otroci in novi partner
Pozdravljeni!
Običajno sem tule gor samo brala, tokrat sem se odločila, da tudi jaz spregovorim o svojih težavah.
Pred približno 2 letoma smo skupaj zaživeli jaz z dvema otrokoma iz prejšnjega zakona in partner s katerim sem takrat pričakovala tretjega otroka.
Nesoglasja so se začela takoj, ko so se pokazale karakterne lastnosti. On natančen, nezaupljiv, skrben do podrobnosti, komplikator in razčlenjevalec v nulo. Jaz praktična, zanj premalo natančna, organizirana, ljubeča.
Kadar gre kaj narobe, obvezno išče krivca…..zato da se nanj pokaže s prstom in ga okara. Ampak to karanje je ali napol grožnja (če ne bo tako in tako, bom jaz naredil….) ali pa vpitje. Nikoli oz. skoraj nikoli ne uporabi čisto normalnega glasu do otrok in doma res ne mine dan, ko ne bi bilo kar naprej enega vpitja in zadiranja.
Najhuje pa je to, da on tega sploh ne vidi kot zadiranje in grožnje ampak kot »čisto normalno sem mu povedal«. Sploh se mu ne da dopovedat, da otroci seveda rabijo včasih 100 kratno opozorilo, sploh če se gre samo za otroško prevračanje ali premetavanje na kavču (ker se bo kavč sicer uničil). Dopovedujem mu, da so samo otroci in enkrat bodo že sedeli na miru, najkasneje ko bodo zrasli….Bog ne daj, da se pri kopanju naredi lužo pred banjo….ker se zadeve uničujejo.
Otokoma sploh ne pusti biti otrok. Zanj se morata vesti kot odrasla in tudi na vse misliti. Užali se pa on še najhitreje.
Enkrat mu je starejši sin rekel, da je tečka in bil je cel ogenj v hiši in razne prepovedi, ker tako se pa z njim ne govori! Skratka, zanj je to vse napad in najbolj neprimerne besede kar jih je. Jaz bi v takem primeru mirno rekla, da pač tako je, četudi sem zanj tečka. Ne vem….
To sta le primera, ampak od tega tuljenja na 8 in 10 letnika, me najeda v dno. Najedanje zaradi malenkosti me utruja. Njemu pa je to vse normalno, ker so tako funkcionirali doma starši.
Zadnjič me je presenetila izjava, da ko bova stara se bova pa itak samo prepirala, ker vsi stari to počnejo! Halo, jaz bi rada imela mir, ne pa kreg!
Najbolj se bojim, da bodo otroci prevzeli te navade in se bodo kot odrasli drli name, tako kot se on dere na svoje starše sedaj. Da bodo mislili, da se samo z grožnjami in povišanim glasom kaj doseže, ne pa z lepo in umirjeno besedo.
Saj ne rečem, tudi jaz povzdigujem glas nad otroci, ampak res ne vsakič in vsako malenkost. Vednar se tudi kasneje lepo pogovorim z otrokoma, če ga res kaj posebno ušpičita…znam objeti in biti ljubeča.
Zadnje čase te stvari vedno težje prenašam, spravljajo me ob živce, pa tudi na odnosu se pozna, saj z moje strani opažam, da sem se ohladila do te mere, da si pogostokrat njegove bližine ne želim.
Ima kdo kakšno idejo kako umirim samo sebe pred naslednjim izbruhom, ker z njim sem se že tolikokrat pogovarjala in on drugače sploh ne zna oz. ne pozna.
T
Pozdravljeni!
Bom začel, kjer ste vi končali. Vaš partner »drugače ne zna«. To očitno res drži. Ampak, kot vsake stvari, se da tudi tega naučiti. Seveda če si človek tega želi in ima dovolj volje in vztrajnosti. Kot pišete, pri vašem partnerju ni zaznati ničesar od tega. Samo od sebe se ne bo nič spremenilo. Postavlja se torej edino in zelo logično vprašanje: kaj boste storili vi? Na kakšen način boste zavarovali otroke pred partnerjevim in tudi vašim vpitjem? Kako se boste vi naučili upravljati s svojo jezo, da ne boste kričali na otroke? Kako se boste tako okrepili, da ne boste več tolerirali partnerjevega NASILNEGA vedenja? Ravno za to namreč gre – za nasilje. Kričanje in grožnje so nasilje. Težave s tem imata oba s partnerjem. Morda on večje, ampak imata jih vseeno oba. Žal ali na srečo je tako, da si boste mir, ki si ga želite, morali ustvariti sami. Najprej sami v sebi, potem v odnosu z otroci. To sem napisal skupaj, ker za OBOJE ne potrebujete partnerja. Če tega še ne znate ali zmorete, ni čisto nič kriv vaš partner. Šele ko boste zmogli to dvoje, pride na vrsto mir v odnosu s partnerjem. Seveda pa tega za razilko od prej omenjenega, nikakor ne morete ustvariti sami. Za to potrebujete partnerja, ki si bo za ta mir v vajinem odnosu prizadeval ali si ga vsaj želel. Vaš partner zdaj očitno ni tak. Če tak tudi ne bo postal, boste slej ko prej postavljeni pred izbiro: ali se boste odpovedali partnerju ali pa miru.
Bi pa posebej poudaril še eno, morda v vašem primeru celo ključno zadevo. Vaš partner ni oče vaših otrok in tudi nikoli ne bo. Otroci ga tudi nikoli ne bodo sprejeli kot očeta. Problemi, s katerimi se soočate, bodo zato samo še večji. Zato je vaša prva naloga, da ZAŠČITITE SVOJE OTROKE pred partnerjem. Kaj bosta vidva s partnerjem, koliko bosta kričala drug na drugega, je zelo vajina stvar. Vendar ste vi kot mati dolžni poskrbeti za svoje otroke. Bom napisal zelo naravnost: Svoje otroke ste dolžni zaščititi pred nasiljem, grožnjami, poniževanjem in izsiljevanjem. Če tega ne znate ali zmorete ob partnerjevi prisotnosti, potem ste dolžni partnerja umakniti od svojih otrok ali vas od njega. Drugače povedano ste dolžni partnerja postaviti pred jasno izbiro: Ali naj se do vaših otrok začne obnašati spoštljivo in nenasilno ali pa greste narazen! Vem, da to ni enostavno, da je s tem povezanih veliko stisk in težav. Vendar to niti za kanček ne spremeni dejstva, da morate zaščititi svoje otroke. Očeta ne morete odrezati od svojih otrok, partnerja pa lahko. V vašem primeru izgleda, da je to ravno obratno. Ne vem sicer, koliko je očetu sploh do otrok, ampak očitno ga otroci zelo pogrešajo. To kažejo tudi s tem, da »jih je treba včasih 100x opozoriti«. Spoštovana gospa, glede tega se z vami ne morem strinjati. Otroka se opozori enkrat, dvakrat, morda izjemoma še tretjič. Če tudi to ne zaleže, potem starša počneta nekaj narobe. Bom spet tvegal zelo direkten stavek: če vas otroci ne poslušajo in ubogajo, potem je nekaj »narobe« z vami, ne z vašimi otroci. Nekaj v vašem odnosu do njih oziroma vašo vzgojo ni v redu. In spet: zato vaš partner ni čisto nič odgovoren. Partner z ničemer ne more doseči, da vas otroci ne bi ubogali.
Zavedam se, da izgleda, kot da sem vam naložil kar veliko nalog in odgovornosti. A to so naravne odgovornosti staršev. Če si želite miru v družini, da vas bodo otroci spoštovali in se nasploh razvili v zdrave osebnosti, potem boste morali najprej biti kos tem starševskim odgovornostim. Če boste začutili, da so prehude in jim ne boste kos, ne odlašajte in si poiščite pomoč družinskega terapevta.
Lepo vas pozdravljam
Pozdravljeni!
Sem 20-letna študentka, starša sta se ločila pred štirimi leti. Živim pri očetu, ki si je v tem času našel novo partnerko. Je kar nekaj let mlajša od njega in je milo rečeno ne prenesem. Na začetku sem ji dala priložnost, čeprav je bilo to zame težko. A dejstvo je, da sem zelo načelen človek in ljudi, ki nimajo nekih osnovnih bontonskih in karakternih značilnosti, ne prenašam v svojem življenju in jih preprosto tudi ob meni ni, ker ni razloga da bi se zaradi njih počutila slabo.
Potem pa je prišla ona. Ženska, ki se je s prvim dnem, ko je prišla v našo hišo, obnašala kot da je tukaj doma, obnaša se kot najstnica, popolnoma neprimerno svojim letom (do pred kratkim je tudi veliko pila, sedaj naj bi se to baje umirilo), ko je prišla, me je redkokdaj sploh pozdravila, ne spoštuje niti našega doma (pri nas ne kadimo, tudi oče tega ne mara, ona to ve, a si je nekajkrat rade volje prižgala cigareto v kuhinji in njej ni to nič takega). Ima sina iste starosti kot jaz in 10-letno hčerko, ki je milo rečeno, razvajena, neubogljiva in zelo naporna smrklja. Tudi vzgoja pri njej je odraz te ženske, saj ob vikendih hodi ven, mala je doma, če v nedeljo recimo ona dela, bo prišla ob 12h še malo k nam, medtem ko bo mala kuhala doma juho, če se mala čemu upre, jo izsiljuje ona s tem, da ji govori, če je nima rada itd. Z očetom sta prekinila zvezo in sam mi je povedal, da ga je motilo vse to in še več kar sem sedaj naštela.
No, pa sta zvezo na mojo žalost kmalu obnovila. Sedaj naj bi bila spremenjena, ne pije več toliko (za moje pojme še vedno preveč) in ne vem kaj še vse. Čedalje več je tudi pri nas, prav tako kar pripelje malo in tudi starejšega sina na obisk. Če prespi tukaj, pusti zjutraj recimo od kave vse, kar poje, če z očetom jesta zvečer, sem to naslednji dan pospravljala jaz, ipd. Sploh zadnji mesec je bila res vsak dan pri nas in bilo je toliko situacij, da se mi je že mešalo. Poleg tega ima še ključ od naše hiše, ki ji ga je oče dal, ne da bi mi sploh za to povedal.
Naj dodam, da imam tudi starejšo sestro, ki ima že družino in da je tudi oni ne odobravajo in so istega mnenja kot jaz, prav tako vsi moji, ki jo poznajo.
No, nekaj dni nazaj mi je dokončno počilo in sem očetu povedala vse, kar sem sedaj napisala. Da je ne prenesem, da ne maram nje kot osebe, njene nezrelosti, karakterja nasploh, da je spremenila tudi njega in pač vse kar sem napisala. Njegov odgovor je bil, če napišem na kratko, da so to samo malenkosti (on je razumel to, kot da zame ne bo nobena dobra, ker pač sem hčerka in da me moti recimo samo puščena posoda, pa da pozdravi me, pa jaz ne slišim, ali pa ona ne sliši ipd) in da delam iz muhe slona. Dvakrat sem mu poskušala obrazložiti, da so ta njena vsa dejanja odraz njene osebnosti (in vse to je tudi meni on takrat rekel, ko sta končala) in da jaz takih ljudi ne maram. Želim si, da ne bi bil sam, vendar ne osebe, ki mu dela škodo. On je seveda rekel, da mu ne dela nobene škode in da pretiravam itd itd. Na koncu je rekel, da se to vse lahko spremeni, ker so itak samo malenkosti in da se morata obe strani prilagoditi. Sem rekla, da sem za, ampak do mere, da bomo lahko normalno shajali, zgolj osnove, da jaz neki globljih odnosov z njo ne nameravam graditi in naj tega ne pričakuje od mene. Njegov komentar je bil, da spet pretiravam in da se bo vse spremenilo itd. No, potem sem mu še enkrat rekla, zakaj ima ona sploh ključ od hiše, če ne živi tukaj in nima kaj počet, če njega ni in sem skozi obrazložitev ugotovila, da ima namen, da bi oni prišli živet k nam. To, česar sem se najbolj bala, a sem mislila, da mogoče ne bo do tega prišlo, ker tudi on najprej ni prebavljal njene hčerke. Očitno je sedaj drugače, saj je rekel, da bom vse izvedela ob pravem času.
Jaz sem mu rekla, da v danem stanju iskreno dvomim, da bom sposobna živeti z njo in tudi z njeno hčerko. In seveda je začel, da se bo itak vse spremenilo in ne vem kaj. Iskreno dvomim, to je možnost 1:1000000000000000000000000. Sedaj sem v situaciji, ko sploh ne vem kako in kaj. Odnos z mamo je šele v povojih, ker je v teh letih oče kar manipuliral z mano, jaz pa nisem razmišljala s svojo glavo in sem zadala kar hude udarce najinemu odnosu z mamo. Sicer študiram v lj od oktobra naprej (letos sem doma, ker ponavljam), vendar mi je oče plačeval najemnino. Pri sestri tudi ne bi mogla živet, tako da sem edino rešitev našla v tem, da bi delala (čeprav vprašanje kje, ker sem gimnazijski maturant) in izredno delala faks, ter odšla živet na svoje. Bolj mi je sprejemljiva ta možnost, kot da bi bila živčna vsak dan, ker bi morala živeti z njimi. Sedaj sploh ne vem kako in kaj naprej, zdaj naj bi bilo vse v redu med nami, jaz se obnašam normalno, vljudno, kot sem naučena, vendar imam v sebi tist stavek, ki mi je dal vedeti, kam vse to pelje. Tudi sestra je zgrožena nad tem. Hudo mi je, a mislim, da v tem primeru, da se priselijo (ona, mala hčerka, sin in po možnosti še njena starejša hči), če bi jaz še enkrat rekla da nisem pripravljena živet z njimi in vse, bi oče spet rekel da pretiravam in ne vem kaj in bi bila na koncu jaz tista, ki bi bila vsega kriva in bi se po možnosti skregali. Tega nočem, vendar tudi živeti ne nameravam z njimi pod isto streho. Upam, da bi se to zgodilo šele z oktobrom in bi lahko šla v LJ in bi bila lahko tam, pač, če mi oče ne bi plačeval najemnine, bi delala in izredno hodila. Samo to je lahko reči, težje pa storiti in se na vse to pripraviti, glede na to, da sem sedaj delala samo občasno, ker mi faks ni dopuščal in me je dejansko preživljal oče popolnoma.
Moja vprašanje je v bistvu kako vi gledate na to situacijo, kako naj se obnašam, kaj naj storim in kako naj grem naprej, če bo do selitve res prišlo? Res je, da sem že nekaj stara, vendar kot sem rekla, sem bila sedaj popolnoma odvisna od očeta, sedaj služim nekaj svojega denarja in je že lažje, samo popolnoma nov začetek bo najbrž zelo težak.
Hvala za vaš odgovor.
No ja,
še zdaleč ni tako hudo, kot se tebi zdi. Vsekakor nimaš pravice, da bi odločala, kako bo živel tvoj oče in kakšno partnerko si bo izbral. On je odgovorna odrasla oseba, ki lahko s svojim življenjem naredi tako kot želi. Očitno ti je bil kar v pomoč, saj te je živel in ti še pomaga pri študiju. V končni fazi si sedaj polnoletna in lahko v vsakem trenutku greš stran od njega in ga pustiš, da živi kot želi (ne bom komentirala njegove partnerice – če se bo opekel, je čisto sam kriv). Ni ti niti dolžan več pomagat in vse kar naredi za tebe, je samo pozitivno in pohvvalno. Vsakršna manipulacija s tvoje strani bi bila krivična in odraz nezrelega obnašanja. Sedaj boš morala sam aposkrbet za sebe – če se lahko dogovoriš, da ti še vedno pomaga pri najemnini, je to sploh super, sicer pa boš morala ‘požret’, da si ustvarja življenje z drugo žensko in njenimi otroci. lahko da se mu bo izšlo, lahko pa tudi da ne, vendar to prepusti njemu.
Začni na veliko delat na popolnem osamosvajanju in očetu dopusti, da dela po svoje. Če boš svoj negativizen do njegove partnerke obrnila v nekaj pozitivnega – karkoli, samo ne bit proti, je velika verjetnost, da bo tudi oče do tebe odreagiral na pozitiven način. Meni tudi ti deluješ malo razvajeno ter sebično in se vedeš precej prizadeto, ker je tvoj piedestal ogrožen. In vprašaj se ali bi sploh sprejela kakšno očetovo žensko?
Srečno!
Bershka, žal mi je, ker imam občutek, da te je oče zelo razočaral in da te to boli mnogo bolj kot vse obnašanje te ženske, ki je tako tuja tvojim (in očetovim) vrednotam…. Sama si napisala, da je tvoj slab odnos z mamo posledica očetovih manipulacij in upam, da obstaja možnost, da tega tudi obnoviš in popraviš. Najbrž pa je čas, da očeta nehaš kovati v nebo (morda si v času ločitve bila primorana igrati njegovo čustveno parnerko??) in si poiščeš več svoje družbe in življenja. Žal boš morala razumeti, da ima oče svoje življenje in da mu ga ne moreš ti usmerjati in določati.
Svetovala bi ti, da se posklušaš prilagoditi – tudi prilagajanje je del odraščanja in načeloma ni slabo, saj pričakuješ, da se boš že v nekaj mesecih vrnila v Ljubljano, kjer boš živela sama (proč od očeta in njegove nove partnerke s katero se ne razumeš… Oče ima očitno nujno potrebo,d a praznino v svojem življenju, ki je nastala po ločitvi tvojih staršev, nujno zapolni z novo partnerko oz. družino in je za dosego tega cilja prirpavljen močno “zamižati”. Partnerke mu ti prav gotovo niti ne moreš niti ne smeš igrati!). Škoda bi bilo, da bi izgubila očetovo finančno podporo, saj boš tako lažje doštudirala in si tako pridobila boljše možnosti za zaposlitev in večjo ekonomsko neodvisnost od očeta (staršev). Dokler pa stanuješ tukaj pa si poskušaj najti čimveč zaposlitve, hobijev in prijateljev ter oprepusti očeta igranju neke “namišljene družinice”. Poskušaj pa si zagotoviti,d a tudi tebi posveti nekaj posebnega časa (brez te nove družine v kateri se ti ne počutiš dobro in v katero se pri tvojih letih niti niso več dolžna vklapljati) – morda kak skupen hobi, izleti,…