osamljenost, dolgcas
Sploh ne vem kje bi zacela. Po eni strani imam lepo zivljenje, nic mi ne manjka, po drugi strani, pa ne najdem notranjega miru in nenehno hrepenim po stvareh, ki jih pač ne morem imeti oz. jih ne dobim.
Osamljena sem. Nenehno mi je dolgcas. Zivo se pocutim samo med ljudmi, kadar se zabavam, smejem, potujem….imam druzino, hcerko. S partnerjem sicer funkcionirava, imava pa konflikte, tezave….Mene osebno najbolj moti ta, da je partner rad sam, da se rad druzi s prijatelji, hodi na tenis, se zabava….jaz pa, seveda sem popolnoma enaka, le da teh stvari nimam s kom poceti. Lahko bi jih z njim, vendar on pravi, da rad pocne kaj s prijatelji in da ne more vedno biti samo z menoj. Se strinjam in to razumem. Ampak tega ne znam sprejeti, ker sama tako pogresam zabavo in druzbo in dogajanje, da mi je hudo, kadar se on zabava, jaz pa zdim doma, pospravljam, kuham, ker pač ni koga za druzenje. Potem sem sitna, tezim in seveda se skregava.
Hcer je stara 11 let. Z njo seveda grem na kolo, igrava igre, greva okrog….vendar ona nima prevelike zelje po takem druzenju, meni pa tudi nekako sami z njo hitro postane dolgcas po odraslih ljudeh, partnerju. Seveda smo tudi skupaj, hodimo okrog ampak enostavno, kadar tega ni, se pocutim samo, zdolgocaseno, osamljeno. Najraje vidim, kadar smo ves cas skupaj. Takrat sem mirna, ker vem, da ne bom in nisem sama. Ne bojim se samote, le tisti obcutek, da nekaj zamujam me tezi, kadar cel dan zdim v stanovanju, ljudje okrog mene pa se recimo zabavajo.
Partner mi pravi, naj si poiscem kaj, naj grem tec, karkoli….ampak jaz sama nimam volje in zelje in ne motivacije da bi to pocela. Vcasih seveda grem na pijaco, tudi rekreirat se grem kadar najdem druzbo…ampak zavedam se da sem sama odgovorna za sebe in da ne morem ves cas iskati ljudi, da pač ne bom sama.
In tu je problem…kako naj sama sebe prepricam, da moram stvari poceti sama, kaj naj počnem, kako preziveti popoldneve recimo….ponavadi imam po sluzbi veliko casa, partner pride 4 ure kasneje domov, lahko bi bila vesela, si nasla kaj, jaz pa ne vem kaj naj sama s seboj. Nic me ne pritegne, nic me posebno ne veseli. Skuham, pospravim, sem s hcerko, kadar je doma. Se najraje imam dneve ko ima hcera obveznosti, da se zamotim s tem, ko ji pomagam, jo vozim okrog itd….Vem da bi morala biti vesela, da imam otroka, se z njo ukvarjat ampak po vseh teh letih ukvarjanja z njo, ki ga je bilo in ga je se veliko, ker je pač edinka, se mi vcasih ze enostavno ne da vec vse poceti samo z njo. Itak jo moram pa sama motivirat za vse, ker sama nikoli ne izarzi kaksne zelje po čem. Meni se pa neumno zdi da bi otrok gledal tv, pac potem moram nekaj najti.
Tezko je vse nahitro opisat v enem pismu. Toliko je se stvari, ki bi jih lahko povedala, ampak trenutno me res najbolj ubija to, da mi je vedno dolgcas. Zakaj meni ni uzitek sama s kolesom okrog? Zakaj ne gledam rada tv, ker se mi to zdi izguba casa? Zakaj ne uzivam v branju? Zakaj nenehno hrepenim po druzbi, zabavi, dogajanju in tem da je nekaj drugace? Problem so vikendi, ki jih enostavno ne znamo preziveti doma. Ker ne vem kaj naj pocnem. Potem gremo kam na kopanje, vikend pakete itd….saj to je nekako lepo in super, ampak vedno ne gre. Ne vem kaj pocnejo druge zenske same ali same z otrokom…..nimam vec idej ki bi me razveselile….res, pocutim se osamljeno in mrtvo in nikjer ne najdem notranjega miru in zadovoljstva. Rada bi bila manj odvisna od partnerja, da nebi ves cas tezila njemu, kam gremo, kaj bi poceli….ampak da bi enostavno sla sama in znala pri tem uzivat oz. bi mi bilo prijetno.
na starševskem čveku bi ti že povedali rešitev. :))
ali si morda popolnoma okupirala hči in je partner oče bolj od daleč?
grozna je ta praznina v tebi. kaj je tisto, kar bi te izpolnjevalo je pa za vsakega posameznika uganka.
rabila bi vsaj eno pametno osebo, da bi z njo predebatirala o vsem. seveda nam drugi ne vidijo v misli in občutijo naših čustev, zato so mnenja dobrogošla. ob pravem predlogu bi tudi ti zaživela.
mislim, da živimo vzpotedno več zgodb: družinsko, starševsko, partnersko, prijateljsko, službeno, žlahto, z znanci… včasih niso združljive. včasih smo ujeti…
upam, da bo kdo svetoval kaj pametnega. želim ti srečno.
Hm, mogoče ne znaš biti sama s sabo? mogoče ves čas iščeš animacijo? Mogoče hočeš podzavestno stran od sebe, da se ne rabiš ukvarjati s sabo, svojimi mislimi?
Poglej, zelo daleč si že prišla, da znaš identificirati te svoje “probleme”. Sedaj se jih pa moraš nekako lotiti. Najprej se zavedaj, da ne rabiš nikogar, da si v družbi, ali da nekaj počneš. Če rabiš družbo, dobro premisli, zakaj. Če jo hočeš, si jo poskusi najti, vpiši se na kak tečaj, mogoče lahko tudi prostovoljno komu pomagaš 1x tedensko! Tako boš naredila nekaj zase, drugega in imela boš družbo:)
Nato se nauči biti sama, s svojimi mislimi, občutki. Doma lahko počneš marsikaj, če ti ni za ven. Lahko ustvarjaš, lahko bereš, lahko telovadiš, poješ, ne vem, kar pač želiš.
Mogoče pa pojdi v knjižnico in se malo ustavi pri policah psihologija ali samopomoč ali kaj temu podobnega…. Malo preberi pa počasi se ti bo že kaj odprlo.
Točno tako. Najdi najprej sebe inb odi s seboj, potem pa še družbo. Pa si najem trenerja za badminton ali tenis ali pa začni tečt maraton. Pa boš skoz v družbi, potem pa tk utrujena da ne boš nič več mogla. Pa pejt na kako terapevtsko skupino da te malo razsicira kdo …meni je to ful pomagalo, da vidiš kdo si. Nauči se dobro igrat tenis, če ga igra partner pa mu bodi potem ornk nasprotnik. Razsuj ga na igrišču, da bo videl in dojel da nisi samo v pričakovanju NJEGA. Ali pa začni študirati, aktiviraj se.