S partnerjem (30 let) sva skupaj leto in pol, od tega pol leta živiva skupaj. Imam ga resnično rada, a skrbi me, da se zadeva dolgoročno ne bo obnesla, ker sva si tako različna. On je družaben, ima veliko prijateljev, s katerimi rad poseda po kafičih, kam drugam pa ga je pravzaprav nemogoče spraviti. Doma leži pred tv-jem ali računalnikom, pogovarjati se mu ravno ne da, na izlete nikoli ne hodiva, ker se mu zdi to potrata časa, na dopust pa greva vedno z njegovo družbo, ker je tako bolj zabavno, eno samo lenarjenje in pijančevanje. Sama nimam ravno veliko ljudi okoli sebe, imam eno dobro prijateljico in mi tudi ustreza tako. Sem bolj družinski človek in na prvem mestu mi je partner in najina zveza. Pogrešam pogovore, izlete, izredno rada sem potovala, pa sem se temu sedaj popolnoma odpovedala, ker njemu pač ni. Pa saj se včasih trudim in ga poskušam spraviti vsaj na kakšen krajši izlet po sloveniji, pa mi reče , da naj grem sama, da on rajši doma leži. Meni pa ni do tega, ker če sem z nekom v zvezi rada preživljam in doživljam stvari z njim. Vidim tudi, da mi ne zaupa, nenehno je v skrbeh, da bom šla z drugim moškim, če se mu sanja kdaj o tem je sploh tečen, ker me potem tako obsoja, kot da sem to res naredila. Pa je največji hec, da sem ves čas doma, za razliko od njega, ki je velikokrat na kavi s kakšno prijateljico, ampak to je drugače pravi on. In ko sem ga nekoč opozorila, da se mi ne zdi vredu, da se vsak dan pokliče in dobi z eno kolegico, sem bila pa jst tečna, zoprna, ljubosumna ženska, ki ga hoče imet “na kratko”. Res je sicer, da se je zelo spremenil v tem času, ko sva skupaj, a ne vem, če je to dovolj. Včasih je bilo njegovo življenje izključno služba in gostilna. Sedaj se ga res ne gre več tolikokrat napit, mogoče 1-2krat na mesec, a vidim, da je to zanj velika žrtev, meni je pa še to preveč, ker sovražim alkohol in ker takrat ni samo pijan, ampak res totalka pijan, ko se privleče domov ob 4 ali 5tih zjutraj, prej me pa še celo noč klicari po telefonu in mi govori, kako rad me ima. Pa sj ne vem , včasih se mi zdi, da če ga imam rada , bi ga morala sprejeti takšnega kot je. Mogoče bi morala življenje jemati bolj sproščeno, ali pač ne?

Zakaj mislite, da bi ga morali imeti radi? Vzemite list papirja in na levo stran napišite kaj si pri svojem partnerju želite, kakšen naj bi bil, kako si predstavljate skupno življenje? Na drugo stran napišite, kaj od tega od partnerja dobite. Vprašajte se zakaj ste sploh z njim? Zakaj ste se odločili zanj? Zdi se mi, da je problem v vas. Sami sebe ne sprejemate, ne čutite se vredni ljubezni, imate slabo samopodobo. Bojite se,da boljšega niste vredni, da boste ostali sami, če boste iz te zveze odšli. To, da odidete se mi zdi edina rešitev, vendar pa ni dovolj le oditi. Začnite se ukvarjati s sabo. V zvezi v kateri ste, ste se sama sebi popolnoma odrekli. Ali se vam ne zdi, da je smisel skupnega življenja v tem, da v njem oba partnerja zadovoljujeta svoje potrebe, da torej živita drug z drugim in ne drug mimo drugega – ?
Zavedajte se, da je vaš partner alkoholik, poleg tega pa z vsem svojim vedenjem kaže, da vas ne ljubi, tak kot je vas tudi ne more. Bodite odgovorni do sebe in svojega življenja! Pa naj vam še kdo napiše kaj koristnega iz svojih življenjskih izkušenj.

Alenka B

Draga moja, poišči si drugega, s takim tipom (ker sta si tolk različna) samo izgubljaš čas. Povem ti to iz lastnih izkušenj, s to razliko, da jaz ne bom odšla predvsem zaradi otroka.

Koliko si stara in kako dolgo sta že skupaj? Pa misliš, da je za otroka bolje, da odrašča v takšni “družini”?

to je moja zgodba….sem skoz mislila…saj bo bolj, pa nič. Stvar se je samo še spocentirala, čez par let več tega ne boš zdržala. Ko bojo otroci, pa bo skoz okol laufal, ti bo še huje, pol si spet skupaj zarad otrok in življenje gre mimo tebe. Razmisli, če si lahko predstavljaš tako življenje. jaz sem zdaj srečna, ko sem po 12 letih naredila temu konec. nikoli več ne bi hotela tako živet, sem ga skoz čakala doma in skoz okno gledala iz kateri strani se bo privlekel….resno ti povem …dolgoročno en sam propad tvojega življenja. mogoče bi ti uspelo ga postavit pred dejstvo…meni v glavnem ni uspelo, mu je očitno bila hoja po gostilnah več kot jaz. Zato sem šla.

Odidi, ne čakaj, ne vlagaj energije v spreminjanje njega, ne trati svoje lepote, svojih biserov, da jih bo teptal. Taki moški ne znajo prevzeti odgovornosti, ko pa se ustvarja družina, je to predpogoj. Otroci so v breme in večji delež vzgoje in ostalih obveznosti ostanemo materi.
Zadihaj svojo prostost, najdi mir v sebi, partner ti za čutenje ljubezni ni potreben, najdi jo v sebi. Ko boš to uredila, ti bo poslan tudi partner, ki
bo oseba zase, bo sprejemal tebe kot osebo zase, skupaj pa bosta eno in rastla in se dopolnjevala v dobrem.

Oditi! Če odgovorim na naslov te teme. Če sedaj, ko ste še brez obveznosti ugotavljate razlike med vama, ki vaju ločujejo, je to edina prava odločitev. Nima vas dovolj rad. Za njega je važno, da vas ima, sam pa med tem časom, ko ste vi doma, poseda po kafičih in se celo videva s “prijateljico”. To sigurno ni ljubezen, na kateri bi gradili za naprej.