Mene pa zanima koliko otrok imate, zakaj ste se odločili za takšno število in kakšne so dejansko vaše želje v zvezi s tem ???
So vaši otroci načrtovani, vam je bilo kdaj žal da otroke sploh imate ???

Zanima me tudi kako funkcionirate kot družina. Se očetje dovolj vključujejo v vzgojo otrok ? Kaj vam je pri vzgoji najpomembnejše ?

Kar precej vprašanj je, pa bi bila zelo vesela če bi si kdo vzel čas in povedal kaj misli.

Lep dan vsem !

Lepo pozdravljeni!
Imam enega otročka, na poti pa je drugi – noseča sem 5 tednov. Vedno sem si želela imeti tri otroke, prav tako tudi moj mož. Moj prvi otrok je bil zaželjen od obeh, prav tako tudi ta, ki je sedaj na poti. Upam in si želim, da bo šlo vse po sreči. Rojstvo otroka je bil zame najlepši trenutek v mojem življenju – kajti nekomu podariti življenje je neizmerna sreča, ki se je ne da opisati. Ta sreča se je nama z možem odrazila v solzah ob pogledu na tisto samo najino majhno bitjece.
Nikoli mi ni bilo in nikoli mi ne bo žal da imam otroka oz. jih bom še imela – kajti materinske sreče ne moreš nikomur podariti in ti jo tudi ne more nihče vzeti.

Kot družina super funkcioniramo. Mož mi zelo veliko pomaga tako pri gospodinjskih delih, kot tudi pri vzgoji otroka. Ko pa imamo čas, se vsi trije odpravimo kam na izlet, ali pa samo na manjši sprehod v bližnji gozdiček.

Kar se tiče vzgoje mi je zelo pomembno, da se otroka ne pusti preveč razvajati (npr. s strani starih staršev) in da si oba starša zbližata mnenja glede pravil vzgoje – kajti če eden reče delaj tako, drugi pa pravi drugače, potem s tem nismo naredili nič… otrok bo samo zbegan.

Kar se tiče števila otrok in njihove zaželjenosti pa menim, da je to stvar vsakega pozameznega para, ki se za to odloča namerno oz. pride nakjučno.

Toliko za enkrat. To so moje izkušnje in moje mnenje,

LP Lina

Imam sedemletnega sina, ki je – vsaj zaenkrat – edinec. Rada sem z njim, veliko se mu posvečam, nekako se mi zdi, da si ne bi znala razporediti časa, če bi imela še kakšnega, oziroma bi bil prvi prikrajšan. Zares vsaka čast staršem, ki imajo več otrok! Idealno se mi zdi imeti otroke z večjo starostno razliko, da se lahko posvečaš vsakemu posebej. Dolgo nisem čutila posebne želje po otroku, a ko se je najavil naš mali, sem skoraj zašla v drugo skrajnost. Kot družina dobro funkcioniramo, a ne bom idealizirala. Imamo se radi, smo navezani drug na drugega, a včasih je kar precej napeto ozračje. Tudi skregamo se in včasih se mora iti kdo ven ohladit, da ne pregori. Gospodinjska dela si z možem deliva, pa tudi mali že ima svoje obveznosti. Z možem sva si dokaj različna, zato žal tudi vzgoja ni enotna. Mož je bolj popustljiv in sinek je zanj pravo božanstvo, jaz pa sem malce strožja, a tudi ne preveč. Vedno sem ravnala po instinktu in menim, da je v vzgoji zelo malo pravil. Najpomembnejše se mi zdi, da otrok čuti toplino, varnost in ljubezen.
LP

Imam samo enega sina, ki bo letos dopolnil 16 let. Vedno sem si želela vsaj tri otroke, vendar me je ustavila bolezen. Ko sem kljub vsemu zanosila, so mi zdravniki močno odsvetovali porod, jaz pa sem bila presrečna in trdno odločena, da mi bo uspelo. Pozneje nisem več upala tvegati, saj sem imela enega in ljubila sem ga enako, kot bi jih ljubila pet.
Zdaj je v najhujših letih in ravno išče svojo pot v svet. Čeprav me zna dobro razjeziti, mi nikoli, niti za en sam neznaten trenutek ni bilo žal. Biti mama, je zame najlepši in najodgovornejši poklic na svetu,je nekaj v kar sem vložila največ dela, truda in ljubezni.
Kot družina funkcioniramo, kaj naj rečem- meni se zdi toplo, prijazno in zanesljivo. Mož mi ves čas pomaga (če smo iskreni- večino naredi on) in nanj se vedno lahko zanesem. Pri vzgoji pa imava včasih problemčke. To je tudi edino področje, kjer se celo spričkava.On da veliko na disciplino in bi rad, da ga otrok uboga, celo hvaležnost pričakuje. Jaz pa poudarjam samostojnost, izkušnjo in take stvari.Nazadnje pa mu on s svojim godrnanjem, pridigami in predavanji ustreže in dovoli še več, kakor jaz…
Moja družina je, vidiš, majhna. Pa je vseeno ves moj svet in celo vesolje.
lp :))

Imam dva (otroka sina starega 13 let in hčerko 5 let )
HČERKICA je razvajenka, rascrklanka, ni da ni ! Babica ,dedi mamica so največji krivci za to . Zavedam se da je to njihov prvi (vnukinja- hčerkica),tega se je zdaj že mala začela že sama zavedat , in če kaj ne dobi od enega, ve da bo sigurno dobila o drugega. Moram priznati, da se ti zna tako pod kožo zlesti ,da včasih tudi sam popustim ! BOJIM DA TA NAM BO DALA VETRA !
SINKO živi pri prvi ženi , vendar je od 7dni v vikendu najmanj 3 dni pri nas.Moja partnerica ga je sprejela tako kot da bil njen sin ,konec koncev radi ga imajo.
Vsi štirje smo PUJSKI IN PUJSKE !
Vsi smo otročji ,če nas bi slučajno kdo posnel nevem kakšno predstavo bi dobil od nas !
Opažam da navade otok se tako srhovito menjajo …..mala bi po cele dneve preživela risankah ,sine pa na računalniku….in če jim kaj prepovemo te pošljejo nevem kam .
Z sedanjo partnerico se znava včasih tudi skregat (namreč oba sva dvojčka in celo rojena na isti dan,samo da so leta v igri drugačna), tako da zna včasih zna bit SLIKA BREZ TONA ,samo da to ne (tangira) otok ali družbe okoli nas. Obnašava se kot da se ni nič zgodilo. Konec koncev pa mislim ,da je potrebno se tudi malo skregat SAJ SE IMAVA ŠE RAJŠI !
prosim za opravičilo, ker imen nisem navedel,že tako ali tako ……..
psevdonim pa zmeraj uprabjam isti ,kjer koli sem ! “Štumpantel “