OŠPP ali OVI
Pozdravljeni!
Končno sem našla pravi forum… Na kratko – sem mama otroka z zaostankom v razvoju in epilepsijo. In kupom vprašanj in dilem.
Vaše prispevke prebiram že nekaj časa, pa sem se odločila, da se zdaj tudi sama oglasim. Zaenkrat nisem zasledila namreč nič podobnega v zvezi s tem, kar me muči.
Moje vprašanje se pravzaprav navezuje na temo Vključevanja otrok s PP. Še malo dlje ali nižje ali kakorkoli že… Namreč problem šolanja otrok, ki so na meji med OŠPP ali OVI odelki.
Moj sin je trenutno vključen v OŠPP, vendar v šoli smatrajo, da ni dovolj uspešen. Letos imamo preverjanje usmerjanja in moramo se odločiti, kako naprej. Dejstvo je, da strokovnjaki v komisiji smatrajo, da je program zanj (še) ustrezen, tudi mi bi še poskusili, mnenje šole pa je, da naj gre v OVI. In pika.
Naše izkušnje z OŠPP žal niso tako zelo pozitivne… Pa o tem morda kdaj drugič. Se mi zdi, pa ne le meni, da je OŠPP program namenjen le otrokom, ki najprej poskusijo šolanje v rednih OŠ. Po mojih opažanjih namreč nihče od otrok, ki so bili v 1. razredu usmerjeni v OŠPP ni uspel prilesti v 3. razred, še v drugega le nekaj!!!
Sprašujem, kaj je tu narobe? Zanima me, ali ima kdo podobne izkušnje ali smo pač imeli smolo z izbiro šole?
Zdaj smo pred dilemo, kako se odločiti. Prvič – vsekakor v dobro otroka. Pa vendar me skrbi, kako bo, če bo poodločitvi komisije usmerjen v OVI…
Naj najprej povem, da sva si z možem pred vpisom sina v 1. razred ogledala tudi OVI oddelke in res ne gre za predsodek.
Zanimajo me vaše izkušnje in mnenje o OVI oddelku v Jaršah.
Ali kdo pozna OŠPP Roje v Domžalah in vaše izkušnje z njo.
Za prvič dovolj…
Lep pozdrav vsem
katruša
Katruša,
včasih je za starša težko, ko imajo različni strokovnjaki o njihovem otroku različna mnenje, ki so tudi nasprotujejo. Vprašanja in dileme, komu zaupati in katero mnenje je »ta pravo« so lahko zelo stresna in naporna, še posebej ker so v to vpeta tudi čustva in različna pričakovanja. Pravega recepta ni. V šoli zagotovo otroka boljše poznajo kot komisija za usmerjanje, po drugi stani pa ima komisija tudi svoja merila, zakaj se je odločila tako.
Lahko si pridobite še kakšno mnenje, lahko se pri tem naslanjate na svoje občutke. Kje vidite otroka čez 5 ali 10, 20 let? Poskušajte biti pri tem čim bolj realni, v koliki meri bo otrok samostojen, kakšne so njegove sposobnosti in na vsezadnje kakšni so njegovi interesi?
V šoli pravijo,da je otrok neuspešen. Kaj pa vzrok, da je neuspešen? Včasih sprememba načina, drug učitelj, drugačna metoda… pa je otrok lahko uspešen.
Seveda to ni merilo tudi v vašem primeru. To kar navajate »po mojih opažanjih namreč nihče od otrok, ki so bili v 1. razredu usmerjeni v OŠPP ni uspel prilesti v 3. razred, še v drugega le nekaj!!! » so, po mojih izkušnjah, izjeme in ne pravilo. Če pa je na določeni šoli to pravilo, da je nekaj hudo narobe. Prehodi iz OŠPP na OVI niso nekaj, kar bi se dogajalo kar tako, gre za premišljen prestop (običajna praksa na šolah je, da otroku še dajo eno možnost in ga ne prešolajo takoj, ko je neuspešen).
Če pri otroku opažate tudi spremenjeno vedenje, več agresije (nekaj več o tem tudi na
je mogoče čas, da premislite, če se splača vztrajati v OŠPP.
Za izkušnje o šolah, ki jih omenjate, pa bodo najbolj dobrodošla prav mnenja staršev.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Živjo!
Ko je bil moj otrok v 1.r OŠ in še ni imel odločbe za usmerjanje, je bilo tudi žalostno. Vendar so ga pustili v 2.r zato, ker je generalno gledano v primerjavi z njegovim znanjem na začtku leta in na koncu, ogromno napredoval. To je bil poglavitni razlog zakaj je napredoval, čeprav ni na vseh področjih dosegal minimalnih standardov. Se ppravi, da tudi moj otrok v primerjavi z ostalimi ni bil uspešen, vendar v primerjavi sam s seboj pa ogromno.
Zdaj bo šel v 5.r. Vsa ta leta delamo z njim vsi in to zelo, strokovni delavci, razredniki in mi. V vseh teh letih je na začetku leta zelo slabo kazalo. Nekateri učitelji so izražali celo dvom, da bo uspešen vsaj toliko, da bo osvojil minimalni standard. No pa gre. Nezadostna pade le tu pa tam pri določeni snovi, vendar je v globalu pozitiven.
Od 2.r ima odločbo, kjer je opredeljen kot otrok z mejnim duševnim razvojem.
Zato mislim, da sami najbolje poznate svojega otroka in verjetno tudi sami opazite kakšen je njegov napredek v primerjavi samo z njim. Menim, da sami velikokrat naredimo napako in opredelimo svoje otroke za neuspešne,ker jih primerjajo z zdravimi otroci. Saj zato pa imajo naši odločbe o prilagojenem izvajanju pouka. Mar ne?
Pa lep pozdrav, Vesna#
Delam na OVIju in vam povem groza kaj dobimo iz OŠPPja.
Saj razumem starše, da poskusijo, če bo šlo in z otrokom dodatno delajo, ampak ko ne gre, se je treba pravi čas odločit.
Če ne se
se pokaže-
agresivno vedenje
-avtoagresija
– tiki-
– zelo slaba samopodoba
– socialna nezrelost
– psihiatrija
Pa da ne naštevam.
Starši opazujte svojega otroka!
Dragi starši!
Presenečena se, ker ni odziva. Ali res nihče ne zna ali ne želi odgovoriti. Resnično smo v hudi stiski, zato še enkrat prosim za vašo pomoč. Oglasite se, prosim…
Na vas se obračam zato, ker vem in verjamem, da so boljše in slabše ustanove, ki delajo z našimi otroki. Da so boljši in slabši pedagogi. Da ponekod znajo in se trudijo in drugje ne. Da ponekod slišijo in se znajo pogovarjati in drugje ne.
Naše izkušnje z izbrano OŠPP so zelo žalostne, To, kar smo preživljali do sedaj, ni to, kar bi po mojem mnenju moralo biti. Vsekakor ni otrokom niti najmanj prijazna šola.
To, kar je napisala myname, gotovo drži, namreč o tem, kaj vse dobijo v OVI iz OŠPP. In upam si trditi, da to ni posledica previsokih želja in ciljev preveč ambicioznih staršev. Govorim o izkušnjah s šolo, ki je izključno storilnostno naravnana. Mi smo šola in pika. Ampak ali niso take že redne OŠ?
Hudo sem razočarana in jezna in še kaj. Pa ne govorim tega zato, ker moj otrok po mnenju šole ni dovolj uspešen, čeprav bi po mnenju ostalih strokovnjakov moral biti. Govorim o šoli, kjer se nihče ne ukvarja z vzgojnimi problemi, kjer se tolerira nasilje, kjer je najbolje, da si tiho, sicer … Vsi se samo tresemo, ali bo otroku šlo, ali ne, spregovori pa nihče. Navzven je sicer vse lepo, v resnici pa hudo škriplje.
In taka šola definitivno sproducira otroke z vsemi takimi stiskami, kot je napisala myname.
Ja, se je treba pravočasno odločiti. Jaz sem se, ker ne želim, da moj otrok izgubi vse tisto dobro in prijazno, ki je v njem in zaradi česar ga imamo tako radi in zaradi česar je tako enkraten. Zato poskušam za mojega otroka končno najti prijazen prostor pod soncem.
Zato se ne želim še enkrat napačno odločiti.
Vse dobro in slabo, kar boste napisali, mi bo v pomoč, pa verjetno še komu…
LP
katruša
Živjo katruša!
Iz tvojega posta je čutiti stiska. Morda bi nam pomagala tako, da nam poveš ,kakšne primanjkljaje ima tvoj otrok. Mogoče se bomo potem lažje pogovarjali.
Dejstvo je, da STARŠI, kljub vsem komisijam in strokovnjakom, ki otroka vidijo le enkrat ali strokovnjakom, ki odštepajo svoje ure , NAJBOLJŠE POZNAMO SVOJEGA OTROKA.
Sita sem in verjetno tudi ti Katruša, da nam ves čas nekdo dopoveduje , da smo preobčutljivi starši in imamo zamegljeno predstavo o svojih otrocih in, da zahtevamo od naših otrok preveč. Res? Ali pa so to samo izgovori, da ne bi bilo potrebno preveč delati.
Otroka postaviti v njemu enako okolje? NE, SE NE STRINJAM! Sama sem zagovornik, da je potrebno otroka postaviti v spodbudno okolje. Petra, vi ste nekje rekli , da otroci posnemajo. Koga posnemajo med sebi enakimi v OVI ali tudi šoli s PP ?
Ali tam dobiva dovolj impulzov za nadaljnji razvoj?
Kaj pa tedaj, ko pride v svet odraslih?
Ali jim je tistim , ki pridejo iz teh prilagojenih programov res prizanešeno?
Ali je tista invaldska pokojnina res tisto kar želimo za svoje otroke? Ne bodo zaposljivi oz. bodo težko zaposljivi.Je invalidnina res tisto, kar bo rešilo naše otroke? Ta miloščina ! Je to naša perspektiva ali perspektiva naših otrok?
Ne , ni !Zato se starši otrok S PP sami izobražujemo, beremo, pogovarjamo iščemo rešitve in mislim ,da smo v večini kar realni.
Mislim, da so minili časi, ko so bili starši nevedni in nepoučeni, torej…
Večina staršev poskuša doma narediti okolje prijazno otroku in prav bi bilo, da bi takim otrokom poskušali narediti tako okolje tudi v šolah, kjer se mogoče zahteva” preveč od njih”. Samo potem je potrebno delati , delati več kot so za to učitelji, pedagogi, strokovnjaki,…plačani.
To je moje razmišljanje oz. mnenje.
Ps: Zadnjič sem se pogovarjala s stanovalcem neke stanovanjske skupnosti ljudi z raličnimi primanjkljaji in mi je dal veliko misliti. Namreč v pogovoru mi je dejal, da večino pomoči, ki je ne potrebujejo,jim vsi vsiljujejo, tam, kjer bi jo pa res potrebovali, tam je pa ni.
Pa lep pozdrav,Vesna#
Katruša,
kot vam je povedala vesna – ne glede na različne strokovnjake – starši najboljše poznamo svoje otroke. Zaupajte svojemu občutku, instinktu, ideji ali intuiciji. Kje vidite otroka sedaj in kje čez 10 let? Katera so otroka močna področja, katera šibka? So šibka področja tako »šibka«, da zaradi njih otrok čez 10 let ne bo mogel tega in tega? Kaj je dosegel v tem času od kar sem seznanjena z njegovimi težavami? Katruša, kakor se boste odločili, se boste odločili prav. Prisluhnite sebi in si bolj zaupajte.
Kako ocenimo šolo – ali je dobra ali slaba – je v veliki meri odvisno od tega, kakšne učitelje in vodstvo ima. Programi šol so enaki – predpisani – zato je v veliki meri odvisno od tega, kako učitelju zaupamo, kakšen odnos imamo kot starši z njim, kako se »ujame« z našim otrokom … kakšno vodstvo ima šola (je ravnatelj odprt za nove ideje, kakšno je na splošno sodelovanje s starši – kakšne so smernice, ali šola organizira kakšna srečanja, predavanja za starše… in še bi lahko naštevali. Takšne primerjave so lahko bolj ali manj subjektivne ali objektivne. Po drugi strani pa kar je lahko dobro za nekoga, za drugega ni. Tudi sistemsko bi se našle še boljše rešitve, bolj racionalne, bolj pisane na kožo posameznemu otroku (tudi sama sem o tem že večkrat pisala)– ampak trenutno je sistem nastavljen tako kot je. Idealne šole ni.
Za na konec še ena anekdota:
Na nekem seminarju je predavatelj vprašal zbrane, kaj je po njihovem mnenju najbolj pomembno,da ima oseba, ki se ukvarja na tak ali drugačen način z različnimi otroci s PP. Slušatelji so naštevali: znanje, faks, izkušnje, branje literature, timsko delo, sodelovanje s starši, empatija, razumevanje…. Predavatelj je rekel: » To je vse pomembno, ampak ni najpomembnejše. Najpomembnejše je, da imaš te otroke rad.«.
S tem se globoko strinjam.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (14-06-06 21:58)
tudi jaz imam fantka starega 2 leti z epilepsijo (izguba zavesti in krči) Ne vem pa če je zaostal v razvoju (ne govori, ne posluša razen če njemu odgovarja, drugi ga ne zanimajo, se ne carta, … lahko bi rekli, da ne rabi nobenega, igra se sam, … rad se vozi z avtom). Kakšen je bil vaš sin pri tej starosti???
hvala
Lahko vam povem nekaj o OVI Jaršah
Kolektiv se mladi. defektologi polni novih idej in metod.
Ponujajo poleg individualiziranega programa(to pomeni, da se za otroka naredi program glede na njegove sposobnosti- če zna tudi opismenjevanje, računanje…)
-funkcionalno učenje
– zelo so dobri na področju vključevanja v specilano olimpiado
– imajo logopeda, psihologa, fizioterapevta na šoli
-računalniško opremljene razrede
-telovadnico
Pojdi na obisk in se zanesi na občutek:)
Glede OŠŠP pa…žal je sistem zmeden, in je na OŠŠP veliko vedencev iz redne OŠ.
Lepo je, če otrok štarta na OVI( če tja spada), ker njihov program temelji na dvigu otrokove samozavesti, uspešnosti.
Zelo redko doživlja neuspehe in se tako bogati.
Dejstvo je, da starši najbolje poznajo svojega otroka. Igrajo pa tukaj seveda čustva, ki potem dajo nemalokrat bolj ali manj subjektivno oceno.
Dejstvo je tudi, da komisija za razvrščanje vidi otroka le “nekaj” ur (če lahko sploh govorimo v množini?!). To tudi ne more biti ne vem kako realna ocena.
In končno – dejstvo je, da na šoli najbolje poznajo vašega otroka. In dvomim, da mu želijo slabo. Take trditve se ne izreče kar tako. To je zelo, zelo odgovorno dejanje. S tem damo pečat otrokovi prihodnosti. In če si upajo trditi, da spada vaš otrok v OVI program, je mogoče celo prav. Sami verjetno pa poznate pedagoge na tej vaši šoli. Mislite, da jim lahko zaupate? Mislite, da so naklonjeni vašemu otroku? Mislite, da želijo vašemu otroku vse najboljše v prihodnosti? Če na vse lahko odgovorite z DA, potem imajo kar prav, kar vam svetujejo.
To sem napisala samo za premislek. Odločitev je seveda samo VAŠA. Otrok je VAŠ!
Ja, res je dejstvo, da starši najbolj poznajo svojega otroka in dejstvo je, da mu želijo najboljše…
In tu se zatakne, ker sistem šolanja za te naše “posebne” otroke ni tak, kot bi moral biti. Ker je izrazito preveč storilnostno naravnan. In ker v njem večinoma ne delajo ljudje s srcem, ampak ljudje, ki zgolj opravljajo svoje delo. In nič več.
Petra je zelo lepo opisala, kakšna bi morala biti dobra šola, ki pa je po mojih izkušnjah zaenkrat utopija. In kakšni bi morali biti dobri pedagogi, pa žal niso… Vsaj mi večinoma nismo naleteli nanje.
Se strinjam z mamo, ki je napisala, da otroku v šoli ne želijo slabo. Ne, to ne, ampak je pa najlažje reči, da spada v OVI vsak, s katerim bi bilo treba VEČ IN BOLJE DELATI, kar je pa že druga zgodba … a ne, Vesna?
Draga Vesna, to, kar si napisala, je pravzaprav točno vse tisto, kar mi leži na duši in kar me neizmerno jezi, spravlja v bes in obup.
In sem kar malo odlašala z odgovorom v upanju, da se morda oglasi še kdo, ki tako misli. In še čakam…
Mislim, da smo vsi skupaj veliko preveč pasivni. In da bi bilo zelo koristno, če bi enkrat že stopili izza svojih plotov, kjer zgolj premlevamo vsak svoje težave in se jezimo in obupujemo, in naredili nekaj več kot skupina staršev. Verjetno bi tako kdaj pa kdaj lažje izbojevali kako bitko z mlini na veter… In bi se morda pa le kaj premaknilo … DAJEM V RAZMISLEK!!
Naša odločitev za OVI je sprejeta, pa ne zato, ker bi me prepričala strokovna odločitev pedagogov v šoli.
Če namreč pedagog v predlogu napiše neko popolnoma nestrokovno mnenje kot utemeljitev svoje odločitve in mi po mojem ogorčenem nasprotovanju reče : “No, saj res ni čisto tako, ampak nekaj sem pa morala napisat, a ne!!??”, no, kaj naj si potem mislim o strokovnosti in še čem ?? In tole je bilo zgolj za primer…
Naša odločitev za OVI je bila sprejeta zato, ker nočem, da moj otrok v sistemu, kakršen je popolnoma razpade …
In če pogledam skozi to optiko, to NI bila MOJA odločitev… je pa trenutno edina možna. IN upam da se bo bolje obnesla…
Vsem veliko sonca
katruša
Katruša,
učitelji so lahko dobri, povprečni in slabi – tako kot v vsakem poklicu.
Če vam je svoje mnenje učitelj razložil, tako kot ste napisali… bi se tudi jaz spraševala o njegovi strokovnosti -žal.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Jaz bi se kar podpisala pod Vesnin odgovor.
Imam hčerko , ki je epileptik (rezistentna epilepsija) in je bila z odločbo komisije razvrščena v PP , ampak šele v 5 raz. – takrat je njena bolezen postala izrazitejša.
Lahko pa vam povem nekaj svojih izkušenj z učitelji v OŠ. Res je , da niso vse šole enake. Res je , da nimajo vsi učitelji posluha za otroke , ki imajo zdravstvene težave. To vem , ker menim , da smo mi imeli z našo OŠ še kar srečo , poznam pa starše , ki so svojega otroka pošiljali v šolo v drugem šolskem okolišu in tam so naleteli na veliko nasprotovanje prilagojenemu programu in integraciji otrok s PP s strani večine učiteljev (ki niso imeli izkušenj s poučevanjem ), sošolcev in celo njihovih staršev. Vsi ti ljudje so vztrajali , da je treba kakorkoli drugačne otroke izključiti iz rednih šol , ker nikakor ne bodo nikoli mogli iti v korak z zdravimi sošolci – tako na področju učnih zmogljivosti, hitrosti dojemanja nove snovi , motilo jih je , ker so bili po njihovem mnenju ti otroci “privilegirani”,saj imajo navadno odločbe o napovedanem spraševanju , prilagoditve pri pisanju testov, športni vzgoji , dodatno pomoč … pa morda še kaj.
Tudi mi smo proti koncu devetletke imeli kar nekaj problemov,vendar smo vztrajali , čeprav je nama z možem (pa tudi hčerki) nekajkrat skoraj zmanjkalo poguma . Malo je manjkalo,da nismo popustili pritiskom s strani šole , pa tudi nekaterih nevrologov , ki so menili , da bi ji bilo laže v zavodu.
Ko je bilo najhuje , sva z možem šla še na posvet k hčerkini psihiatrinji. Ta se je edina (!) strinjala z najinim mnenjem , da bi tako prešolanje pomenilo za našo deklico pravo katastrofo – uničilo bi njeno že tako dokaj slabo samopodobo, v kali bi zatrli vse njene želje in predstave o prihodnosti, postala bi težko zaposljiv invalid…. itd itd.
Sklenili smo , da smo MI tisti, ki najbolje poznamo njene zmožnosti , pravzaprav njene POSEBNOSTI, da smo samo MI tisti, ki ji zmoremo pomagati do te mere , da konča redno OŠ in nadaljuje šolanje v srednji. Nismo si delali prevelikih utvar, bili pa smo prepričani, da bomo s skupnimi močmi premagali krizo in da je moč doseči te minimalne standarde , ki se zahtevajo za napredovanje v naslednji razred. Ogromno smo delali z njo, prav vsak dan, pri prav vsaki njeni nalogi , vsem učenju – sto in stokrat sem z njo ponovila isti delček snovi (par vrstic, ki bi si jih zdrav otrok zapomnil že v drugem poskusu ) vozili smo jo k inštrukcijam , vsako leto je bilo treba vsaj tri predmete narediti z razrednimi izpiti … skratka muke do neba . Menila sem,da ne bo nikoli konca , da ne bom zdržala vseh pritiskov. Ne bom govorila o tem , da so me celo zerjali ( t.i. strokovnjaki , pedagogi ),da sem brez srca, da sem lastnemu otroku rabelj … še pa še …
Nismo poznali počitnic kot se šika … drugi otroci so veselo skakali okoli, jaz pa sem hčerko zbujala ob 8 -ih , da sva se ob 9 -ih začeli učiti, pol ure ponavljanja snovi , 15 min pavze , pa spet dalje …. avgusta na 10 dnevni dopust , potem pa še zadnji šus pred izpiti, naslednji dan pa že prvi šolski dan. Vmes pa napadi.
No , pa je prišla puberteta.
In kot po čudežu smo počasi , skoraj neopazno začeli čutiti spremembe. Sprva majhne, pa vendarle. V šoli je postajalo kar nekam lažje, koncentracija se ji je začela izboljševati, napadov je bilo manj, zato je tudi manj manjkala pri pouku, izboljšale so se ocene, posledično je postala bolj samozavestna , to pa je spet peljalo k izboljšanju počutja .
Na kratko – letos je končala devetletko in se vpisala v srednjo zdravstveno šolo. Njen šolski uspeh je bil dober . Brez razrednih izpitov – prvič po dolgih letih.
Nagrajeni smo večkratno . Naša M. je postala drug človek ! Vesela, samozavestnejša , samostojnejša , polna volje do življenja, hodi ven s prijateljicami (jaz korajžno premagujem strah :), ukvarja se z jahanjem … in komaj čaka novega šolskega leta . Čudež se dogaja počasi,a vztrajno , saj je imela zadnji napad pred 3 meseci ! Sreča ! Že nekaj let se nisem počutila tako polna upanja in zaupanja v prihodnost! Vztrajali smo in zmagali! Verjeli v svojo presojo, vsem strokovnjakom navkljub!
Ko smo šli na zadnji pogovor v šolo, nam je ravnatelj čestital in nekaj M. učiteljic se je od naju poslovilo s solzami v očeh. Tiste pa , ki se prej z nama niso strinjale , so se nekako poskusile opravičiti z izjavami v stilu “s takimi učenci do sedaj nismo imeli izkušenj, vsi se učimo … bla bla.
Ja , vsi se učimo. Tudi sožitja z drugačnimi. Tudi razumevanja, solidarnosti , pomoči in prilagajanja. Novih pogledov in drugih dimenzij v sprejemanju in spoznavanju tega , KAJ sploh so otrokove zmožnosti in kako jih izkoristiti na pravi način. Samo malenkost je potrebna – priznati , da je obstoječi šolski sistem neustrezen in sovražen otrokom s posebnimi potrebami in se potruditi , da ga naredimo malce elastičnejšega . Pomislimo samo na to , da naše šole v večini nikakor niso dostopne otrokom v invalidskih vozičkih … zanje pa bi res težko rekli , da zaradi svojih gibalnih nezmožnosti ne dosegajo minimalnih standardov znanja in zato ne morejo obiskovati rednih OŠ !
No, vsekakor zdaj tule ne bom trdila , da so vsi otroci s PP enako zmožni, da za nekatere ni resnično bolje , da se vključijo v OVI.
Povedati pa želim, da SMO MI STARŠI tisti, ki najbolje poznamo svojega otroka in da bi strokovnjaki pogosto naredili bolje , da bi prisluhnili tudi našemu mnenju. Nismo pristranski, menim , da se vsi dobro zavedamo , česa je naš otrok sposoben , saj se z njim trudimo že od rojstva. Razumeti pa je treba tudi našo želo , da bi temu našemu posebnemu otroku zagotovili kar najlepšo prihodnost. Te ba brez šole in poklica , predvsem pa samozaupanja in samosprejetja ter vključitve med “normalne” ne more biti !
Želim vam veliko potrpežljivosti, zaupanja v otroka , vztrajnosti , predvsem pa tenkočutne ljubezni !
Nikita,
čestitam vam in predvsem hčerki! Dobro poznam muke, ki ste jih prestajali saj sem zaradi kronične bolezni šla skozi podobne. Nevzdržni glavoboli so trajali po mesece in se po treh dneh predaha ponovili, težave z dihanjem…
Pa smo premagali vse, vsako leto v višjih razredih OŠ in skozi vso srednjo šolo sem imela po nekaj razrednih izpitov, drugi letnik ponavljala… Potem pa se mi je v zadnjem letu srednje šole odprlo. Postavili so pravo diagnozo, dobila sem prava zdravila… in začela v šoli blestet. Po operaciji sem že tri leta brez kakih hujših zdravil (razen proti hudim alergijam)Septembra bom čisto redno diplomirala na medicini, potem pa poroka, specializacija…
In če se spomnim kako bi se lahko končalo, če se spomnim, da mi je psihologinja v OŠ svetovala naj sploh ne grem v srednjo šolo ker nima smisla, lahko rečem le Bogu hvala za starše in mojo trmo!
(na maturi pa sem imela 31 točk in imam po ozdravitvi izmerjen precej nadpovprečen IQ)
Hčerko pa pusti v družbo… Psiha dela čudeže tudi pri bolezni…
V veliko veselje mi je prebrati kaj tako vzpodbudnega !
Upravičeno si lahko ponosna sama nase in na svoje starše , saj so , prepričana sem , da veš , trpeli s tabo !
Prepričana pa sem tudi , da boš ravno zaradi vsega , kar si pretrpela ,postala izjamna zdravnica s pravim posluhom za bolnike!
Bog daj , da bi bilo več takih !
Želim ti veliko , veliko uspehov na vseh področjih !
N.
res je teška odločitev-če gre v OVI se mu zapre možnost šolanja,oz.po končanem programu dobi status invalida in pa možnost zaposlitve v vvc,če pa konča šolo pa lahko nadaljuje šolanje-v skrajšanem dveletnem programu SŠ..To je res,ampak vprašati moramo najprej sebe,če je otrok sposoben narediti šolo ali pa bo tam nesrečen in vedno med slabšimi!?Vem ,da je teška odločitev-mi smo probali najprej šolo,ko pa smo skupaj ugtovili da ne gre,smo se preusmerili na ovi program in zdaj nadaljujemo počasi,z majhnimi koraki-a zadovoljni in srečni.Poiskusili smo,a žal ni šlo…v ovi pa je boljši napredek… OTROK PA ZADOVOLJEN IN SRECEN-TO PA MI NAJVEČ POMENI
Tudi sama sem pred leti bila postavljena pred isto vprašanje. Res je, da sami najbolj poznamo svojega otroka in na tem tudi vstrajajte.
Mojo hčerko, ki obiskuje ošpp pa ni zavračala šola ampak ” strokovnjaki, ” ki usmerjajo naše otroke in jih kategorizirajo razvrščajo in kakor že hočete, da temu pravim. Na izdano odločbo sem se takrat pritožila in otroka še naprej pustila v ošpp, kar se je pokazalo, da je odločitev pravilna. Hčerka je veliko pridobila, rada obiskuje šolo in je uspešna. Bila pa je tudi kriza prva tri leta v ošpp, vendar smo s skupnimi močmi šola in mi uspeli.
Veliko sreče!