Pozdravljeni vsi forumaši,

kot prvo, da se predstavim.. Star sem 27 let, prihajam oz. bolje rečeno preselil sem se iz Maribora v Ljubljano letos januarja. 3 leta je, odkar sma šla s punco po dolgotrajni vezi, s katero sma resno načrtovala skupno prihodnost, narazen. V teh treh letih nisem imel kakšnega kontakta s kakšno punco, tudi spal nisem z nobeno, saj se mi ne zdi fer, da bi spal z drugo oz. da bi bil z drugo samo zato, da bi pozabljal svojo bivšo. Preprosto se mi nebi zdelo fer do te punce. Sam sm zlo preprost fant, družaben, rad se veliko smejim, nikoli in nikdar nebi želel komur koli kaj slabega. Sem športnik ( nogometaš), imam službo, imam stanovanje, ne pijem alkohola… imam vse, ampak opažam, da se po treh letih počutim vedno bolj osamljenega. In ta osamljenost me ubija. Vsakič, ko se peljem iz službe domov si predstavljam kako bi bilo, ko bi me doma pričakala punca, ki bi me imela rada… kljub temu, da imam vredu življenje, me je začela ta osamljenost dušiti… tudi kakšne družbe nimam, kar je normalno, saj sem šele kratek čas v Ljubljani. Pravzaprav nevem niti, kje bi našel družbo, saj so ljudje danes samo še na telefonih in niti ne pogledajo okrog sebe na ulicah. Tudi punce, ko malo opazujem, so vzvišene, tudi pogledajo te ne… Ne vem, ali ta občutek osamljenosti izhaja iz tega, ker nisem bil pred Melanie ( ta punca, s katero sma šla narazen 3 leta nazaj) vajen biti sam, saj nisem imel problemov s puncami, da bi mogel biti sam. Ali pa je to čisto normalno, da se človek po treh letih počuti osamljen in pogreša tisti lep občutek, ko imaš nekoga rad in on tebe. Šele sedaj, ko sem predelal to stvar, sem pripravljen spoznavat nove punce, vendar nevem kako, saj se mi zdi, da ni simpatične, preproste punce, ki bi bila samska… je pa res, da nič ne iščem na silo, ampak se bolj prepustim toku in upam, da se bo katera našla ( mogoče delam narobe). Ali more fant res bit poln denarja, poln materialnih dobrin, res hud lepotec ( pa nisem grd človek)? A so res to te vrednote, ki da danes odtehtajo pri puncah? nevem … preprosto ne razumem. Našel sem eno pesem, ki popolnoma opisuje mene in to je pesem od Gibonnija in Oliverja Dragojeviča – Sreča … ko se človek nekako sprijazni s tem, da je sam in ne vrjame več, da bo še kdaj našel novo ljubezen.

Vprašanje: ali je bil kdo v podobni situaciji in kaj ste takrat naredili glede tega? kako ste spoznali ljudi za druženje? kako ste spoznali partnerja/ko?

HVALA ZA VSAK ODGOVOR!!

lep pozdrav vsem!