Otroci na pogrebu
Z vami bi rada delila mojo izkušnjo z otroci na pogrebu. Umrl mi je moj oče torej dedek od mojih dveh otrok starih 8 in 5 let. Premleval sem ali naj jih vzamem ali ne s seboj. Veliko prijateljic mi je svetovalo naj jih ne vzamem s seboj, duhovniki naj jih vzamem. Moj oče pa si je verjetno želel da prideta. Vprašala sem otroka če bi rada šla in sta oba rekla da ja. Tako sem ju vzela s seboj. Hčerka je dediju samo od sebe napisala pismo in mu ga dal v krsto, namreč mi smo imeli celo odprto krsto, tako da sta dedija lahko videla. Bilo je vse v redu. Natančno sta videla kako pogreb poteka, kako pokojniha spustijo in v zemljo. Lahko rečem da sem zadovoljna da sem ju vzela s seboj da sta se lahko poslovila od didija na katerega sta bilo zelo navezana, saj smo se vsak dan videli in bili skupaj.
PALOMA
Naredila si tako, kot sta si želela otroka, ki sta oba dovolj stara, da sta delček vse te minljivosti in zadnje poti svojga dedka skušala tudi razumeti in zdaj vesta, da ga ne bo več. Naredila si tako, ko t se vam je zdelo prav in tako ti nikdar ne bo žal za to, da si poslušala svoja otroka in sebe. Meni se zdi, da je sicer malce odveč peljati na pogreb dve ali triletnike, dostikrat pa je tako, da starši pač nimajo druge izbire, bodisi zaradi vasrstva ali je vmes kaj drugega, česar mi ne vemo, zato pač sprejmimo tudi ta pojav, da so na pogrebu mali otroci. Sami starši že vedo, zakaj tako.
Naj ti povem, da sem zato, ker mene niso vzeli s seboj na pogreb, ko mi je umrl dedek, da sem tekla za krsto kot nora, po pobočju kopriv, ki so me celo prekrile, stara sem bila par mesecev več kot pet let, še danes otožna in žalostna, ko se spomnim tega njegovega odhoda z doma. Takrat mi je bilo tako zelo težko, vsi so bili oblečeni “za k’mašno” in v joku odhajali z dedkom od doma, jaz pa sem morala ostati doma in nekje globoko v sebi sem takrat pač kot otrok zaslutila, da dedka ne bom več videla niti tako, kot zadnjih nekaj ur na parah, ko sem ga še vedno lahko pobožala po licih in po roki in ko sem dejala, da lepo spi in odhaja v nebesa. Starejši so me tolažili, mi prigovarjali in me lepo in počasi pripravljali na to, da bodo dedka zaprli v krsto in odpeljali počivat na pokopališče, kjer bo imel mir, pa vendar sem bila takrat tako zelo užaljena, žalostna, ker me niso pustili zraven. Kolikokra se v mislih sprehodim v tem času in po tistem pobočju in s tistimi, prav tistimi občutki, kot takrat! Čudno in po svoje zelo zanimivo, ne otresem se jih in malodane v šali še vedno zamerim materi in svojim domačim, da me takrat niso vzeli s seboj.
Bodi prepričana, da si naredila prav.Seveda pa ima na te stvari vsak svoj pogled. Menim pa, da vsak zase ve, zakaj nekaj naredi, drugega pa ne. Za vsako dejaje slehernega od nas pač obstaja določen razlog.
Mislim, da je popolnoma prav, da gredo tudi otroci na pogreb. Tudi oni se po svoje poslovijo od umrlega. Moka hčerka je bila stara štiri leta, ko mi je umrla mama oziroma njena nona. Tega je že nekaj let. Mama je ležala v odprti krsti in moja hčerka jo je hodila nenehno gledati; enkrat je stala pri nogah, enkrat pr glavi in jo gledala.Danes je hčerka stara 25 let in se vsega spominja kot bi bilo včeraj. Zelo mi je toplo pri srcu, da se je tudi hčerka poslovila od svoje none, s katero sta se imeli tako radi in da se kot otrok vsega spominja.
Mislim, da bi jo za marsikaj prikrajšala, če ne bi storila tako.
Jaz imam pa slabe izkušnje iz otroštva…
Pri sedmih letih mi je umrla nečakinja, ki je bila stara eno leto. na pogrebu , ko sem gledala sestro, svaka,starše ki so neutolažljivo jokali ob mali beli krsti, semm doživela takšen šok, da do pred kratkim , ko sta mi pri 40. umrla po dolgi bolezni starša, sploh nisem šla na noben pogreb…
Takrat pa sem mesece dolgo hodila po pouku na pokopališče , da bi videla, kdaj bo naš dojenček dobil krila in odletel v nebo….ne da bi to kdo od odraslih vedel.Da o nočnih travmah ne govorim.Danes vem, da so vsi ostali mnogo prej in racionalno preboleli to izgubo kot pa jaz.
Še danes občasno dobivam prebliske tistega pogreba…
Res, da ne vem kako bi bilo, če ne bi šla, a vem kako je ker sem šla.
Pozdravljena, zal mi je da si imela tako slabo izkušnjo, jaz imam z mojima dvema otrokoma zelo dobro. Sama grem skoraj vsak dan na žale, zelo velikokrat peljem s seboj tudi mlajšega sina starega 5 let in pol, ki na srečo nima nobenih nočnih mor ali kaj podobnega, je pa na žalah izredno vesel in živahen.
Paloma