Osamljenost

Pozdravljeni,

Končujem fakulteto, vendar se mi je absolventski staž malo zavlekel, tako da še ne delam redno (razen občasna pomoč pri enostavnih delih). Pogosto se počutim osamljeno. Pozabljeno od celega sveta in občutek osamljenosti zelo težko prenašam. Sem namreč človek, ki potrebuje veliko dogajanja, aktvinosti, družbe. Ne vem kaj naj v takih trenutkih počnem sama s sabo, ker sem črnogleda glede prijateljev, ki jih nimam veliko, nimam niti stalne družbe, s katero bi preživljala takšne dneve. Poredko srečam koga, ki je na isti valovni kot sem sama, poleg tega pa ne morem biti odvisna od njih. Primanjkuje mi pozornosti in pestrosti v življenju. Družbe, ki je ok. Moram dodati, da imam fanta, ampak se včasih tudi ob njem tako počutim. Ne vem, kaj se dogaja z mano. Je to normalno? Se to tudi vam dogaja?

Hvala za odgovor

Sama sem imela včasih ogromno ljudi okrog sebe. Enkrat sem presekala krog tistih, ki jih ne potrebujem. Posledica je bila, da so mi ostali res samo tisti redki, ki so moj zaklad. Vendar, sem morala vzeti v zakup tudi to, da so si ljudje ustvarili svoje življenje, ki ga z nekom delijo. Imam malček te smole, da so vsi oddaljeni od mene, kar se tiče bivanja.
Zavedajte se, da če imate vsaj dva prijatelja kot osebi, spol ne igra vloge, imate že velik zaklad.
Da imaš prave prijatelje, se je potrebno tudi sam malček potruditi, da odnos funkcionira.

Pravite, da ste črnogleda glede prijateljev. Da nimate družbe, ki bi vam bila ok. Morda bi bilo smotrno, da razčistite glede prijateljev, kajti oni so navsezadnje tudi družba. Potrebno se je zavedati, da vam oni ne morejo osmišljati smisla življenja, če ga sama ne osmislite in ne najdete smisla sama. Lahko vam pomagajo pri tem, vendar na vam je tista poteza. Pravite tudi, da imate partnerja, ob katerem se počutite osamljeno. Ste se vprašala, ali je partner res tisti pravi, da z njim še vztrajate in tako upate, da bo morda pa on tisti, ki vam bo zapolnil praznino, osamljenost.

Pomanjkanje pozornosti je mnogokrat izvor iz otroštva, ko je bil človek prikrajšan za toplino, ljubezen, pozornost staršev.

Vsekakor menim, čeprav sem se tudi sama znaša na razpotju osamljenosti, pa me imajoa vsi za zelo družabno osebo in z vedno nasmejanim obrazom, da moramo včasih sami storiti kakšen korak v smer, ki si jo želimo, ne pa samo čakati, da se bo zgodil čudež, ki bo odnesel kakšen “črn oblak”.

Morda dozorevate, se spreminjate, pa ostali ostajajo na istem nivoju, ki se nikamor ne premakne. Včasih, ko človek preraste določene stvari, enostavno ne potrebuje tistega, za kar je menil, da sploh potrebuje.

Naj vam bo ta čas namenjen, ko se soočate sama s seboj in boste kasneje resnično vedela, ali ste res osamljena, ali pa so samo dejavniki tisti, ki so se oddaljili in jih na nek način pogrešate. Morda boste na koncu ugotovila, da enostavno teh ljudi, ki so vam nekoč delali družbo, ne potrebujete več in je čas, da so obzorja odprta za kaj novega.

Gospa Štefka, hvala za odgovor. Bi pa želela še malo bolj razjasniti kakšen del, ki sem ga premalo podrobno opisala. Glede prijateljev sem vesela, da imam takšne kot jih imam, saj so res dobri ljudje in se lahko popolnoma zanesem nanje. Je pa tako, da so že poparani in imajo svoje življenje in večini je najbolj všeč vikend preživeti s svojim fantom ali punco, večina ima še brate ali sestre, tako da ne potrebujejo toliko druge družbe. Z njimi se ponavadi srečam brez partnerjev, kot družba, ki bi skupaj tudi dosti hodili okoli, pa se nekako ne dobimo oziroma res poredko. Meni pa primanjkuje tudi malo večje družbe (vsaj 4 ljudi). Poleg tega jih poznam z različnih koncev, tako da težko sestavim družbo iz vseh prijateljev skupaj. Sicer vsake toliko časa mi uspe izpeljat kakšen dogodek, kjer se zberemo iz večih vetrov skupaj, ampak to ni prav pogosto. Sicer pa seveda mi je jasno, da se je treba potruditi za prijatelje in nisem človek, ki bi samo čakal, da me oni pokličejo in povabijo, ampak to storim tudi sama. Tudi gledam na to, da sem jaz njim dobra prijateljica.
Ljudje, ki jih smatram samo še za kolege, pa so dejansko edina malo večja družba, katero sem kdaj imela in se mi je zato tudi težko čustveno odcepiti od njih, čeprav vem, da nekako ne pašem zraven, to vem tudi zato, ker se ostali zbirajo večkrat, le včasih pa povabijo še mene in fanta. To mi je sicer težko sprejeti, ampak se zavedam, da imamo za sabo že precej pestro zgodovino (tudi razne zamere in neljube situacije) in dejansko tudi jaz zaradi tega ne morem več gledati na njih kot na prave prijatelje, zaradi česar pa verjetno tudi nisem tako pogosto del te družbe.
Kar pa se tiče fanta, ne morem odgovoriti na vprašanje če je to res to ali ni. Ker ob njem se počutim osamljeno, ker se njegove misli potikajo sam Bog vedi kje, včasih je fizično zraven, ampak čutim, da ga ni. Pa niso problem druge ženske, enostavno je tak človek. Bolj samotarski. In pogosto si zaželi samo miru in svoje družbe. Jaz pa sem njegovo nasprotje in se najbolj razživim v družbi. Rabim veliko pogovora, smeha, plesa, petja in skupnega preživljanja časa. In tudi zame verjetno težko kdo misli, da se počutim osamljeno, razen tisti, katerim to povem. Skušam si najti aktivnosti, katere bi mi zapolnile takšne trenutke, ampak me občutek osamljenosti spravi v čudno stanje, apatično. Do ničesar mi ni več takrat. Saj potem spet mine. Ampak vedno se spet pojavi.
Občudujem tiste, ki se vedno dobro počutijo v svoji koži, neko mamo v domu za ostarele, ki je vedno polna dobre volje in pozitivizma, kljub temu, da je skoraj vedno sama in da ne more nikamor dlje kot par korakov po svoji sobi. Od kje vzamejo voljo, od kje jim vsa ta energija? Nekaj mora obstajati, skoraj zagotovo. En vir v človeku, s katerim se napolniš vsak dan sproti. Da znaš na vsak dan posebaj gledati kot darilo.

Lep pozdrav

Lep pozdrav,

Dejstvo je, da se ljudje počutimo v danih trenutkih tako, kot mislimo in verjamemo, da bi se naj.

Za nekoga je ista situacija lahko vir osamljenosti, za drugega pa izvor blaženega miru. Vse je odvisno od lastnih pričakovanj in pogledov na realnost.
Torej je vse stvar navade.

Sama pa meniš, da je vzrok izven tebe, zato od partnerja pričakuješ, da se bo obnašal drugače in ti dajal več pozornosti, da se ne boš počutila osamljeno.
Prav tako vidiš vzrok v spremembi družbe in priajteljev, ker ni več to tisto, kar je bilo včasih…….

To pomeni, da dokler boš vzroke iskala izven sebe in tako posledično veliko pričakovala od okolja, se ne boš mogla rešiti tega občutka.
Saj več kot pričakuješ od okolja, manj je možnosti, da boš srečna in zadovoljna.

Naučiti se bo treba, kako biti sama s sabo, se osvoboditi odvisnosti od drugih, saj drugi niso tu zato, da bi nenehno izpolnjevali tvoje želje in ti dajali dovoljšen občutek pozornosti.

To ne pomeni, da se naj izoliraš, ampak da si se sposobna soočiti s svojimi občutki osamljenosti, namesto, da pričakuješ, da bodo drugi poskrbeli za to, da se tebi ne bo treba soočiti s tem.
S tem se boš osvobodila odvisnosti, manj pričakovala od drugih in imela rada tudi tiste, ki jih sedaj ne moreš.

Robi.

Gospod Robi, tudi vam se zahvaljujem za odgovor. Res je, kar ste napisali, da sem preveč odvisna od drugih, čeprav se tudi zavedam, da se moram sama naučiti sooočiti s tem problemom. Ker dejansko osamljena sem lahko tudi, če je okrog mene veliko ljudi. Torej nekje mora biti vzrok in nekako se moram naučiti soočiti s tem. Mogoče kdo ve, zakaj se pojavi osamljenost? Od kje to izhaja?

Saraya,

kdaj pa nisi osamljena ?

Kaj ti takrat, ko se ne počutiš osamljeno, neka oseba nudi ali kaj takrat občutiš ?
Kaj je tisto, kar zadovolji tvoj občutek oamljenosti ?

Kako je bilo v otroštvu ? Si edinka…..je bil kdo veliko ob tebi….si bila pogosta sama…..?

Robi.

Nisem osamljena, kadar se zatopim v delo, kadar z vsem zanimanjem padem v pogovor, branje, karkoli pač počnem. Kar se tiče pogovora, se mora tudi oseba na drugi strani iskreno zanimati zame kot za sogovornika, če pa gre za družbo, moram občutiti sprejetost in ravno tako zanimanje.

Kadar se počutim osamljeno, občutim nepovezanost z osebo, nepripadnost svetu.
Ponavadi občutek sam od sebe zgine slej ko prej.

Ja res je, sem edinka. V varstvu me je imela stara mama, ki se je sicer precej ukvarjala z menoj, vendar pa v moji okolici ni bilo sovrstnikov. Prvič sem bila obkrožena s sovrstniki v mali šoli. Vendar pa nikoli nisem občutila iskrenega zanimanja s strani staršev. To sem najbolj začutila nekje z začetkom srednje šole, potem pa se je še stopnjevalo. Na prvem mestu je bilo in je vedno delo. Mislim, da mojim željam nista nikoli prisluhnila s srcem in da me v resnici ne poznata. Niti ne verjameta vame. Ne znamo se pogovarjat s srcem, tako kot se pogovarjam s prijatelji. Nočem prenesti takšnega vzorca na svoje otroke. Želim si, da bi znala svojim otrokom pokazati, da so oni zame najboljši, čeprav bodo sosedovi morda lepši, bolj uspešni, bolj kakršnikoli. Ni važno. Družina bi morala bit svetinja in bi morala najbolj držat skupaj.

Hvala, za odgovore in vaš čas ter želim vam, da vam ne bo zmanjkalo volje tudi za vnaprej, ker nam mnogim pomagate osvetliti probleme.

Saraya,

vidim, da si si že tudi sama malce osvetlila to težavo.
Čutiš od kje izhaja vzrok za ta neprijeten občutek, ki ti na splošno otežuje življenje ter te velikokrat prikrajša za občutek svobode in miru.

Namreč v otroštvu pridobimo in se naučimo večino vzorcev in prepričanj, katere potem kot odrasli ljudje le podoživljamo.

Tvoj občutek osamljenosti me bolj spominja na malodušje. Izhaja iz nepotešene želje po pozornosti tvojih staršev, ki niso imeli časa zate.
Ta občutek se v tebi prebudi vedno, ko te neka življenjska situacija spomni na odnos tvojih staršev in tako v tebi znova in znova prebudi tiste neizživete občutke jeze in žalosti.
Na podlagi takšnega ne-odnosa, si si ustvarila v sebi prepričanja, kot so…..nihče me ne posluša, nobenemu ni mar zame….nhče me ne razume…..Ta prepričanja so v tebi kot nek filter preko katerih doživljaš druge ljudi in na splošno ves svet.
Torej…drugi so naše ogledalo. V drugih vidimo in doživljamo sami sebe.
Ravno zaradi teh neizživetih občutkov in misli, ki jih s starši nisi mogla izraziti, se tvoja sedanjost vedno znova in znova vrača nazaj preteklost. V druge preslikavaš svoj odnos s starši, v drugih vidiš svoje starše.
Čez čas boš spoznala, da se vedno bolj in bolj izgubljaš v tem malodušju in postajaš vedno bolj podobna svojim staršem. Saj že sedaj vidiš smisel le v delu, saj ti človeški odnosi povzročajo veliko slabih občutkov. Samo delo in neka zaposlitev ti omogoča, da se izogneš malodušju, tako kot se tudi starši niso znali in zmogli soočiti s tabo, ampak jim je bilo lažje, če so se izognili tebi, kot da bi se soočili s tabo in svojimi občutki.
Starši niso bili nič kaj drugačni, kot si sama. Ko boš to razumela in sprejela, jih boš nehala obsojati in v sebi gojiti neko jezo in pričakovanja. Pričakovanja, katera ti jih niso bili sposobni izpolniti.
Verjemi mi, da bo ta občutek in to dejstvo prišlo veliko bolj do izraza, ko se boš sama soočila s svojimi otroki.
Veliko boš pričakovala od otrok in vzgoja bo zate ena velika muka, saj otrok seveda ne bo sposoben zadovoljiti tvojih pričakovanj…zato se boš raje umaknila……

Ljudje nismo sebični zato, ker bi bila to naša želja…Vsi si želimo ljubezni, sreče, zadovoljstva….Sebične nas naredijo naša prepričanja, saj našim prepričanjem ni mar za naše občutke in za druge. Naša prepričanja želijo le živeti in obstajati. In ne glede na to, kakšna so.
Tako, kot vsako živo bitje…..

In vsako prepričanje živi tako dolgo, dokler skrbimo za njih. Dokler jih s svojo vero zalivamo kot rožo.

Dokler verjamemo, da je nekaj res, tako dolgo se tisto potrjuje ne glede na to, kaj čutimo.
Bolj, kot je naša vera v neko prepričanje močna, manj je možnosti, da vidimo resnico in hkrati več možnosti, da se spet potrdi naša realnost iz preteklosti.

Zato seveda ni nujno, da se zgodi tako, kot sem zgoraj napisal.
Z razumevanjem boš v sebi prepoznala vzroke in razloge za to, kar se ti je dogajalo. Lahko boš odpustila staršem in sebi, ter se tako osvobodila bremen preteklosti.

Upam, da sem ti pomagal vsaj malo osvetliti tvoj problem.
Večkrat le pogrešam neko povratno informacijo, ki bi tudi meni pomagala razširiti razumevanje.
Zato se le izrazi, če imaš še kakšno vprašanje ali pripombo.

Z voljo in razumevanjem lahko človek preseže tudi samega sebe.

Robi.
.