Pozdravljeni, najprej en velik hvala vsem, ki delite nasvete in izkušnje na tem forumu. Ravno z vašo pomočjo sem spregledala, s kom sem živela. Ločila sva se zaradi njegovega varanja in šele potem je pokazal svoj pravi obraz. No, saj sedaj vem, da že prej ni bilo vse v redu, ampak nisem spregledala.
Ker je bilo njegovo obnašanje po ločitvi tako zelo čudno, sem začela brati, iskati in sem spoznala, da sem živela z narcisom. Ni bil fizično nasilen, pa vendar ni dvoma, da ima NOM. In odkar vem, mi je lažje, se ne sekiram več zaradi nenehnih laži, spreminjanja dogovorjenega, hvaljenja samega sebe, zvračanja krivde name in otroke….premalo prostora, da bi vse napisala, pa to tudi ni namen. O tem za nasvet tudi ne moreš vprašati prijateljev, ker ne morejo razumeti, kaj je narobe, saj je vendar tako fantastičen, super. Igrice pa so tako prefinjene, da jih je včasih res težko spregledati.

In sedaj problem, zaradi katerega pišem in kateremu z mojim znanjem nisem kos. Otroci. Najstniki, stari več kot 15 let. Je bilo hudo takoj po ločitvi, sedaj pa je še huje, ker sploh ne morejo dojeti, kakšen je njihov (prej zlati) oče. Mislim, da je njegova motnja z vso silo udarila na plan po ločitvi, ker mu ne gre čisto tako, kot si je zamislil. Prej ni imel nobenih problemov, saj sem vedno pokimala in se z vsem strinjala (ja, delam na sebi in raziskujem, zakaj). Kaj torej povedati otrokom? Da ima oče narcistično motnjo? Kako naj ravnajo, ko so soočeni z njim? Kako naj najstnik postavlja meje lasntemu očetu? Kajti eden je že prekinil vse stike, drugi pravi, da bo znorel, če bo več kot nekaj dni z njim.
Pa nasvet, da bi se jaz pogovorila z njim, po mojem odpade, saj se mi posmehuje. Takoj obrne in reče, če ga ne morem preboleti. Pa enkrat prijazen, da bi ga človek kar objel. Drugič, ko npr. pripelje otroka, me noče niti pogledat, ker je užaljen – razlog ponavadi banalen npr. se mu nisem oglasila na telefon…

Za vsakršen namig, kaj svetovati otrokom, kaj jim povedati, bom zelo hvaležna.

Lepe praznike vsem in še enkrat hvala vsem, ki nam odpirate oči

Temida50, otroci so mu že začeli postavljati meje, saj pravijo, da ne želijo več biti z njim in dobro bi bilo, da bi jih pri tem podprli. KOlikor mi je znano jih pri teh letih niti s sodiščem ne more več prisiliti v stike, saj lahko od neke meje ( poznaimajte se na csd) samo odločajo ali bodo imeli stike ali ne.

Dobro bi tudi bilo, da se čimbolj izobrazite v tej smeri, v tujini sicer obstaja ogoromno knjig na to temo, pa tudi člankov na internetu ( tu si lahko pomagate tudi z google translate – ni idealno,, je pa bolje kot nič). Morda bi bilo dobro, da bi tudi sami poiskali kakšnega psihoterapevta, saj lahko z njim predebatirate in najdete rešitve, kako se soočiti tako s seboj kot z možem in kako vse skupaj razložiti otrokom.

Jaz bi jim povedala nekako takole, da to kar se dogaja v resnici nima nič z njimi, da so oni čisto super in ok ( otroci dositkrat težave povlečejo nase in narcis jim še dodatno naloži, da so oni krivi, da je on tak) in da je oče tisti, ki ima težave , da mora te težave sam rešiti ( ne da jih rešujejo oni) in da imajo vso pravico, da se od njega dokler se malo ne spravi v red umkanejo. Pri tem bi jih zaščitila tudi pred njegovimi napadi nanje , ki so lahko tudi v obliki pisem ali stokanja, lahko pa tudi finančnega ali čustvenega izsiljevanja. Če ne drugega, ti dajo otroci moč, da se soočiš s tistimi stvari, s katerimi se prej nisi mogel.

Morda bi še dodala, da jih ima oče rad, kolikor ima sploh lahko kogarkoli rad, saj ima s tem težave..itd, ne bi govorila o narcistični motnji, razen če bi to že res obvladala in bi si tudi oni želeli slišati in bi že sami raziskovali. Razložila bi jim zgolj simptome in da se tako obnaša ker je pač malce poškodovan in da ne zna prav dobro z ljudmi..itd.

Je pa težko takole na splošno dajati takšne nasvete, saj je način razlage zelo odvisen od situacije, tega kako se narcizem izraža pri ex možu in navezanosti in razumevanja otrok. Zato še enkrat pravim, super bi bilo, če bi našli kakšnega dobrega psihoterapevta, ki bi skupaj z vami šel čez posamezne situacije in ki vam bo lahko dal bolj konkretne nasvete.

GittaAna

Najlepša hvala za odgovor. Vsekakor bom poskusila tudi s kakšnim terapevtvom.

Saj za otroke se sicer ne bojim, saj so osebnostno zelo močni in trdni v svojih odločitvah. Tudi jaz jih pri njihovih odločitvah podpiram. Vedno jim pravim, da stojim za njimi, kakorkoli se odločijo. Vedo, da se vedno lahko zanesejo in naslonijo name.
Glede na vaš odgovor sem do sedaj kar prav ravnala in upam, da se bom tudi v prihodnje znala z njimi dovolj nepristransko in objektivno pogovoriti.

Sem pa sicer vesela, da sem spoznala, kje je problem, ker sprva sem mislila, da sem jaz nora. Glede otrok pa – najti pravo mero, to je problem. Očeta jim ne bi rada prikazala v slabi luči, da bi o njem imeli še slabše mnenje, kot ga že imajo. Kljub temu pa nekaj že morajo vedeti, da ne bo manipuliral z njimi.

Hvala še 1x

Saj jim ni treba reči da je grd, temveč, da ima težave sam s seboj, kot na primer, će imaš poškodvan gleženj težko hodiš, če imaš popškovam tisti del sebe, ki skrbi za medsebojne odnose, jih imaš zdrave. Paziti je tudi treba, da se mu ne odvzame odgovornosti za njegova dejanja. Torej, četudi je poškod0van, je še vedno odgovoren za svoja dejanja in ima še vedno možnost, da nekaj naredi na tem. Niso otroci tisti,ki bi morali vse razumeti in dopustiti.

GittaAna