah, da otrok ne bo več hotel iz postelje.

Zagotavljam vam, da ne bo ostal v njej do 18.leta…:))))

Starši premalo zaupajo svojemu srcu in preveč berejo revije in knjige, ki jim skušajo dopovedati, da ne obvladajo nege in vzgoje svojih otrok brez 1001 nasveta.

Mame (in očetje) – ko kdaj ne boste vedeli, kaj storiti z otrokom, samo za trenutek zaprite oči in SPOMNITE SE, kaj je potrebno narediti. Ubogajte svojo prvo misel (ta je intuicija) in ne tiste potem, ki pride iz razuma. V resnici že veste, kako je potrebno ravnati, samo pozabili ste…… in sedaj bolj verjamete “strokovnjakom” kot sebi.

Ste se pripravljeni dati otroku brez strahu, da ga boste tako naučili, da bo tudi on stopal skozi življenje brez strahu?…

LP, Amedea

Včasih pomaga če se vprašamo kaj bi si mi želeli če bi bili v koži jokajočega otroka.

To si tako lepo napisala, Amedea – popolnoma se strinjam s teboj! Tudi jaz sem tako ravnala, tudi mnogi starši, ki jih poznam – in bilo je prav!

Glede nekih sistematičnih vzgojnih ukrepov je tako, da nekateri pari želijo vzgojiti male družbi idealne “robotke”, ki bodo čim bolj prilagojeni in bodo imeli čim manj individualističnih posebnosti. Poznam kar nekaj teh navidezno idealnih družinic, ki pa za moje pome uporabljajo zelo krute vzgojne ukrepe bolje rečeno dresurne ukrepe. Torej ni vsak vzgojni ukrep za vsakega otroka, otroka pustiti jokati za tako dolgo časa in ob tem celo verjeti, da to počneš za njegovo dobro pa meji že na zapostavljanje in izživljanje. Neprespanost pač do neke mere spada k starševstvu. Otroci nas potrebujejo, predvsem našo ljubezen v tem krutem mrzlem svetu se lahko zanesejo predvsem na svoje “ljubeče” starše zato jim stojmo ob strani, ko nas kličejo. Vem sliši se lepo v praksi pa zna biti kar težka preizkušnja, tudi z mojim partnerjem sva imela kar nekaj manjših nesoglasij glede vzgoje in to se mi ne zdi nič takega, del starševstva pač. Eden od receptov za boljše spanje otrok je tudi, da jim čez dan omogočimo veliko igre in gibanja v naravi, pri nas to še najbolj deluje. Včasih se otroci zbujajo tudi zaradi žeje ali pa zvečer ne pojedo dovolj in so lačni…skratka ne gre razlagati vsako zbujanje otroka le kot željo po pozornosti. Pri nas je tako, da otrok (2,5) zaspi v svoji posteljici proti jutru ali pa še prej pa pristopiclja k nama in to so daleč najlepša jutra. Nočnega vstajanja pa sem se zelo navadila še, ko je bil dojenček in praktično zelo malo spal. Brez močne jutranje kave pa ne bi šlo.

Meni se zdi pohvalno, da tvoja žena ne pusti jokati otroka. Pohvalno, da bere knjige o vzgoji otrok, saj mu želi najbolje. Je pa res, da je včasih težko razbrati, kaj je za otroka najbolje in kaj je tista prava teorija (čeprav nobena teorija v celoti ne pokriva realnosti). To se je izkazalo v zablodah permisivne (popustljive) vzgoje, ki je kot pravi B. Žorž rak sodobne družbe.

Tudi jaz svojega otroka nisem pustila jokati, čeprav sem bila zelo zelo utrujena. Če je bilo zelo naporno, je deklica spala pri naju v postelji. Včasih je rabila stekleničko toplega z medom, včasih malo srkljanja na goli koži, včasih malo dotikanja, božanja, včasih hojo, včasih ljubko govorjenje, petje … včasih pa nič ni pomagalo, ampak nismo je pustili jokati, razen v izjemnih primerih. Mislim, da še zdaleč ni prav, da otroka pustimo dlje časa jokati! Čeprav tudi ni nič hudega, če ne priletita na prvi jok.

Tudi jaz sem mnenja, da otrok z jokom sporoča, da nekaj želi. Zamisli si kako lepo je, če si razdražen ali pa ti nekaj manjka, pa še sam ne veš kaj, kako zelo te pomiri objem tvoje drage ali ljubke besede. Kako lepo je zaspati, če te nekdo pomiri z besedami, dotiki … Si razmišljal, da je otrok le nemočno bitje, ki še ne razume popolnoma tega sveta in da on čuti enako? Ne vzami mu tega občutka, da sliši tvoje bitje srca, ko joče.

Prebrodila bosta tudi to utrujenost, tako kot večina staršev. Pa pogovarjaj se z ženo … pusti ji, da razloži, zakaj stoji za nekih stališčem.

…spomnim se, da sem tudi v porodnišnici imela svojega otroka skoraj ves čas na mojem trebuhu – z glavo pa je počival na območju mojega srca.

Babice in sestre v porodnišnici so mi najmanj enkrat dnevno zatrdile, da to ni dobro za otroka, ker ga s tem razvajam…. ?!??!?

Mirno sem jim povedala, da je bilo to dete devet mesecev DEL MENE in da mu je eden od tolažnilnih spominov tudi to, da posluša ritem bitja mojega srca. Da uživa v toploti in vonju moje kože. In da nima nihče pravice zahtevati, da je otrok ločen od mene v stekleni posteljici…

Mame dobro vemo, kaj naši otroci potrebujejo, samo preredko jim prisluhnemo…

LP, Amedea

——————————————–
Omnia mea mecum porto.

Amedea, moj poklon tvojim odgovorom. Dotaknila si se srčike vzgoje, ki so ali pa niso v naših srcih. V nobeni knjigi ne bomo našli univerzalnega recepta.
Rabimo pa modrost, razum in ljubezen. Vse to je v nas!

Resnično, Amedea, ko bi vsem otrokom sveta prisluhnili na ta način, bi zagotovo živeli v miroljubni civilizaciji. Otrok rabi varnost, rabi občutek sprejetosti, da bo kasneje imel gotovost vase in pravo mero samozavesti. Omejevanje pride na vrsto malce kasneje, ko preizkuša naše meje, pri čemer je spet za prisluhnit modrosti srca, ne pa ugoditi otrokovim muham in muhicam, ker to ni brezpogojna ljubezen, temveč neznanje. Ne podpiram niti represivne niti permisivne vzgoje, ampak zdravo kmečko pamet, ki je v resnici nač globok občutek za pravilno ravnanje v danem trenutku.

Popolnoma enako počne s svojim otrokom tudi svakinja. Otrok je popolnoma nesamostojen in nesocialen. Sicer ne vem točno kdaj je potrebno otroka naučiti samostojnosti, vendar po mojem mora vseeno tudo on čutiti, da starši ne bomo vedno skočili, ko bo otrok rekel hop. Svojo hči kljub vsemu imam rad, niti mi ni vseeno da joče, vendar ne vem no….otrok včasih tudi izsiljuje. Hči ima namreč prav različne oblike joka, ki jih ločim in vem, kadar se joče, ker hoče nekaj izsiliti.
Jaz pač stvari dojemam predvsem logično. Otroku bom nudil maksimalno kolikor sem zmožen, po čustveni plati kot po finančni plati vendar verjamem v to, da se mora vsak otrok naučiti, da ne more biti vedno po njegovem.

Mene pa zanima zakaj ni komentiral kakšen oče naprimer?