Otrok
Ne vem, ce sprasujem na pravem forumu, a ga prebiram in se mi zdi, da se bo nasel kdo s podobnimi izkusnjami, ki mi bo lahko pomagal.
Po 15 letih je mož odšel, zapustil mene in še ne 2 letnega otroka. Razloga ni bilo – razen tega, da je rekel, da bi bil rad sam in živel sam, da ne vidi naju ob sebi!
Sedaj sva z malim že skoraj en mesec na svojem, čez 3 tedne pa naj bi šla k njemu, da on vidi malo malega. Med tem časom ga on nič ne sliši, vidi ga samo po fotografijah. Sinek ga nič ne omenja, tudi ko pokažem fotografijo, reče samo mami, ko vprašam, kdo je zraven nič ne reče…
Zanima me, kako bo to vplivalo na otroka – kako ga bo sprejel snidenje in nato zopet slovo. Ker skupaj bosta mogoče dva dni in zopet kakšne dva meseca nič… Kako bo šlo tako naprej? Kaj lahko pričakujem – ali bi bilo bolje, da otroka ne begam in ga pošiljam za dva dni k njemu in nazaj. Ali lahko tako mali otrok po enem mesecu pozabi določeno osebo – očeta?
Upam, da ima kdo kaj izkušenj s takimi zadevami in mi lahko kakorkoli svetujete.
Lep pozdrav!
Spoštovana gospa,
verjamem, da ste ostali sami, prevarani, izdani, zavrženi, verjetno še kar malo v šoku in vam niti slučajno ni lahko. Še posebej, ker gledate ob sebi dvoletnega sinka, ki ne razume, kaj se je zgodilo (tega ne razumete povsem niti vi, ne vem niti, ali mož razume, kaj ga je odgnalo, a dejstvo je, da se je tako odločil…). In sinko ne reagira na očetovo sliko, beseda ati, oči, je zginila z njegovega besednjaka… In se sprašujete, kako bodo zgledali stiki med očetom in sinkom, ali so sploh smiselni…
Dejstvo je, da mali sinek čuti ravno tako vsa ta občutja zavrženosti in izdanosti, ki jih doživljate vi, pa četudi tega še ne zna izraziti (telo še ni dovolj razvito, da bi znalo izraziti, a čuti že o prvega dne naprej (oz. še pred rojstvom)), in to pokaže na svoj intuitiven način. Mislim, da tudi to, da otrok ne reagira na očetovo podobo niti na omembo očeta, kaže, da se je v njem nekaj močno prelomilo, doživel je močno zavrnitev, šok, bolečino zavrženosti, ki je ena najmočnejših, kar jih lahko človek doživi. Hkrati se pri otrocih (sploh ko malo odrastejo) lahko začne vzbujati še občutek krivde, da je oče odšel zaradi njih (mislim, da bosta mogla oba z njim ko nekoliko odraste spregovoriti o tem in ga razrešiti teh občutkov,ki se pojavijo, pa četudi o tem ne govori – a otrok kar nekako po naravni poti vzame krivdo nase). Oče, ki naj bi po naravi dajal varnost in stabilnost, bil prisoten, je izginil, ga zapustil… In normalen odziv na to je, da se otrok odzove z »ignoranco« (nezavedno). Niso redki primeri, ko otrok doživi tako močno zavrnitev ali bolečino od starša (pa ni nujno, da gre za tak primer), da ga ob ponovnem prihodu sploh »ne opazi«. Ne vem, kaj čaka tega očeta ob prvem srečanju, a otrok bo vsekakor na nek način izrazil, kar doživlja (zavrženost) – z ignoranco, protestom, jokom … ali pa se bo na vse načine trudil pridobiti očeta…
Nekaj, kar me je zaskrbelo v vašem sporočilo, je bilo to, da ga je bilo razumeti, kot da bo to srečanje po 2 mesecih nekaj, kar bo »usluga« očetu – ker ima on potrebo po tem, da pa po 2 mesecih bi pa videl sina… (Pa se opravičujem, če sem narobe razumela.) Rada bi povedala, da tisti, ki ima tu pravico koga videti – je otrok!!! Njemu pripada oče in stiki z njim. Zato morajo tudi ti stiki biti otroku v korist, oče se mora takrat z njim ukvarjati, on mora biti tisti, ki se bo potrudil vzpostaviti stik (tudi, če se bo zdelo, da ga otrok ignorira ali zavrača), tisti, ki mora vztrajati, a na spoštljiv način. Kako bodo ta srečanja zgledala, pa bo precej odvisno tudi od tega, koliko se je oče vključeval v igro z otrokom že pred odhodom, kakšen stik je zmogel navezati z njim, koliko se je zmogel potruditi za njega in kako ga je sinko doživljal… Vsekakor pa se bo verjetno moral oče tudi sedaj precej potruditi za obnovitev stika. In se bo verjetno moral truditi ponovno na vsaka dva meseca, če bodo stiki tako redki.
In mislim, da je prav, da se dogovorite za pogostejše stike – povežite se s CSD. Oče je namreč dolžan otroku zagotoviti redne stike (in seveda vi kot mama ste dolžna pri tem sodelovati oz. mu to omogočiti oz. se dogovoriti na kakšen način bosta to izpeljala). In dobro je, da se tega zaveda tako oče kot tudi vi, da veste, kaj smete zahtevati za svojega otroka, v njegovo dobro.
Vi kot mama lahko otroka le pripravite na stike – mu govorite o očetu in to na spoštljiv način, pa čeprav vem, da je to v tem obdobju mogoče najtežja stvar na svetu (in ga kot zapuščena žena tudi čisto upravičeno sovražite, mu zamerite, ste žalostni in vse, kar še čutite). In ostanete dobra in čuteča mama zanj, ki mu je na razpolago, ki razume, da doživlja močne stiske, premočne za njegovo starost. In mu dovoli, da to čuti. Zato je pomembno, da ti stiki postanejo nekaj rednega, odgovornega in prijetnega za otroka, da se bo lahko normalno povezal z očetom, ki ga v tem obdobju ravno najbolj potrebuje (čas ko otrok shodi in začne odkrivati svet – je čas očetovega vstopa v otrokov svet (še bolj kot prej, ko je bil bolj povezan z mamo), čas, ko mu oče pomaga raziskovati svet…).
Ja, povsem možno je, da bodo ti stiki otroka najprej »begali«, da bo potreboval kar nekaj časa, da se bo vsakič »uglasil« na očeta (in obratno), a mislim, če bi stike povsem preprečili, ker bi to »malega preveč begalo« – bi mu na nek način »ukradli« očeta, do katerega pa ima pravico, še posebej ker je to obdobje, ko ga tudi razvojno najbolj potrebuje.
Pogumno naprej in vse dobro!
Pozdravljeni!
Najprej bi se vam zahvalila za vas odgovor. Ja jaz se vsega zavedam in vem kako naj bi bilo. Ampak nisem jaz tista, ki bi prepricevala stike z ocetom. Oce zivi v tujini in ne mora priti vsak teden ali vsake stirinajst dni. Sedaj sem opazila, da ce ga dam na telefon on samo poslusa in gleda. Vcasih je kaj reke, se smejal. Sedaj je resen in tiho. Jaz mu govorim reci kaj, …. a ne naredi nic!
Mene pa še nekaj zanima, spoštovana gospa Anica. Namreč sem v podobni situaciji kot Lisička. Odšla sem od njega jaz in dvomesečna hčer, ker sem jo pač poskušala zaščititi (nasilje hčere bivšega iz prejšnje veze do mene, če je napadla mene bi lahko tudi hčer, oče pa to ni jemal kot nek alarm), pa pustimo to. Povem še, da ne čutim do njega nobene zamere, našel si je drugo žensko, mi je vseeno, vem da sem se prav odločila ko sem šla, imam mirno življenje zdaj. Vendar človek, ki sem ga prej poznala ni več isti (če bi to vedela takrat, ko sva bila skupaj, da je zmožen zavreči svojega otroka, bi se v meni prižgala rdeča luč). Do dveh tednov nazaj ni bilo nobenega obiska (videl jo je po 8-mesečnem premoru). Takrat, ko ga je nazadnje videla, je bila še premajhna, da bi vedela, kdo sploh je in se nisem preveč sekirala (vedela sem , da ji bom morala nekoč razložiti, a je bilo vse še tako daleč). Zdaj pa je situacija drugačna. Zdaj hčer že ve, stara je 21 mesecev. Ko je poklical, da bi jo rad videl, sem spet nasedla in si mislila, hvala bogu, se je le prebudila v njem vest ali ljubezen ali … Pa rekel je, da se bo moral potruditi, da se navadi nanj, … Po tistem obisku dva tedna nič. Čakam zdaj v soboto, če bo slučajno poklical, ampak imamo rojstni dan in ne bo mogoče, drugi teden pa greva z malo v toplice. Kaj hočem povedati in vprašati. Jaz vem in to dobro, da otrok rabi oba, ampak kaj meša s temi 2x na leto obiski. Ali se vam zdi, da bi bilo bolje ko je ne bi? Kaj mislite, kako bo vplivalo na mojo hčer? Kako in kaj naj ji povem? Naj se ji lažem, da jo ima oče rad (ko vem, da je nima, ne more je imeti, jaz nekoga ljubim in ga pogrešam in si želim biti ob njem, ko sva npr. hodila je bil bolan če me ni en dan videl) ali naj ji povem resnico. Res ne vem. Stike uradno nimava urejene. Če bi dala vlogo na sodišče, bi sigurno dodelili več stikov, mogoče bi ga to streznilo? Po drugi strani pa mislim, da je brezveze siliti očeta v nekaj kar noče, otrok to še kako dobro čuti…
Malo me potolažite, res mi ni vseeno za hčer, kar strah me je ko bo enkrat vprašala zanj, jaz pa ne vem, kako ji bom odgovorila.
Mamica z najbolj ljubljeno hčer na svetu
Spoštovana gospa “Lisička”,
verjamem, da delate vse najboljše za svojega otroka, ker ga čutite (njegovo stisko, opažate njegovo obnašanje…). In ostanite čuteči še naprej in ravnajte po svojem občutku.
Kaj narediti ob tej telefonski sceni, kaj ob osebnem stiku (si mislim, da vas mora že kar skrbeti, kako bo to zgledalo, saj se čas bliža…) – naredite tako, da boste vi mirni, da je najbolje za sina (in ne skrbite za očeta – da bi moral sinek z narejeno prijaznostjo poskrbeti zanj, ga zabavati, če mu pa ni do tega).
Verjamem, da če se ustavite in res skušate začutiti, kaj vaš otrok doživlja ob telefonskih klicih, tudi vi to lahko začutite in mu ravno iz tega občutja najlažje pomagate. Saj ima pravico biti tiho in biti resen – po tej krivici, ko ga je oče zapustil…
Verjamem, da je od začetka kaj rekel in se smejal, saj je bil to oče, za katerega je verjel, da se bo vrnil in ga bo kmalu videl… A čas hitro teče, še posebej tako malim otrokom in verjamem, da mu spomin na očeta (konkretni spomini, slike, notranji filmi) vedno bolj bledi, a hkrati nastaja vedno večja praznina, pogrešanje, žalost… Na drugi strani je en moški glas, ki se trudi ga zabavati in priti z njim v stik. Verjamem, da se oče vsaj po telefonu trudi, ne vem, koliko ga je tudi po drugi strani strah, da ga bo sin zavračal, da ne bo znal stopiti v kontakt, da ne bo zdržal, da se bo dal kar »odgnati« sinu, ki bo tiho … In potem se težka čutenja kar selijo med vami… Vsi se trudite, pa je težko… Ja, saj je naravno, da v tej situaciji je težko in je naporno. Za vas vse.
Sinu lahko najbolj pomagate, da mu dovolite, da se obnaša naravno (kakor on čuti – če je brez besed – je pač brez besed, če je žalosten, je žalosten…), hkrati pa kolikor se da poskrbite, da bodo stiki mogoči (kakor se da) in v dobro otroka (kvalitetni – da se oče z njim ukvarja, mu on govori, da pa tudi posluša, ko bo otrok hotel kaj povedati…).
Ne vem, če je to najboljša rešitev, a jaz bi pomislila, če je možno, da poskrbite za take (redne) telefonske klice, da je možen tudi slikovni prenos (npr. Skype? – je brezplačno, pa še otrok lahko očeta vidi v živo, ko mu govori…). Sicer nisem za to, da tako mali otroci sedijo pred računalnikom, a v tem primeru … Ne bi pa otroka v nič silila…
Vem, da je težka naloga pred vami, a verjamem, da boste zmogli!
Vse dobro!
Spoštovana »mamica z najbolj ljubljeno hčer na svetu«,
verjamem, da ste tudi vi v precej podobni stiski kot gospa »Lisička« in verjamem, da vas je strah, kako boste hčerki odgovarjali na njena radovedna vprašanja o očetu, ki bodo enkrat prišla. Samo če bo imela stik z očetom, jih bo lahko postavljala njemu (in delno mogoče tudi vam), če pa bosta brez stikov, pa boste vi morali odgovarjati na vprašanja, ki bodo vam zoprna, pa še ona se bo počutila ogoljufano za očeta (Kako da nisem vredna, da bi se oče vsaj toliko potrudil zame, da bi poiskal stik z mano? Le kaj je z mano narobe, da me oče nima rad, da mu niti toliko ne pomenim?). To so za otroka ključna vprašanja, na katere enkrat hoče odgovore (puberteta).
Verjamem pa tudi, da vam ni vseeno zanjo. Kaj vi lahko naredite za vašo hčerko? Predvsem to, da jo imate radi, da pa ste iskreni do nje in do sebe (ne govorite ji stvari, ki jih ne verjamete), a hkrati vedno ostanite spoštljivi do njenega očeta (pred njima in ko sta sami). In da ji pustite dovolj prostora, da si sama oblikuje mnenje o očetu, da pa ji vi nudite po čustveni plati vse, kar ji mama mora dati. Ob vas bo ona lahko preverjala svojo podobo o svetu in očetu (in s tem tudi o sebi), če bo ob vas lahko izrazila, kar čuti ob njem (npr. da se oče ne zanima zanjo, da je jezna nanj, da ga pogreša, da …). In vi boste zmogli sprejeti in potrditi njene občutke. Tako bo vedela, da vse kar čuti je res, tudi če je boleče in težko. Potem si bo tudi ob očetu upala (ko nekoliko zraste) zahtevati zase več (če se oče ne bo prebudil že prej sam).
Kar se pa tiče urejenosti stikov, bi jaz ne glede na vse razmislila o tem, da bi šla stike urediti na CSD (kjer potem sprožijo postopek). Pravica do stikov namreč hčerki pripada. Pa ne glede na to, kaj to očetu pomeni, mu je odveč… On je dolžan hčerki biti oče in vzdrževati stike z njo. Verjamem, da hčerka vedno čuti, ali je očetu odveč ali ne. Če mislite, da je oče »premalo oče«, potem lahko ta dvom na skupnem razgovoru na CSD izpostavite in mogoče ga bodo usmerili še kam, kjer bo imel možnost malo prebuditi svoje očetovstvo (npr. na kakšno šolo za starše, na svetovanje glede starševstva…). Dajte mu priložnost – za hčerko.
Vse dobro!