Spet vam pišem, ker vam moram povedat kako dobro se počutm, ko moža ni doma – je na službenem potovanju. Po dolgem času sem brez tistega tesnobnega občutka v trebuhu, ki te sili k živčnosti in v norost. Znova imam željo po spolnem življenju, se samozadovoljujem. V njegovi prisotnosti se mi te stvari upirajo. Tako imava že nekaj let spolne odnose največ enkrat mesečno, večinoma enkrat na tri mesece. Pa tudi to sem pripravljena žrtvovat. Štiri leta – odkar sem mama, resnično iščem načine, s katerimi se upiram norosti. Te dni pa sem uvidela, da mi veza z možem prinaša le dodatne skrbi in zlato kletko. Slabo počutje mi prinaša njegova prisotnost. Na jvečja ironija pa je, da pri možu ne najdem napak. Pri njem ni govora o pijači, posedanju, varanju. Rada se objamema, pogovarjama, skupaj delava, le ljubiva se ne. Mi pomaga pri postpravljanju, kuhanju, malo manj pri vzgoji otroka. Ali je normalno, da teden dni otrok očeta ne pogreša? Da štiri dni sploh ne opazi, da očeta ni?

Če ne bi imela otroka, bi že zdavnaj brez pomislekov odšla. Zdaj pa so skupni krediti in starševstvo. Vendar bom odšla. Povejte mi , ali se motim, če verjamem v mirno in koristno ločitev? Z njim ne želim pretrgat stikov – zaradi otroka. Ne mislim mu nagajat, ali škodit. Predstavljam si, da bi mu s sredstvi pomagala do lastnega stanovanja, ali pa on meni? Pred časom sem mu povedala, da ga želim zapustiti, vendar se je uprl, zjokal, pobegnil k svojim staršem, pa sem šla nazaj po njega. Naslednjo krizo je predlagal že bolj zrelo rešitev – da si najde svoje stanovanje. Ker sva si pravkar kupila svoje stanovanje, nama finance še enega zaenkrat ne dopuščajo. Od takrat životariva naprej.
Kako naj se pripravljama na ločitev?
Če se starša razumeta tudi po ločitvi, kako je potem mogoče, da otrok trpi?
Nekje ste napisali, da se mnogi ne zavedajo posledic in traum ločitev. Kakšne so možne v najinem primeru, kjer ni alkohola, nasilja, niti pravih prepirov?
Želim pa oditi, dokler sem mlada in zdrava – predvsem duševno.
Hvala za odgovor in LP!

Popolnoma vas razumem. Svojega moža doživljate, kot človeka s celo vrsto dobrih lastnosti, vendar pa ga ne ljubite. Zato si tudi spolnosti z njim ne želite. V življenju srečamo precej oseb, ki se nam zdijo čisto uredu in opazimo, da imajo mnogo pozitivnih človeških lastnosti, vendar to še ni dovolj, da bi jih lahko ljubili in živeli z njimi. Vaša misel o koristni in mirni ločitvi je uresničljiva takrat, ko sta oba partnerja emocionalno zreli osebnosti in sta oba sposobna uvideti, da je bolje, da se razideta in se o vsem, dogovorita, kot pa , da še naprej životarita v praznem zakonu. Za otroke je ločitev staršev vedno težka, vendar pa jo lahko sprejmejo in si opomorejo, če sta starša sposobna ohraniti spoštovanje drug do drugege in če sta se sposobna dogovoriti o stikih in se dogovora tudi držati. Otrok potrebuje in si želi oba starša. Ko se dva ločita, nista več partnerja, še vedno pa lahko ostaneta dobra starša svojemu otroku in se v njegovem interesu tudi dogovarjata. Žal je takih ločitev malo in prizadetost in bolečina, ki jo občuti eden ali oba partnerja ob ločitvi, pogosto prevlada nad ljubeznijo in intresi otroka. Zato so ob ločitvah otroci pogosto žrtve manipulacij svojih staršev. Največ lahko naredite tako, da se s partnerjem o vsem odkrito pogovorite in sklenete dogovor o vseh uprašanjih, ki se vam zastavljajo v zvezi z ločitvijo, predvsem pa o interesih otroka. Želim vam, da bi vam kar najbolje uspelo.

Alenka B

Pozdravljeni!

V zakonu, ki je mrtev, je ponavadi tako, da se eden od partnerjev prej zave tega stanja, v takem zakonu bolj trpi in prej vidi rešitev v ločitvi. Če ste trdno odločeni, da ni druge poti, potem je treba začeti pripravljati partnerja, da bo počasi uvidel in sprejel situacijo tudi on. Pri meni je to obdobje trajalo dve leti, ko sem se s bivšim partnerjem velikokrat pogovarjala in mu velikokrat povedala, da ga ne ljubim več – zares velikokrat je moral to slišati, da je lahko počasi sprejel in precej mirneje prenesel ločitev. Navsezadnje je sam predlagal, da se odseli, ko je uvidel, da ne zdržim več ob njem. Sicer sta bili to dve dolgi naporni leti, ampak se je splačalo, ker potem sva se ločila sporazumno in tudi glede skrbništva otrok in preživnine uredila vse v medsebojnem dogovoru. Tako je bila ločitev tudi za otroke lažja.
Ključno je s pogovorom počasi pripravljati partnerja na ločitev – hkrati pa si tudi ustvarjati materialne pogoje za odselitev enega od partnerjev. Če je ločitev brez prepirov, jo otroci veliko enostavneje prenesejo.

Lp