Moja sončica je dopolnila eno leto. Konec avgusta sva bili na dopustu s taščo in tastom, kar je pomenilo zelo malo trenutkov ko sva se lahko posvetili druga drugi, saj se dostkrat obnašata kot da je mala njuna.

Do takrat sva se obvezno dojili zjutraj in zvečer pa tudi čez dan 3-5x. Od prihoda domov sva se dojili le še zjutraj in mogoče 1-2x na dan zvečer pa je zaspala v očkovem objemu s stekleničko čokolinota, saj se čez dan ne vidita saj je službeno odsoten. Zadnji teden pa se dojiva le še zjutraj

Kadar (dva dni) ji ponudim dojko naredi različno količino potegov potem pa se umakne in dojko gleda kot da ne ve kaj z njo početi. Rada bi nadaljevala z dojenjem a je ne mislim siliti, če ne čuti potrebe po tem.

Me pa boli dejstvo, da končujeva z dojenjem le zato, ker je večino prostih trenutkov z babicami in dedki, namesto z nama. Nikoli nisem zbrala dovolj moči da bi jim direktno povedala če se mi kaj ne zdi prav, kar se tiče vmešavanja v vzgajanje.

Mogoče pa me bo to izučilo in bom končno naredila nekaj zase in svojo družino. Ampak boli pa vseeno zelo močno…

Pvej jim kar jim gre!!!! Saj je tvoj otrok!!!

Tanja

Draga Gvendolina,

tudi sama imam odnose na relaciji tast/tašča-vnuki, zato vas dobro razumem, kako se počutite. Moram pa reči le to, da imam sama to srečo, da se pšri nas različne generacije med seboj razumno pogovarjamo in marsikakšen nesporazum razrešimo, ni pa vedno tudi vse tako idealno.

Verjamem, da vam je težko, da se tast in tašča obnašata,kot da je hčerka njuna. Ker to ni zdravo za odnose v vaši temeljni družini. Ponavadi je tako, da imajo stari starši več časa za vnuke kot so ga imeli za svoje lastne otroke in to z vnuki nadomeščajo, kar včasih vodi v pretirano razvajanje. In ker smo iz različnih generacij imamo različne poglede na vzgojo. Kar je po svoje tudi prav – a pomembno je, da obstaja prava mera. Naj ilustriram: moj sin vedno dobi liziko, ko gresta v trgovino skupaj s taščo, kljub temu, da proti tremu besno protestiram že sedem let. Moj mož pa ne pomni, da bi mu kdaj kupila liziko 🙂 Vsi na lep način povedani argumenti in ob pravih trenutkih (!), od zdravja zob, do tega, da ni nujno, da v trgovini vedno nekaj kupi še sinu dobesedno ne primejo. In potem je mami vedno tista “ta grda”, ki mu ne privošči ene same samcate lizike… No, leta in leta teženja in “doktrinacije” so le prinesla nekaj rezultatov, predvsem te, da namesto lizike sedaj dobi sirovo štručko ali žemljo. Čeprav ju imam na sumu, da me skrito goljufata, ker ima včasih sine čisto plav jezik 🙂

Ojoj, še steklenička čokolina. Tukaj pa ne morem mimo, da ne bi malce popridigala. Prosim, dajte si malce prebrati sosednji forum “Otroško zobozdravstvo” in Čokolino iz stekleničke čimprej nadomestite s čim drugim, bolj zdravim. Ker problem Čokolina je v tem, da vsebuje SLADKOR, da ga otrok pije počasi in v njem namaka zobke ter da so kosmiči tako ali tako osiromašeno žitno zrno, ki nima nobene prehrambene vrednosti. Zato pa jim dodajajo minerale in vitamine. Poskusite Čokolino nadomestiti z nesladkanim mlečnim rižem ali polento ali pšeničnim zdrobom, ki ga otrok zaužije po žlički, za mizo pri večerji. Za sladilo mu lahko dodate le sok ali sadje ali javorjev sirup.

Pravite, da bi radi nadaljevali z dojenjem, a je ne mislite siliti. Prav je tako. Idelano naj bi bilo tako, da se otrok sam odstavi. Nekateri se prej, nekateri kasneje. Obenem pa iz vašega pisma razberem vašo srčno željo, da bi nadaljevali z dojenjem predvsem zato, da si izgubljeno hčerkino pozornost in družbo. Prosim, ne razumite tega kot kritiko, to je popolnoma naravno in matere smo pač tako ustvarjene, da želimo svojega otroka pocartati in prav je tudi tako.

Zbrati moč in povedati, kaj vam ni prav? Najprej se morate pogovoriti z možem. Ker v tem niste sami, saj ste družina. Morda tega, da je otrok s starimi starši ne vidi kot problem in bosta na različnih bregovih, a povejte mu svoje pomisleke in nato skupaj spregovorita s starimi starši. Tukaj ne gre za to, da naj se mož postavi na vašo stran ali ne, ampak da ste vi, mož in otrok temeljna družina, stari starši pa spadajo v razširjeno družino. zato morata biti z možem enotna, poskusita poiskati kompromis najprej med seboj, nato pa jim skupaj povejta, da cenita njihovo dobro voljo in skrb za vnukinjo, toda izrecno tudi poudarita, da je otrok vaš in da vaju otrok tudi potrebuje kot mamo in očeta. In da so pravila igre jasna, postavita pravila. Seveda, tukaj lahko pričakujete različne rekacije, od užaljenosti, do tega “kaj bi piščeta kokljo učila”, toda zavedajta se, da je otrok vajin in vidva sta tista, ki sta njegova starša. Vem, da je tole slišati zelo enostavno ker v resnici ni, toda pri pogovorih s starimi starši poskuste z naslednjo tehniko:
1. jasno in razumljivo povejte svoje mnenje in želje, postavite svoja pravila
2. mirno poslušajte reakcijo, četudi vam ne bo všeč ali vas bodo žalili
3. ponovite (aktivno poslušanje) njihove besede, na način: “razumem vas, da vi želite tako”… ali “slišim, da pravite tako…”. Ta del je pomeben zato, ker v navalu čustev in nepričakovanih reakcij lahko slišimo vsak po svoje. N ata način jim boste jasno povedali, da ste jasno slišali kaj vam pripovedujejo. In včasih se poslušani zamisli nad svojimi besedami, zato rado privede do naslednjega “tega pa jaz že nisem rekel…”. Pri tem mirno vprašajte, kaj je menil s tem in naj razloži, da ne bo nesporazumov.
4. nato zopet mirno in razumsko zopet povejte svoje mnenje in želje
5. če je potrebno ponovite postopek še večkrat.

Ker se boste šele učili pogovarjanja, še nekaj konkretnih nasvetov… Najprej je zelo pomembno VAŠE vedenje in ton našega glasu. Spodaj je seznam fraz, ki nam lahko pomagajo v komunikaciji z tistimi, ki kažejo nestrpnost do vas in vaše volje. Med njimi boste zagotovo našli kakšno, ki vam bo v določeni situaciji najbolj ustrezala.

1. Uporabljajte sporočilo “JAZ” namesto “VI”. Namesto, da rečete taščici: Vi me vedno kritizirate”, ji recite: “ni mi všeč, da me kritizirate”.
2. ” Rada bi se z vami nekaj pogovorila. Ali utegnete zdaj?”
3. “Jezna / žalostna / prizadeta sem, ko…”
4. “Zelo sem vesela, da imam vašo podporo on pomoč…”
5. “Neverjetno, koliko znanstvenih raziskav je bilo narejenih v zadnjih letih. Verjetno ste zelo presenečeni, ko vidite, da …. Upam, da bom tudi sama lahko svoji hčerki/snahi v pozitivno podporo in pomoč, ko bo imela svoje otroke…
6. “Vsak ima pravico, da se odloči tako, kakor je najbolje v njegovi situaciji.”
7. “Vesela sem, da ste tako skrbni do našega Mihca. Veliko sem prebrala in se pogovarjala s strokovnjaki o tej temi in sem zelo zadovoljna s svojo odločitvijo. Z veseljem z vami podelim te informacije.”
8. “Menim, da je odločitev o … individualna, zato spoštujem vaše mnenje, ki ste ga podelili z menoj.”
9. “Naš zdravnik / pediater pravi, da….”
10. “Svetovna zdravstvena organizacija /Unicef / LLLI svetujejo, da ….”
11. “O vašem predlogu bom razmislila…. ”
12. “Vesela sem, da vas skrbi za mojega otroka in da ga imate radi.”
13. “To je vsekakor druga možnost.”
14. “Vesela sem, da … je bilo vse v redu z vašim otrokom in da vam je vaša odločitev ustrezala….”
15. “V zvezi s tem nimamo enakega mnenja. Predlagam, da se ne strinjamo, a vseeno ostanemo prijatelji, OK?
16. “Mislim, da smo izgubili naš skupen, osnoven cilj – dobrobit otroka. Predlagam, da se o tem sedaj ne pogovarjamo.”
17. “To je tema, zaradi katere se prepirajo in debatirajo generacije že stoletja. Predlagam, da se temu izognemo, velja?”
18. “Na obeh straneh imamo tehtne in utemeljene razloge.”
19. “Možno je, da imate prav.”
20. “Potrebujem nekaj časa, da dobro razmislim o tem, kar ste mi povedali.”
21. “Prosim, ne pozabimo, da smo vsi na isti “strani” tukaj.”
22. “Energijo lahko trosimo za kaj pomembnejšega kakor prepiranje.”
23. “To je zelo osebna odločitev. Osebno ne vsiljujem svojega mišljenja komerkoli drugemu.”
24. “Ta tema ni dober predmet za našo diskusijo.”
25. “Zamenjajmo predmet pogovora.”
26. “Predlagam kompromis. Vi ne omenjajte več … jaz pa ne bom kritizirala vaše pečenke.”
27. “Midva z možem sva Mihčeva starša in to je NAJINA odločitev.”
28. “Vidim, da si močno ženete k srcu to temo.
29. “Naša družina je srečna in zadovoljna. Kar deluje dobro v naši družini morda ne deluje v vaši in obratno.”
30. Le nasmehnite se (pa ne posmehljivo ali cinično) in si mislite svoje.

Možnosti, kako se preventivno izognemo kritikam:
1. Ne pustite se zapletati v pogovore, kateri ne bodo prinesli rezultatov.
2. Izogibajte se spornim vprašanjem, v katerih slutite neodobravanje. Osredotočite se na področja ali teme, kjer imate kaj skupnega.
3. Razložite zadevo, še preden vas o njej povprašajo. Bodite prijazni in jim dajte vedeti, da ste srečna in zadovoljna družina. Na tak način jim daste “dovoljenje”, da so nekateri pač drugačni (glej št. 6 in 29 zgoraj).
4. Naredite vtis, da ste srečni, zadovoljni in samozavestni pri svojih odločitvah, četudi morda vedno niste. Nikar ne izražajte svojih dvomov in težav ljudem, ki se z vami ne strinjajo.

Končno:
1. Dvignite se nad kritiziranje koliko res zmorete brez farizejskega držanja. Pozitiven odgovor, ki kritizirajočega ne ogroža, ponavadi deluje najbolje.
2. Včasih je najbolje kritiziranje kar ignorirati in preceniti vir le tega. VELIKO LJUDI SE POČUTI MOČNO DEFENZIVNIH IN BESNO NAPADEJO, KADAR NEKDO POČNE NEKAJ DRUGAČE KAKOR ONI.
3. Če greste nekam, kjer že vnaprej veste, da bodo vašo situacijo kritizirali, se pripravite vnaprej, tako da vadite zgornje odgovore. Ustvarite si tudi svoje odgovore. Odgovore in situacijo vadite pred ogledalom (to se boste narežali) ali s prijateljico, ki vas podpira in razume. Tako se boste počutili bolj samozavestni.
4. Ko pridete v določeno situacijo se ustavite za trenutek, globoko vzdihnite in se poskusite sprostiti, preden odgovorite.

Držim pesti za vašo družino, draga Gvendolina in da vam bo uspelo mirno razrešiti medgeneracijske nesporazume! Za konec pa naj dodam pe misel prijateljice Ksenije, ki živi daleč od svoje razširjene družine, ko sem ji sama pojamrala čez mojo taščico: “Joj, kaj bi dala, da bi imela taščico ali mamo bližje”. Mislim, da ne znamo ceniti tistega kar imamo in si želimo tistega, česar nimamo, saj smo ljudje kajne? Zato pa je POGOVOR tisti, ki je tako pomemben.

Tudi moja hčerka se je pri enem letu sama odstavila. Šla je v vrtec. Jaz bi jo dojila še dolgo, če bi hotela ampak mislim, da nima več želje. Dojima se ne dva tedna. Odkar se ne dojiva se pa veliko božava. Ona mene in jaz njo.
Najlažje je otroka pristaviti k prsim in veš, da je srečen in zadovoljen, tako pa morava iskati druge načine, da zadovoljiva svoje potrebe po nežnosti.

Uživaj z otrokom.