Otroci partnerja
Pozdravljeni,
želela bi rešiti sedanjo zvezo, predno dokočno razpade. S sedanjim partnerjem imava 5 mesečno hčerko, on pa ima iz prejšnje zveze še 2 otroka.
In vse skupaj se pošteno skuha okoli stikov z njegovima otrokoma. Zaradi tega sva s hčerkico kar naprej sami. Četudi je bilo dogovorjeno, da se bojo videvali na vsaka dva vikenda, to izgleda tako, da se on vstaja ob pol petih zjutraj, ob tem zbudi mene in dojenčka…zato da lahko gre do svoje bivše in pelje otroke v vrtec. In ne zato, ker ne bi imela drugega prevoza, zato, ker si on to želi. Prav tako se dogaja večkrat na teden, da se domov vrne šele zvečer, ker otroke pelje na telovadbo, plavanje, ali pa gre k bivši v stanovanje (kar me še posebej moti), kjer se z njimi igra. Ko nastopi tisti vsaki drugi vikend to izgleda tako, da včasih že v četrtek, ponavadi pa v petek, sploh ne pride iz službe domov, pač pa gre k svoji mami, kamor si pelje otroke. Tako ne pride domov po 3, 4 dni. Prav tako ga ni domov na noben praznik ali počitnice.
Njemu se zdi, da bi jaz to morala razumeti. In da nisem poštena, ker ne. Ampak jaz ostajam sama z majhnim dojenčkom… Ko sva se spoznala, mi situacija ni bila predstavljena na tak način. Zdaj pa se počutim sama in na stranskem tiru. Morda pričakujem preveč, da bi vsaj kak prost dan preživel z nama? Najin otrok ni bil načrtovan,je pa tukaj. In ne vem več kako in na kakšen naj še rešim to zvezo… Če ga prosim, naj ostane ali naj ne gre, tega ne naredi.
Otrokom iz prejšnje zveze ne smem pravzaprav nič reči. Ne pusti mi, pred njimi mi je že rekel, naj vtihnem. Sta zelo razvajena in popolnoma podivjana, zato nočem, da prihajata tja, kjer živim jaz, vsaj tako dolgo ne, dokler jima jaz ne smem kaj reči ali jih vzgajati. Če kaj prevrneta ali zlomita…prijazna beseda pač ne zaleže. Prav tako ne, če skočita pred avto…ali pležeta po televiziji ali pa sta verbalno in fizično nasilna do mene. Žal mi je, da bi zveza razpadla zaradi otrok iz njegove prejšnje zveze…po drugi strani pa se mi zdi… da bi ju lahko izkoriščal za izgovor, da gre vstran od mene?
Najino hčerkico ima zelo rad in ona njega. Večino časa pa sva same, najhuje je ob praznikih, ko bi se naj zbrala vsa družina. Njega pa ni. Ko pa le pride z otroci, se precej hitro pobere. Njegova otroka se za mizo dereta, tolčeta z žlico, pljuvata in mečeta hrano po tleh, tako da jih vsi gledajo (in ko grejo me vsi vprašajo, pa kaj je narobe z njimi…?). Pa jima nič ne reče. Jaz pa jima ne smem…. Zato raje sploh ne pride. Moje pomoči pri vzgoji ne sprejme. Raje me pušča samo, gre k mami, otroke pa pusti pred tvjem ali v rokah svoje matere… Njegova mama mi ob vsakem obisku soli pamet, zdi se, kot da še vedno ne želi spustiti sina iz rok in ona ve najbolje, kako in kaj… Tudi zato, ker sem druga partnerka se tam počutim rahlo neprijetno…na steni visijo slike bivše, ki jih njegova mati ne namerava umakniti.
Naj vztrajam v tej zvezi zaradi svoje hčerke? Kako lahko sploh kaj spremenim? Kako ne razume, da naju s hčerko pušča ves čas same? Na račun tega, ker ima slabo vest zaradi ločitve do svojih sinov…ali kaj… Samo naju je pustil tudi, ko je bila stara komaj 3 mesece, jaz pa sem bolna ležala. Je rekel,da je zdaj on na vrsti za svoja sinova. Ni hotel prestaviti obiska, pustil me je samo za 5 dni, vmes me je prišel pogledat za kako uro. Takrat sva skoraj šla narazen. In nato vztrajala zaradi hčerke…do zdaj…ko je situacija ista ali še slabša. Več časa je pri mami s sinovoma, kot pri nama…kot v našem domu. Tukaj ima vse stvari, jaz mu kuham, perem, likam, čistim… Pa še ima to smisel? Vsaka minuta časa z njima, je minuta časa manj tukaj. In na žalost midve vedno potegneva ta kratko… Skupaj ne moremo biti…ker ne pusti. Zameri mi vsak poskus vzgoje in sodelovanja. Ampak…je to normalno, da je otrok pri 5 letih v plenicah? In da ko se pokaka (v plenice), da se ga pohvali? Je to normalno, da se otroka pri 5 letih hrani z žlico, kot da je dojenček? Nočem, da moja hčerka to vidi…in jemlje zgled. Da vidi, kaj je njima dovoljeno (torej vse…), njej pa ni? Moji pogledi na vzgojo so precej tradicionalni, otrok mora vedeti kje so meje sprejemljivega in reagirati na besedo ne. Že zaradi lastne varnosti (se je že večkrat zgodilo, da sta oba skočila na cesto in niti približno ne reagirala na besedo, ne, ustavi se….).
Njegova bivša otrokom razlaga, da je ati pri čarovnici (torej meni). Vsakršen poskus pogovora ali dogovora odklanja. Partnerju med pogovorom reče, da naj gre k svoji kurbi.
Če ne bi bilo hčerkice… se sploh ne bi več trudila. Res ne. Zdaj pa krčevito iščem možnosti, kako … ker tako ne gre več.
Spoštovani pipika4!
Iz vašega pisma sem najbolj začutila žalost, občutek odrinjenosti in jezo. Koliko žalosti in razočaranja morate doživljati, ko z malo hčerkico sami preživljata dneve, vikende, praznike…? Jezo in odrinjenost je zlasti čutiti ob partnerjevih otrocih, (ki pa niso nič krivi in samo odražajo njegove odločitve in njegov način vzgoje). Postavlja se vprašanje kam pa izgine jeza na partnerja? Partner se kot oče trudi s svojimi sinovi… , s čimer sicer ni nič narobe, vendar je hkrati oče tudi mali dojenčici… Koliko časa nameni njej in ukvarjanju z njo? In kje ste šele vi – kot partnerka, ki ji tudi pripada, da vam partner pomaga pri skrbi za otroka, zlasti pa da je z vami, tako fizično kot tudi v čustveni smeri? Vi/dve sta doslej kar potrpežljivo čakali in čakali… Kot da bi se morali zadovoljiti z drobtinicami, ki padajo z »bogatinove« mize… Kako to? To, kar se vama s hčerkico dogaja, je čista krivica in bi rada, da bi si lahko dali dovoljenje, da smete resnično začutiti sebe in svojo jezo, za katero pa zgleda kot da je še nekje skrita in kot da še nimate pravega dostopa do nje. Dovoljenje torej, da se smete razjeziti in da se vam ni treba več zadovoljevati samo z ostanki in drobtinicami…. Pomembno bi bilo spoznati, da vam kot partnerki pripada bistveno več in predvsem da vaši hčerki pripada njegovo očetovstvo in partnerjev(?!) trud za to, da bi bil čim več z njo. Tu se hitro pojavi občutek neke tekmovalnosti in zavisti ter jeze, hkrati pa krivde in opravičevanje situacije s partnerjevimi očetovskimi funkcijami, ki otrokoma iz prvega razmerja v resnici tudi pripadajo. Kako rešiti to nerešljivo uganko – biti istočasno na več točkah – kar je dejansko seveda nemogoče, in na račun koga komu »odrezati večji kos« pa ni lahka naloga, ki pa je partnerjeva. Zgleda da je doslej vse to delal na vajin račun, ker ste preprosto potrpeli in bili tiho. Kako to? Koliko občutkov odrinjenosti, jeze, prezrtosti ste morali potlačiti? Ločiti oz. razmejiti bi bilo potrebno partnerski in starševski odnos, saj otrok staršev ne more izgubiti, četudi starša morda kot partnerja ne živita več skupaj. Starš torej otroku vedno ostane, vprašanje pa je koliko in na kakšen način to svojo vlogo drugi partner opravlja – kar pa je popolnoma njegova odgovornost in je ne more nihče opravljati namesto njega, niti je ne more partner/ka »izsiliti« , če te vloge ne opravlja zadovoljivo.
V želji po aktiviranju in učinkovanju se sprašujete kako rešiti to zvezo. Kako, da si samo vi zadajate nalogo in odgovornost za to – še namesto njega? In če bi pustili prostor in odgovornost za to njemu – torej, da vajino zvezo rešuje ali pa ne rešuje – in boste že kmalu tu dobili odgovor, ki vam bo veliko povedal. Še bolj pomembno pa se mi zdi, da bi mu dali veliko večjo odgovornost za svojo očetovsko vlogo pri hčerki. Mu je pa potrebno to zelo jasno povedati, mirno zahtevati in tudi nasloviti pričakovanja in posledice, ki bodo sledile (po določenem roku). Ne vem koliko ste lahko v sebi že prišli do te odločnosti, sicer samo » besedne grožnje« ne bodo učinkovale in je bolje storiti nekaj v skladu s sabo. Sprašujete se ali ostati v tej zvezi zaradi otroka. Prepričana sem, da sami dobro slutite odgovor, da otrok sam po sebi še nič ne reši in da nikoli ni potrebno ostajati v zvezi zaradi otroka (to je lahko le izgovor, vedno pa ostanemo ali pa ne ostanemo zaradi sebe!). Predstavljam si, da je mnogo lažje meni (od zunaj) biti »pametna«, da pa je precej težje storiti korak k razhodu z nekom, s katerim bi ravno prejela otroka in ki bi ga v taki situaciji zelo močno potrebovala ob sebi… Torej partnerja, ki bi stal ob strani v vseh preizkušnjah ob skrbi za dojenčka in še posebej kot ženski, ki potrebuje nežnost in sočutje in občutek, da ni tako zelo sama… Domnevam, da morda preveč razumete njegovo situacijo in da morda predobro začutite tudi potrebe njegovih otrok iz prejšnje zveze (ki ga tudi v resnici potrebujeta) in ga zato morda nehote opravičujete in mu s tem dovoljujete te odhode, s tem pa prikrajšate sebe in hčerko. Verjetno postajate besni in jezni, ko seštevate in primerjate vse ure časa, ko je z vami in dneve časa, ko ga ni… in ne morete razumeti kako da se vam vse to dogaja. Čutiti je, da mu vedno bolj zamerite njegovo (do vaju neodgovorno) ravnanje in da še posebej ne morete več čez to, da vas je pustil samo, ko ste zboleli in da se to vedno znova ponavlja. Pred časom ste zato že skoraj končali to zvezo, potem pa je verjetno prevladal občutek krivde do hčerke oz. otrok (čeprav nikakor niste vi krivi za to, da je on v svoji odgovornosti neodgovoren!). In ste mu dobrodušno dali še nekaj mesecev. Spet ste prišli do podobne situacije, zdaj pa se sprašujete, če je vse to res v dobrobit hčerke (torej- da bi imela očeta ob sebi – ki pa ga ima – paradoksno – verjetno manj, kot če bi tudi vi »uradno« zahtevali stike in skrb zanjo). Vendar pa je problem v tem, da se je on očitno odločil, da bo veliko časa posvetil otrokoma (morda ga je tudi strah bivše oz. doživlja ob tem občutke krivde), kar pa naj bi po «njegovi računici» šlo tudi na račun vas in vašega otroka, (vse dokler se vi s tem strinjate in to dopuščate!) Skušam vam nakazati, da gre za njegovo odločitev in da vam na vse to ni potrebno več pristajati, čeprav nekje v sebi tudi veste, da on je bil že od prej oče in da se skrbi za svoja prva dva otroka ne bo mogel nikoli odpovedati, in da bo ta razpetost in »deljenje« (ki pa je v resnici njegov problem) na žalost vedno del njegovega življenja, s tem pa tudi del življenja vaše hčerkice. Ker se sama še kar nekaj časa ne bo mogla »boriti« za očeta, boste to vlogo prevzeli vi – torej, da boste od njega zahtevali in vztrajali pri »korektnem« in kvalitetnem času (in denarju) očeta za hčerko.
Dobro bi bilo, da skušate sami pri sebi odkriti kako je vam ob vsej tej zapleteni situaciji, očitno pa vas »nekaj« ovira in vleče nazaj, da se še ne morete dokončno odločiti. Nakazujete pripravljenost, da bi mu skušali celo pomagati pri vzgoji njegovih otrok, kjer ima sam očitno veliko težav, kot ugotavljate, vendar pa bo moral glede razmejitev in postavljanja zahtev otrokom nekaj storiti sam, (če si bo sploh dovolil priznati težave in morda kaj ukreniti v smeri sprememb). Vam si res ni potrebno naprtiti še skrbi za vzgojo njegovih dveh otrok, za to sta namreč odgovorna otrokova starša, pa kakorkoli že to svojo vlogo opravljata. Vi pa se lahko v miru posvetite negi in skrbi samo za vašo hčerkico in njej posvetite svoj čas in energijo, ki jo zelo potrebuje, ob tem pa (ločeno od nje) poskrbite tudi zase in za svoje odrasle potrebe. In zahtevate od partnerja, da je (enako) skrben in odgovoren oče tudi njej. Tudi zaskrbljenost kako (ne-spoštljivo) se dogovarjata onadva z bivšo ženo je njuna in tudi glede odnosov z njegovo mamo bo moral rešiti partner sam. Vam se ni več potrebno počutiti nelagodno, v smislu občutkov manjvrednosti ali sramu, verjamem pa, da vas nespoštljivi izrazi prizadenejo. In če bi si dovolili vedeti, da se z grdimi zmerljivkami obkladata bivša partnerja in si tako izkazujeta jezo med seboj (ki je še ne znata drugače ubesediti in predelati), da pa v resnici te besede ne govorijo o vas in niso namenjene vam?!
Želim vam veliko moči in poguma, da bi se lahko čim bolj umirili, poiskali neizmerno moč materinstva in skušali začutiti samo sebe in hčerkico… Drugo je lahko za zdaj v drugem planu… Če bi se kljub vsemu vse te stvari pregloboko »usedle« v vas in bi čutili, da sami ne bi zmogli, pa bi vam priporočila, da razmislite o možnosti pomoči v odnosu s terapevtom, kjer bi lahko odkrili tudi »ozadje« oz. »podlago«, da se vam vse to dogaja, in to skušali preseči na nov način. Vse dobro!
Znašla si se v zelo težki situaciji. Kot mama dojenčice bi potrebovala kolikor toliko varno in mirno okolje, otrok pa še bolj.
Če berem tvoj post kot “hudičev advokat”, imam občutek, da si izpostavila samo tiste stvari, ki te bolijo, jih premlevaš, doživljaš kot krivične – nisi pa orisala cele slike. Najmanj, kar je, ima tvoj partner neke svoje razloge, da beži od tebe, da te pušča samo, da se obnaša, kot se obnaša. Kateri so to? Pravzaprav pa je takole na prvo žogo videti, kot da so v tej zgodbi vsi iz nekega razloga jezni nate. Mogoče si nedolžna žrtev spleta okoliščin, ki je padla med ljudi, ki ne znajo razčistiti med seboj. Mogoče samo deloma.
Moja prva misel je, da si imela kaj pri razpadu te družine. V tej luči bi bilo razumljivo pravzaprav vse, kar pišeš. Kot prevarant tip tako nima neke hrbtenice, bivša žena ima pravico, da o tebi slabo govori, tašča, da ima njene slike po stenah in ne tvojih, in otroka, da se grdo obnašata do tebe.
Tudi če zgornje ne drži, je tukaj še nekaj, kar si omenila kot mimogrede: “Najin otrok ni bil načrtovan, je pa tukaj.” Hm. Koliko pa je imel očka besede pri tem, da je tukaj? Verjetno nisi šele po petih mesecih ugotovila, da si noseča. Imela si drugo možnost, pa se nisi odločila zanjo. Zakaj ne in kaj to pove o tebi? To je verjetno najpomembnejše vprašanje, če hočeš ugotoviti, kaj se dogaja in zakaj.
Nikogar ne moreš prisiliti v neko svojo pravljico, če mu ni. Bolj jasno, kot zgoraj pišeš, ti tvoj tip ne more dati vedeti, da se ne vidi v vajinem življenju. Samo nima poguma, da bi ti to povedal naravnost. Življenje je pa drugače kar lepo in veliko ga je še pred tabo.
Se strinjam s quote, da je očitno ta moški šel od bivše žene direktno k tebi, saj praviš, da ti zadeva s stiki ni bila tako predstavljena – se pravi, da je pred skupnim življenjem nisi imela prilike izkusiti na lastni koži. Poleg tega sta otroka še v vrtcu, se pravi, da ima starejši največ pet let, zanosila pa si lani, ko je starejši (no, ali pa oba, če sta dvojčka) imel štiri leta … Se pravi, da je vse čisto frišno, njegovo očetovstvo, njegova ločitev, selitev k tebi in nov otrok.
Vse, kar si napisala o njegovih sinovih, pravzaprav opisuje njega, tvojega partnerja. Saj veš, da pravijo, da so otroci zrcalo staršev. In takšen, kot je zdaj do tebe, je bil prej verjetno tudi do žene. Predvidevam, da je bila tudi ona veliko sama, le da z dvema otrokoma. In enostavno ni zmogla vsega: službe, gospodinjstva, otrok, moževe brezbrižnosti in verjetno tudi varanja. Zdaj ji je laže s prstom kazati nate kot nase oziroma lastno nemoč in brezobzirnost bivšega moža …
Tvoja krivda je, da si z vso možno naivnostjo vstopila v žalostno zgodbo (sem prepričana, da si slišala dovolj svaril, pa jih nisi hotela upoštevati) in pričakovala, da se bo spreobrnila v pravljico. To sta znala narediti brata Grimm, v vsakdanjem življenju pa je takih zasukov malo.
Tudi to verjetno že veš, da vztrajati samo zaradi otroka ni prav, ni fer in ni vredno. Za uspešen, srečen zakon se moramo truditi zaradi partnerja in sebe, ne zaradi otrok.
Pipika4, tvoj mož še ni razčistil stvari s svojo bivšo. Pri sebi ni razčistil: zakaj je bežal iz prejšnje veze, zakaj je končal, cel kup ”zakajev” v njegovi glavi in ”zato-ji” mu padajo z druge strani kot kontra udarec.
Tašča tudi ne ve kaj bi, njej so logično potrebni le dobri odnosi in zadovoljni vnuki.
Njegovim ta-malim pa je potreben red in vcepit spoštovanje, ki pa ne zna dati.
Ko se zadere nate, da bodi tiho pri discipliniranju njegovih potomcev, je zato, ker misli, da bo ZDAJ ON vse uredil, veliki vodja in hkrati teleban. Ne vidi, da že drugič dela napako.
Umakni se.
Morda sem v očeh koga res tista, ki je imela prste vmes pri razpadu njegove prejšnje zveze. Jaz tega nisem videla tako. On je želel biti z mano, on me je klical, on me je poljubil, on je peljal na izlet in na sprehod. Otrok je bil nepričakovan, splav zame ni rešitev.
Sedaj…stanje je še slabše, kot je bilo. Partner se z menoj ne želi pogovoriti. Jezen je na svet, name, na cestne razmere, na vse kar mu pade na tla… Od njega sem zahtevala samo skupni čas, pa sem s tem stvari očitno še bolj poslabšala. Na svoja pleča sem si naložila odgovornost za to zvezo, za prisotnost očeta svoje hčerke. Verjetno bi morala videti ali razumeti, da se on ne trudi. Je to dovolj velik razlog, da se potem tudi jaz neham trudit? Sprašujem se, ali danes ne živimo v takem svetu, kjer ljudje prehitro obupamo in iščemo princa na belem konju?
Ne iščem princa ali pravljice, po drugi strani pa ne zdržim več samote, utrujenosti od tega, ker moram večino časa sama skrbeti za dojenčka, brezbrižnosti za moje potrebe in želje, žaljivk in odtujenosti. Vsake toliko časa se mi še približa, ne z besedami, s kako gesto in potem spet ugasne. Rekel mi je, da me ne mara več in da je tukaj samo zaradi otroka. Dva dni kasneje me pelje na večerjo ali mi skuha čaj. En dan kasneje ga spet ni.
V odnos se vmešava tudi njegova mama. Ker stvari pač niso enostavne in ker se njemu ne da potrudit, mu ona vedno ponudi lažji izhod. In tako gre k njej in ona mu kuha, pere, lika, vzgaja njegove otroke… Jaz pa sem najslabša, ko ga prosim, naj pride domov. Ko ga prosim, da si uredimo življenje. Takrat mi reče, da me ne mara več. Morda pa za njega nobena ženska ne bo tako dobra, kot je dobra njegova mama. Tekmovati z njo je nesmiselno in preveč naporno.
Gotovo tudi jaz nisem popoln človek, pa vendar iščem rešitev za to, da bi moja punčka imela očeta. Očeta, kateremu ne pridem blizu, verjetno so njegovi otroci bili samo vrh ledene gore. Če bi me spustil zraven, bi mi pustil tudi, da si ustvarim nek odnos z njimi, in da mu pomagam pri vzgoji. Ne morem pa mu verjeti, ko mi govori, kako vseeno mu je zame…ker to so le besede. Tudi si ne predstavljam, kako naj sama skrbim za dojenčka…že tako je malo prisoten in že tako sem zelo utrujena. In kar nekako ne morem verjeti, da so ljudje v osnovi hudobni ali slabi. Pod vso to naslago se v vsakem skriva dobrota in čut za bližnjega… če sem zaradi tega preveč naivna, potem pač bom. Sama in naivna. In verjetno to že zelo kmalu.
To ni ljubezen, nikoli ni bila, to je avantura, ki se je grdo zapletla.
V njegovih očeh si ti kriva za vse in ne vidim ravno nekih velikih možnosti, da bo to kdaj predelal in videl drugače.
Ti pa sprejmi svoj del odgovornosti za to, kar se ti dogaja. Vedela si za njegovo situacijo. Lahko se sicer sprenevedaš, da ti je govoril drugače, a dejstvo je, da je bil še vezan, ko se je zapletel s tabo, in tebe to ni motilo. Pa bi te moralo. Kakovostna zveza lahko nastane iz dveh samskih ljudi s kolikor toliko počiščenim podstrešjem in urejenimi življenjskimi okoliščinami.
V tej navidezni zvezi si sama oziroma je še huje, kot če bi bila sama, ker imaš same mlinske kamne okoli vratu: njegova otroka, njegova bivša, njegova mama. Ker si že zdaj več ali manj sama za vse, ti bo po razhodu lažje, saj bodo odpadli ti mlinski kamni. Če priznaš ali ne, ti si upala na srečen konec te pravljice s princem na belem konju, ampak te se ne končajo vedno srečno. Tvoja se ni. Lahko pa živiš lepo življenje, če se boš odločila za to.