Dragi strokovnjaki in ostali s foruma,zadnje čase opažam,da se ljudje vse preveč radi izgovarjajo na svoje otroke,če se dva ločujeta so otroc ,če dva ostajata so spet otroc,če nekdo nekoga vara so otroc,če nekomu ni do sexa uganite spet otroc itd..sprašujem se do kdaj?
do kdaj se bomo odrasli izgovarjali za naše odločitve,želje in potrebe na našo lastno deco in kdaj bomo če sploh bomo pripravljeni prevzeti odgovornost za svoja dejanja in vse kar je povezano z njimi,brez da bi se izgovarjali imam ali imava otroke,ne morem to,ne morem ono..
hvala in lp

Lepo pozdravljeni Ta prava Monika!

Domnevam, da se vas je dotaknila neka tema na forumu, kjer starši iščejo izgovore za svojo stisko v otrocih. Tega je na žalost zelo veliko in je predvsem prisotno v tistih družinah, kjer je veliko stiske in starša nista zmožna prisluhniti potrebam in željam otrok, temveč vidita le svoj svet. Otrok je v takšnem svetu ob starših sam in neslišan, predvsem pa nezačuten.

Veliko jeze in besa je začutiti iz vašega pisma, saj ti starši resnično veliko teh čutenj odcepijo in jih prenesejo na otroke, kjer otrok postane grešni kozel, ali rešitelj zakona, kar je za otroka zelo veliko breme in mu vzame del njegove otroške razigranosti, saj je njegova vloga poskrbeti za starše in njihove potrebe, njegove pa niso pomembne in začutene.

Tako nekako jaz doživlajm in čutim zgodbo otroka, ki je posrkan v zakonski konflikt. Gospa, velika krivica se dogaja otroku danes in samo sočutje nas bo rešilo, da bomo naredili nekaj drugače za ta svet in otroke, ki so šele na poti v odraslost in potrebujejo starše, ki imajo zdravo jedro starševstva? In kako najti to zdravo jedro, če sam prihajaš in sveta zlorab in bolečine? Spolna zloraba, išče ponovno spolno zlorabo. Ali je sploh večja krivica lahko narejena dekletu, ki jo je oče zaznamoval s svojim sramom in gnusom in je njeno telo tako močno in globoko zaznamovano s stikom zlorabe, da v življenju ponovno najde zlorabo? Povejte mi, je sploh možna večja krivica otroku, ki se je rodil da bi bil svoboden? Hudičev ples, brez konca. Kdo ga bo ustavil? Samo starš, ki ozavesti svoje vedenje in pride v stik z bolečino, ki jo povzroča otrokom, to je s svojo lastno bolečino, ki jo je ponotranjil kot otrok od svojih staršev.

Pa lep pozdrav in srečno.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Pozdravljeni,

nekaj me zanima – kar me velikokrat ustavi, da bi do konca prebrala mnenja in odgovore Vas, strokovnjakov s področja družinske in zakonske terapije, in sicer zakaj vedno izražate sočutje z istimi besedami (“veliko jeze in besa je začutiti iz vaših besed”)? Ok, jasno mi je, da tisti, ki opisujejo svoje probleme in se k vam zatekajo po nasvete potrebujejo tolažbo in sočutje in težko razberete iz nekaj vrstic kakšen je problem, ki pesti tiste, ki pišejo in da je velikokrat vse kar jim lahko ponudite le tolažba in sočutje. Vendar, če gledam iz lastne perspektive, so ti iskalci nasvetov ponavadi redni bralci tega foruma in kaka tolažba so jim potem besede, ki so uporabljene v skoraj vsakem odgovoru? Iz venomer istih besed je težko razbrati iskrenost.

Recimo, da danes piše to bralka, ki v sebi nosi bes, ki veje tudi v njenih(mojih) napisanih besedah.
Upam, da bo to razumljeno kot konstruktivno vprašanje, če pa že kot kritika, naj bo konstruktivna in po etimologiji besede kritika – kriterij (kriterion), kot razločevalec tega kar je na pravi poti in tega kar je skrenilo s poti.

P.S tudi sama želim študirati ZDT in sem na dobri poti, da se mi želja, ki jo gojim že nekaj let uresniči.

lp

Pozdravljeni ga. ajda!

Vidim, da vas je moje pisanje zelo zmotilo, saj je ta stavek zelo značilen za moj stil odgovarjanja. Ne vem kako odgovarjajo drugi terapevti, vsak ima pač svoj stil. Odvisno od pisma in čutenj, ki tam prevladujejo, velikokrat napišem da je čutiti veliko žalosti ali jeze. Tudi iz vašega pisma je to zelo močno zaznati.

Stavek:” veliko jeze in besa je začutiti iz vaših besed,” ni nikoli mišljen kot kritika ali obsojanje, je zgolj opazka nekega čutenja, ki v pismu prevladuje. Jeza kot takšna ima zelo pozitivno mesto v človeškem doživljanju. Je pogonska sila, z njo začutimo, kadar nam delajo krivico ali kakor koli drugače zlorabljajo. Človek, ki ima spodrezano jezo, se prilagaja, ne ve kdo je, ne ve kje so njegove meje…

Jeza je zelo zdrava. Zdi se mi zelo pomembno, da kot terapevti, ki delamo na čustvenem področju, ljudem pomagamo prepoznati, kaj čutijo in doživljajo v sebi, saj je naš čustveni svet iz otroštva velikokrat tako globoko spodrezan, da več ne vemo kaj čutimo in kdo smo.

Vse dobro vam želim.

Sabina Stanovnik