Ostati ali oditi
Prosim za kako mnenje, ker jaz več ne vem kaj naj naredim. Z partnerjem imava 2 otroka in pred 14 dnevi sva se sprla tako, da mi je prvič po 15 letih rekel, da lahko grem (živiva v njegovi hiši, ki jo je podedova). Skupaj sva jo v celoti adaptirala in sedaj, ko je vse končano mi tako zabrusi. To je najlažje reči. V večini sem mu pomagala in veliko prispevala. Zelo me je prizadel in sedaj se težko z njim normalno pogovarjam, razen koliko je nujno potrebno. Ne morem tako normalno delovati, zato prosim za kakšno dobro tolažbo ali kak nasvet. Ne mi reči “idi”, ker to ni lahko.
Sedy, jaz njegovih besed “odidi” ki jih je izrekel v jezi ne razumem kot: sedaj sva končala s prenovo in te ne rabim več…no ne vem, malo bolj opiši situacijo. Verjamem, da si prizadeta ampak se mi zdi da je šlo za spor, pri katerem pa ljudje bližnjim rečemo marsikaj. Razen če niso druge stvari v ozadju in se dalj časa vlečejo. Ali se je potem kaj opravičil, sta kaj govorila o tem, zakaj sta se sploh sprla?
lp
V afektu jeze mi je rekel, da mu samo ukazujem kaj je treba, sama pa ne postorim ničesar, kar seveda niti malo ne drži. On vidi samo svoje delo. Do sedaj se ni niti opravičil, niti ne govoriva o tem – takorekoč tihi tedni. Ne morem zbrati moči, da se pogovoriva, ker bi eksplodirala, zato sem raje tih.
Človek v jezi in prizadetosti reče marsikaj. Zato je bolje, da tega ne vzameš dobesedno, ampak se pogovorita takoj, ko bo to mogoče in kobosta toliko mirna, da bosta to zmogla.
Mislim, da noče, da greš stran od njega, pač pa ti je hotel – na napačen način seveda – povedat, da preveč pritiskaš nanj ali počneš nekaj takega, česar ne more zdržat.
Odkrijta, kaj je to in se pogovorita.
Ne bom ti rekla odidi niti ostani. Ni jo tolažbe, verjemi mi govorim ti iz lastnih izkušenj. Lahko prebereš vse nasvete ki ti jih tukaj pišemo, odločiti pa se boš morala sama. Sama boš morala pretehtati kaj in kako in predvsem kako boš preživljala vsak dan posebaj. Pravijo da lahko oprostiš pozabiti pa ne moreš, ja ne moreš pozabiti. V mojem zakonu, ki traja skoraj 20 let je bilo veliko pogovora in skozi te pogovore tudi upanja da se bodo stvari spremenile, pa sem se zmotila, nič se ni spremenilo stvari so se samo poglabljale iz vsakega spora je nastala nova brazgotina. Je smiselno se vrašam. Ne, ni zato sem se sama odločila končati vse skupaj. Ker, če imaš človeka rad, ampak resnično rad mu ne povzročaš bolečine, solza, neprespanih noči, ne jemlješ mu svobode, ne jemlješ mu smeha….in še bi lahko naštevala. Zato ti ne bom modrovala ampak vsedi se sama s seboj se poglobi v sebe in predvsem ugotovi kaj bi rada. Ja pogovorita se. Seveda s pogovorom lahko rešita veliko, je pa res da je odvisno predvsem od tega koliko sta dorasla in odrasla da ti pogovori obrodijo sadove. Midva z možem očitno nisva bila, ker danes se niti pogovarjati več ne znava. Kar zadeva otrok mi lahko verjameš, da se bodo pobrali, ker če hočeš pomagati otrokom moraš pomagati najprej in predvsem sebi. Ker, če boš pomagala sebi boš lahko “funkcionirala” oz. normalno delovala kot sama navajaš. Otroci rabijo mamico ki bo lahko delovala v popolnosti. Vem nisem ti dala odgovora ki si ga morda pričakovala, morda sem ti pa dala le en kamenček k tvojemu mozaiku, ki ga boš morala sestaviti sama. Zato ti na koncu napišem bodi poštena sama do sebe in na koncu se boš lažje odločila.
Nujno rabita dopust. Če bo nadaljeval mulasto, lahko pa tudi on gre in ti ostaneš.
Lahko je le kriza, ko si preobremenjen in se ti zdi, da vsi pritiskajo nate.
Če boš po vseh poizkusih začutila psihično napetost v domu, kjer odraščajo tvoji otroci, je bolje ukrepati. Nekateri so do smrti tako nezreli, da vztrajajo pri svojem in s svojo negativno energijo uničijo prihodnost svojim otrokom.
Poizkusi vzpostaviti harmonijo, če bo šlo. Verjetno se pa tudi ti spreminjaš, saj okrog 40. postanemo bolj samozavestne in se končno zavedamo svojega necenjena doprinosa v dom, ki postane samoumeven.Srečno!
Ojla, Sedy!
Naučiti se boš morala, kako se postaviš za sebe. Zaradi neumnega prepira si čisto iz sebe kot da ne bi vedela, da je vajina hiša vajina skupna last in da imaš ti enako veliko pravice njega napodit stran kot je on tebe.
Na tvojem mestu bi objavila stavko – teden ali 14 dni nič ne naredi za moža – ne kuhaj in peri, da bo videl, kako zgleda življenje brez žene. Še za otroke naj poskrbi, ti pa pojdi kam na lepše s prijateljicami.
Po taki izkušnju bo tvoj dragi bolj izbiral besede!!!
LP
izkušnje so takšne, da lahko le potrdim drobižku.
Imam pa nekaj za v premislek. Kako se postaviti za sebe pred človekom, kateremu nikdar ne bi smelo biti vseeno, kako mi je pri srcu in duši, pred človekom, ki naj bi me ljubil, cenil, spoštoval? In če človek v jezi izgovori besede, katere ne bi smel, človeku, ki ga ljubi, mar mu ni žal tega? Mu ni hudo in težko, ker ga je prizadel?
Ko se človek pomiri, “strezni”, ko je pripravljen na pogovor, ko je dobre volje, ali bo dejal, da je mislim resno z besedami, ki jih je izrekel v prepiru ali pa bo vse skupaj zanikal?
lp
Včasih smo preveč odgovorni, zato ne upamo naredit drastičnega koraka. Tvoj mož naj se zaveda posledic njegovega ravnanja. Pogovor je eno, dajat lekcijo, je drugo (ponavadi slabše). Pogovori se, povej kje je šlo zate narobe, potem pa pojdi na druženje s prijateljicami, on pa naj pere in pospravlja dva tedna.
Petnajs let ni mogoče kar zbrisati z eno samo besedo, si ti ne zdi? Kaj pa če bi on odšel? Jaz bi mu že to rekla. Pokažeš vrata in naj gre.
Žal tako ne gre. Vedno bolj ugotavljam, da se ljudje med seboj v resnici premalo pogovarjamo. Dialog je kot kri za telo. Ko tega več ni, telo umre.
V vsakem dialogu ni tako, da bi bilo s tem nekoga več ali manj. Ravno nasprotno. Bolečina se v dialogu zmanjša, veselje poglobi. Zakaj ljudje ne znamo nekomu povedati, kaj resnično čutimo, si želimo, hočemo, pa je stvar vsakega posameznika. Samo odkritost je tista, ki resnično lahko odnos pogljubi ali ubije. Izražati svoja čustva in hotenja ni nobena slabost. Velika vrljina je, le da smo ljudje žal na to pozabili.