Spoštovani,

Znašla sem se v zoprni situaciji, ko ne vem več, kaj naj storim. Naj ostanem, ali grem?
Stara sem 28 let, moj partner 32. Skupaj sva 5 let. Prve 4 leta je trajala sprva nora zaljubljenost, nato lepa ljubezen. Pred 3-mi leti sva se preselila skupaj in bilo je fantastično. Bila sva zelo povezana in vedno sva se lahko odkrito pogovorila. On je sicer bolj zaprte vrste človek, vendar je z malce spodbude uspel kolikor toliko odprto komunicirati. Skratka, bila sva zelo srečna.
Lani novembra pa sem začela z njegove strani opažati spremembe, sprva na čustvenem področju. Postal je nekako hladen, zaprt vase, vedno manj je imel kaj povedati. Spolni odnosi so postajali vedno redkejši, dokler v zadnje pol leta niso popolnoma izginili (tudi, kadar jaz dam pobudo, me, sicer na lep način, zavrne. Sedaj si ne upam več…). Poskušala sem se pogovoriti z njim (kar žal počnem še dandanes), vendar daleč nisem prišla. Še bolj se je zaprl vase, zavzel obrambno pozicijo in molčal. Tako izgledajo vsi najini pogovori, ki se tičejo teh težav. Pravzaprav ne gre za dialog, temveč moj monolog, kar me spravlja ob živce. Vsako stvar moram dobesedno izvleči iz njega. Sama sem zelo odprt in komunikativen človek in menim, da sem tudi zelo razumevajoča in strpna.
Ob vsem tem sem, jasno, pomislila, da me gotovo ne ljubi več in da zanj nisem več seksualno privlačna. Vendar on vse te mesece vztrajno zatrjuje, da temu ni tako. Prav prepričan je v to. Želje po spolnih odnosih praktično nima več in pravi, da ne ve, zakaj je tako. Pomislila sem že na vse mogoče in ga tudi povprašala. Pravi, da ga ne privlači nobena druga ženska, prav tako ne moški. Jaz mu verjamem.
Nikoli me ne objame, ne reče, da me ima rad, da dobro izgledam. Skratka, nikoli ne pokaže svojih čustev.
Sprva sem menila, da ima kakšno osebno krizo, morda se spopada z depresijo, strahom pred odraščanjem, odgovornostjo, ipd., zdaj pa resnično ne vem več… Zadnje čase je tako resen, ne smeji se več, precej je shujšal, beži pred problemi,… Moram povedati, da se je ravno v začetku pojavljanja najinih težav soočal z zaključkom študija, ki se mu je vlekel kar nekaj let. Verjamem, da je bilo to zelo stresno zanj. Poleg tega je imel v tem času tudi določene zdravstvene težave, vendar nič resnejšega. Vse to pa je zdaj že za njim.
Skratka, nimam pojma, kaj se dogaja z njim in kje sem v vsej tej zgodbi jaz. Ta negotovost traja že pol leta in meni zmanjkuje moči. Poskušala sem se odseliti, a me je rotil, naj počakam in potrpim še malo. Zopet sem popustila, saj ga imam zelo rada in bi rada ostala z njim, če bi le zopet postal tisti človek, s katerim sem preživela čudovita 4 leta. Poleg tega ga ne želim pustiti na cedilu, če resnično preživlja hudo osebno krizo, želim mu stati ob strani. Je namreč čudovit človek in v vsakdanjiku pravzaprav še vedno dobro funkcionirava. Le, ko načnem pogovor o najinih težavah (on tega nikoli ni storil!), se zapre kot školjka. Nič ga ne premakne, nič se ne potrudi, da bi se najin odnos izboljšal. Občutek imam, kot, da ga nekaj blokira in ne more preko sebe. Kot, da me enostavno ni sposoben npr. sam od sebe objeti. Nežnosti z moje strani pa se ne brani. Ves čas trdi, da razmišlja o teh stvareh, vendar še vedno ne ve, kaj je tem spremembam v njemu vzrok. In jaz mu verjamem. Ne ve, ali pa noče vedeti.
Predlagala sem partnersko svetovanje in on se je strinjal. Vendar, čakalne dobe so dolge in na vrsti sva šele v septembru. Jaz pa ne vem, če bom zdržala do takrat. Enostavno izgubljam upanje za naju.
Zanima me Vaše mnenje o tej situaciji. Ali je možno, da fant resnično ne ve, kaj se dogaja z njim, hkrati pa to njegovo vedenje ni povezano z ohlajanjem čustev (takšnih, kot se za partnerja spodobi) do mene. Torej: ali je še upanje? Sama sicer vedno bolj verjamem, da me ne ljubi več, a si tega ne želi priznati. Verjamem pa tudi, če bi to vedel, bi mi gotovo povedal. Kako naj to ugotovim? Hvaležna Vam bom za vsako besedo, mnenje, nasvet. Rada bi samo vedela, v katero smer naj se obrnem, kako naj bolj jasno vidim situacijo.

Hvala za Vaš čas in lep pozdrav,

Sončica

Možno je vse tisto, kar ste napisalisami. Dejstvo pa je, da vaš fant doživlja hudo osebnostno krizo. Težko je reči karkoli. Vem, da tudi vi hudo trpite ob njem, lahko ste mu v oporo, pomaga pa mu lahko le strokovnjak,če bo vaš fant pripravljen na sodelovanje, se pravi, da mu bo zaupal in se mu odprl. Žal je mnogo ljudi, ki v duševni stiski težko poišče ustrezno pomoč, čeprav pogosto zelo trpijo in še njegovi bljižnji ob njem. Večina ljudi je kdaj v življenju v situaciji, ko bi jim že svetovalni pogovor lahko olajšal stanje, vendar so vzgojeni tako, da mislijo, da morajo vse rešiti sami, pogosto jih je sram, ali pa so preveč nezaupljivi, da bo svoje težave razkrili drugi osebi, čeprav gre za strokovnjaka. Koliko časa boste še vztrajali je vaša odločitev, v vsakem primeru pa vam je fant dolžen pojasnilo za svoje vedenje. Če se po morebitni terapiji stanje ne bo izboljšalo, ne vztrajajte v nedogled, čeprav se vam fant smili.

Alenka B

Draga Soncicaa,

Kot da bi prebirala najino zgodbo. Skupaj sva bila 3,5 let in zadnje leto in pol sem opazala, da je nekaj narobe. Najprej me je nehal poljubljati, potem ni vec hotel biti intimen z mano. Vedno me je na prijazen nacin zavrnil, ce sem se vedno silila, pa ze malo manj prijazno. Zal sem prepozno opazila vse skupaj. Najprej sem tudi jaz povezovala vse z njegovim koncanjem tezkega studija, ampak tudi ko je bilo konec ni bilo nic bolje. Nasprotno se slabse je bilo. In potem sem se hotela pogovoriti, pa ni slo, in sem poskusala spet in spet, pa na tak in na drugacen nacin. Nic. Kot bi govorila steni. Sla sem k svetovalki in zelela da gre tudi on (ni zelel da greva skupaj). Je rekel da bo sel, dala sem mu “ultimat” da ima 2 meseca casa, da gre. Ni sel. Ko sem ga vprasala zakaj ne, je rekel da tovrstno pomoc rabim samo jaz, on je pa OK. In potem sem zbrala vse svoje moci in prekinila zvezo. Prvi teden je bilo hudo, potem pa vedno lazje. In zdaj si mislim, hvala bogu! Se vedno ne vem, kaj je bilo narobe. Morda je gej, morda se pa samo boji zensk (je erotofob, kot bi rekel dr. Kosicek). Skratka ne vem in me ne zanima vec. Toliko na kratko. Sicer mi pa lahko pises, ce bos rabila se kaksen pogovor.

Sicer pa vem, najhuje je, da ne ves kaj je narobe. Vsako resnico clovek lazje prenese, kot to da ne ve. Pa veliko srece in pameti ti zelim.

Barbara

Sončicaa – kot bi doživljala svojo zgodbo… Le pri nama s partnerjem so bile vloge zamenjane. Skratka – s partnerjem sva skupaj 6 let. Sva karakterno precej različna; spredvsem pri reakcijah pri osebnih težavah: pri medsebojnih težavah fant želi vse razčistiti. Pri tem mnogokrat sploh nima mere in “sili” vame, saj je precej eksploziven. S tem mislim da povzroči kontraefekt. 🙁 Jaz pa vse težave tlačim, požiram in o tem nočem govoriti. In sem se tudi sama zapirala kot školka. Torej – navzven izgleda ok, notri pa…. Vendar pa – prej ali slej zadeva pride do konca in poči; in tudi pri najini zvezi je bilo tako. Preteklo leto je bilo za oba zelooo stresno. Vendar sva se oba zelo potrudila, saj sva želela zvezo ohraniti.
Jaz sem se “prisilila”, da sem se odprla, pojasnila svoja čustva, kaj me moti, kaj je narobe…. (Verjemi, da je bilo to težko zame. Še sedaj imam včasih probleme z “odkritosrčnostjo”) Zanj pa je bilo sploh težko, ko se je neskončnokrat trudil, da je spravil iz mene, kaj MENE muči. Priznavam, da če ne bi imel tako veliko potrpljenja in nasploh želje po ohranitvi zveze, bi se že davno razšla…
Aha, naj poudarim še to, da sem pretekla leta tudi sama popolnoma izgubila željo po spolnosti. Ne vem zakaj… Morda zato, ker sem 3 leta nazaj padla v depresijo in je trajalo kar nekaj časa, da sem se pobrala; pa še leto in pol potem sem jemala tablete. Morda so tudi te delno pripomogle k zmanjšanju sp.sle?
Torej – rešitev, nasvet?!? Ne vem… Če fanta ljubiš in misliš, da se splača truditi še naprej, potem vstrajaj… Poizkusi doseči, da se ti odpre. BOdi tudi malce verbalno agresivna.
Če pa ne…. pa… ne vem.
VSO SREČO TI ŽELIM!!!

TUDI JAZ SEM SE PRED LETI ZNAŠLA V PODOBNI SITUACIJI…LE DA SEM NEKEGA DNE NAŠLA RESNICO KI JE BILA DALEČ OD TISTEGA O ČEMER SEM NEPRESTANO RAZMIŠLJALA…NEKEGA DNE SEM V FANTOVIH HLAČAH NAŠLA LISTEK-PROŠNJO ZA SPREMEMBO TERMINA PRI METADONSKEM ZDRAVLJENJU….NE MOREM TI OPISATI TISTEGA TRENUTKA RESNICE… NE POZABIM GA NIKOLI VEČ…VZTRAJALA SEM ŠE DVE LETI KER SEM MU ŽELELA POMAGATI VENDAR JE POMOČ ZAVRAČAL IN SE ŠE BOLJ ZAPIRAL VASE…PA SEM PREKINILA…KER SEM DOBRO VEDELA DA TAKO NE GRE VEČ NAPREJ IN DA UNIČUJEM ŽIVLJENJE TUDI SEBI…NI BILO LAHKO TUDI SAMA SEM DOŽIVLJALA HUDE OSEBNE STISKE AMPAK SEDAJ MI NI ŽAL…

VELIKO SREČE TI ŽELIM…

Res je najhuje to,da ne veš,kaj je narobe.Resnica je dobrodošla,že zato,da nehaš kriviti sebe.
Enako situacijo kot vidve,je pred več leti doživela moja bližnja sorodnica.
Po dobrih petih letih razmerja ni vedel kaj bi rad,njima pa so skoraj že bili poročni zvonovi.Samo dober teden pred poroko,je bilo vsega konec.
Nobene obrazložitve,tako da tudi danes moja sorodnica ne ve zakaj se je tako zgodilo.Ni ji žal,ker ima danes v redu moža in družino,on pa še danes tava sam.Enkrat ima ob sebi kakšno zelo mlado (to je bilo v začetku),čeprav poredko,še večkrat je samo v moški družbi.Zdaj pa vedi koliko je ura!
Sicer je pa to ne zanima več!

Če ni za stvar,da sta skupaj in če ne pokaže nobenega interesa se boš morala pa ti okorajžiti in narediti konec tem mukam.Če se ne more odpreti tebi,komu se pa bo?

Tako je takrat konec naredila moja sorodnica,ker ni videla drugega izhoda.
Na primer,ko sta bila na zadnjem dopustu,se je ni niti dotaknil,kot da je kužna.Še olja za sončenje ni hotel vzeti v roke in jo namazati po hrbtu,čeprav ga je prosila.
Vidno je hujšal in se potil,kot,da je na smrt obsojen.
Kdo bi hotel zakon,ki je že v naprej obsojen na propad?

LP in veliko poguma ti želi Tiara!

Barbara!
Popolnoma te razumem, ker sem sama doživljala podobno kalvarijo. Ne rečem, da sem sama superirorna, a vendar…moja zgodba je potekala na zelo identičen način, s tem, da so bili v najino razmerje vpleteneni njegova prijateljica, njegovi starši in njegovi prejšnja žena…Spremembo sem zaznala kmalu po porodu prvega otroka. Ko sem ga prosila za pogovor, se je temu izmikal in mi zagotavljal da me ima rad, ter da želi z menoj preživeti preostanek življenja. Ne bom se spuščala v podrobnosti… saj sem bila vseskozi sama z otrokom, sam pa je vse dni delal, ter hkrati obljubljal, da se bo spremenil, kar sem tudi verjela. Ko sem zanosila drugič, me je silil v splav, kljub temu, da je vedel da moje odnos do le-tega ne odobrava, res pa je, da je on večkrat razglašal, da si ne želi več otork (dva iz prvega zakona, ter me obtoževal da sem zaradi nosečnosti z njim manipulirala). Naj povem, da je zaščito izključno skrbel le on. V času moje druge nosečnosti sem z njegove strani doživljala zaničevanja, maltretiranja, ignoriranja…bila sem le slaba kopija popolne gospodinjske pomočnice. Prejokala sem dneve in noči, v svoji nemoči pa sem ga prosila, da sva obiskala tudi strokovno pomoč. Žal obisk ni pripomogel – kljub njegovim obljubam o pogovorih – k izboljšanju najinih odnosov, ravno nasprotno. Obtoževati me je začel materializma, in to kljub dejstvu sem sebe in otroka preživljala v 90 % sama.?
Tako se je zgodilo, me po rojstvu drugega otroka po mesecu dni (ko sem okrevala pri moji mami, po prvem porodu pa sem bila vseskozi sama) sploh ni pustil domov – hiša je namreč napisana nanj .Razlog naj bi bil ta, da ima zaradi mene zdravstvene probleme (povišan horesterol, pogosto odvajanje blata), da zaradi mene sivi, da v najino razmerje nisem prinesla razen avta nič, itd itd., – in to je bila zgolj le njegova resnica. Razlog??? Naj omenim , da sem po naključju našla dokaz, da ima afero, kar je seveda tajil, in to taji še danes, kljub dejstvu, da sem kasneje “naletela” na še en pisni dokaz. Vseskozi pa je zahajal k svoji bivši ženi in otorokom, k ljubici ki je bila je bila deležna vsakodnevnih obiskov, k prijateljici ki ji je zaupal vse (zopet dokaz, da ga želi osvojiti) ter staršem itd itd. Otrok v tem času ni niti pogledal, še več, vpil je in jih pošiljal v…Ker me je vseskozi metal z otorkoma na cesto oz. me podil k mojim staršem IN KER NISEM ŽELELA POSTATI ŽIVČNA RAZVALINA, mi po dolgem premisleku le ni preostalo drugega, kot da sem z otrokoma odšla k staršem.

Torej… preveri, če le ni razlog v drugi ženski, sicer pa menim, da do tebe ne čuti tistega kar bi moral in kar je potrebno za sožitje dveh v pravem partnerskem odnosu…

LP vsem,
Opažam da ta forum uporabljate predvsem ženske. Vseeno upam, da ne boste jezne če vam ukradem par vrstic.

Priznati moram, da se v kar nekaj zgornjih zgodbivcah prepoznam. Od tega da se zapiram, da nimam volje do seksa, nenazadnje tudi do iskrenega pogovora z ženo, do tega da bi najraje kar odšel nekam v samoto in tam ostal in nikogar več videl.
In ni mi prav….
Ni mi všeč da sem tak kot sem ampak resnično NE VEM kaj na naredim da se spremenim. Prosim ne pošiljat k specialistom in ne vem komu še na pogovor, ker se v življenu še nisem uspel nikumur tako odpret, da bi pa lahko on ugotovil kakšen moj problem. Nekako sem človek ki poizkuša vse sam.
Poročena sva 4 leta, skupaj živiva pa kakšno leto več in imave enega otroka. Saj v bistvo živimo lepo, čeprav mislim da že od začetka nisva ravno seksala kot zajca in se ful pogovarjala.
Včasih razmišljam, da pa mogoče za to stanje nisem samo jaz kriv, ampak je verjetno krivda deljena. Tudi žena se je v času najinega odnosa precej zredila, in tudi obnaša se ne ravno seksipilno in zapeljivo.
Vem da nisem pravičen in sam tudi nisem popoln ampak dejansko me privlačijo okrogle ženske.
Ampak kljub vsemu temu upa na boljše čase in lepše dni

Po dežju VEDNO pride sonce

Ojla,

hvala vsem za svoje poglede, kar precej različnih se je nabralo 🙂 Ker se dolgo nisem javila, se je vmes že marsikaj spremenilo. S fantom sva se razšla, sama sem se po dolgotrajnih psihičnih naporih le uspela preseliti na svoje. In sedaj uživam, kot že dolgo ne. Ni mi žal niti sekunde, ki sem jo vložila v reševanje najine veze (kljub temu, da še danes ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo – in ja, barby, tudi mene ne zanima več ;)), saj sedaj razumem, da je moralo biti tako. Očitno nisva bila za skupaj in očitno sem za to spoznanje oz. sprejetje tega dejstva pač potrebovala precej časa. Sem pa zato v trenutku, ko sem se odselila začutila olajšanje (mogoče zato, ker so bili zadnji meseci, ki jih ne bom opisovala, zares zelo zelo napeti) in praktično nisem imela nobenih težav, kar se tiče najinega razhoda. Očitno sem že počasi prebolevala zadnje leto in pol…

Skratka, sedaj vem, da sem storila prav, počutim se osvobojeno in po dolgem času končno spet srečno. In moj nasvet za vse, ki se soočate s podobnimi situacijami? Sreča je na strani pogumnih 😉

Lp, Sončnica