Pozdravljeni
Imam starejšega partnerja kateri ima že dva odrasla otroka 20 in 18.
Hči od 18 let imam tak občutek kot da bi delala nalašč stvari, ne pospravi, odgovarja, ne govori ko njega ni. Dokler sem jo vozila okrog je bilo.. no.. ko je kaj rabla je blo ok ampak ne maram tega izkoriščanja in sem zaustavila. Mislim da odnosi morejo biti vzajemni nazaj pa nisem nič dobila, le osorne odgovore in sem se umaknila. Sedaj pa ima take minimalne maščevalno obnašanje. Upam da se motim ampak občutek večinoma me ne vara.
Njemu mi ke težko rečt ker vem da tega ne bi razumeu tako, bi se počutu napadenga. Sama nimam otrok, skupaj sva 2 leti.
Ima ldo kakšne podobne izkušnje?
Hvala
Lep pozdrav

Spoštovana nola86,

lahko si predstavljam vašo situacijo, ki ni najbolj prijetna in enostavna. Domnevam, da v teh odnosih s pastorko trpite, se čutite izkoriščani, jezni, prizadeti. Partnerjevi najstniki oz. najstnice, ki po letih sicer zapuščajo obdobje pubertete, po uporništvu pa zagotovo še ne, vam povzročajo občutke jeze, nezadovoljstva in potrebe po postavljanju vaših osebnih meja. Ukvarjanje z najstniki že samo po sebi za starše ni enostavno, vi pa ste tam v drugačni poziciji, vi niste njihova mama, ste partnerka njihovega očeta. Vi na vzgojo partnerjeve mlajše hčerke, na spreminjanje njenih že utečenih vzorcev vedenja, komuniciranja in na spreminjanje njenih navad ne morete vplivati. Ta najstnica ima mamo in očeta, ki bi se verjetno potrebovala več oz. na drugačen način ukvarjati z njo in skušala v pogovoru z njo ugotoviti kaj s takšnim uporniškim vedenjem sporoča. Zelo ključno pri tem je kakšen je odnos očeta, torej vašega partnerja do nje, na kakšen način ji on postavlja meje, kako rešuje konflikte z njo, kako se pogovarja in koliko pozornosti ji daje. Hči se namreč ob tem, da si je njen oče našel vas, torej novo partnerko, na nek način počuti prikrajšano, morda doživlja, da je izgubila del očeta, del njegove pozornosti in njegovega časa, da je na nek način čustveno zamenjana (z vami)… To je spet nekaj, kar bo moral oče sam razrešiti z njo.

Čeprav se bojite povedati partnerju kako se počutite in kako vam je, bo potrebno točno to. Pomembno pa bo na kakšen način mu boste to sporočali, ali mu boste očitali, se pritoževali nad pastorkinim vedenjem, ga kritizirali glede (pretekle) vzgoje oz. njegovih odnosov s hčerko (ali pa se zgražali nad odnosom njene mame do hčerke)… To niso prave smeri. Lahko pa boste našli nov način, da boste partnerju sporočali o sebi in o svojem počutju ob njej, o svojih čustvih in konfliktih, ko pastorka noče narediti stvari, ki so njena naloga, ko je morda. nesramna in žaljiva ipd. Lahko mu poveste, da vam je težko, da pa vi niste njena mama ali oče, ki imata vpliv nanjo in se o tem njenem ravnanju z njo lahko pogovorita in tudi dosežeta spremembe, zato ga prosite, da takšne vzgojne situacije uredi on kot oče (to je njegova odgovornost). Pomembno bo tudi, da bo on hčerki oz. obema otrokoma vedno znova sporočal, da ste njegova partnerka, da mu je pomembno biti z vami in bo z vami ostal, da pa želi, da so otroci do vas korektni. Na drugi strani mora oče seveda tudi svojima (odraslima) otrokoma zagotoviti dovolj časa, dovolj občutka varnosti, povezanosti, razumljenosti, pogovorov in zagotovila, da sta mu otroka pomembna, da ju ne bo zapustil, da bosta imela vedno prostor v njegovem srcu (in sta na tem mestu še celo pred vami)… Skratka, gre za očeta in njegove odnose z odraslimi otroki, ki bodo vedno ostali na prvem mestu, se bodo pa spremenili in po možnosti prilagodili potrebam odraslih otrok (ki niso enake kot ko so otroci majhni in ko so v puberteti….). To pomeni, da tudi odrasli otrok potrebuje predvsem čustveno bližino in povezanost s staršem, ki se ne konča s polnoletnostjo. In tu je ključna vloga očeta in kaj naredi glede teh odnosov. Manj kot je čustvene povezanosti in občutka slišanosti, razumljenosti in občutenosti v teh odnosih ( s strani starša do otroka in ne obratno), več težav in konfliktov bo otrok oz. odrasel otrok nezavedno ustvarjal, da bo nekako prišel v stik z očetom.

Na drugi strani pa gre za vajin partnerski odnos, na katerega vpliva dejstvo, da ima partner otroke in je in bo vedno odgovoren zanje in za odnose z njimi, Kako se vi počutite v tem odnosu z njim, koliko mu lahko poveste kaj vas teži in boli, koliko vas on lahko razume, kakšno držo ima do vas…? To so v odnosu zelo pomembne stvari in bi bilo pomembno, da razmislite in se pogovorita, kako ste s tem, kako si predstavljate vajin partnerski odnos naprej, si morda želite svoje otroke, jih bo on še želel imeti…

Z vaše strani bi bilo dobro razčistiti in razmejiti kako boste postavljali meje vam sprejemljivega (tako v odnosu do njega kot tudi do njegovih otrok) , hkrati pa skušali imeti z njimi korektne odnose. To ni najbolj enostavna naloga tudi za vas, saj ne gre za povsem enakovredne odnose. Res je, da so odnosi vzajemni in da jih ustvarjata oba udeleženca, pomembno pa je tukaj ločiti in razumeti čisto drugačne vloge in pozicije, torej vašo kot partnerka in odnose otrok in staršev. V naravi takšna situacija, v kateri ste se znašli, ni predvidena, v naravi naj bi oče in mama ostala skupaj in onadva skupaj reševala konfliktne situacije z otroki. Tako je gotovo zelo zahtevno in čustveno naporno na vašem mestu. Verjetno bo potreben tudi vaš iskren pogovor z obema otrokoma in predvsem s to zadnjo, najstniško hčerko, ki bo očeta skušala na vse načine pritegniti v odnos in ga bo tudi še dolgo potrebovala, čeprav je že polnoletna. V tem pogovoru ji boste skušali sporočiti, da se imata rada z njenim očetom in bosta ostala partnerja, da ji ne jemljete očeta, da si želite fair odnosov z njo, da ji lahko tudi pomagate, jo kam peljete, jo razumete ipd. , če bo tudi ona sodelovalna in korektna do vas, da pa pričakujete odgovorno in odraslo izpolnjevanje njenih nalog v gospodinjstvu, ko je njen oče doma ali ko ga ni, spoštljivo komunikacijo in korektnost, pri čemer je tudi sama odgovorna za svoj del odnosa z vami…

Spoštovana nola86, pred vami so kar zahtevne naloge, pri čemer boste verjetno razmišljali tudi precej o sebi in o odnosih, se morda spreminjali ter osebnostno rasli. Če vam bo pretežko sami, vam svetujem, da si poiščete terapevtsko podporo.

Želite si tudi odzivov drugih, ki so morda v takšnih situacijah bili oz. so še, in vse spodbujam, da vam iz prve roke spoštljivo odgovorijo.

Vse dobro vam želim.