Že več tednov čutim pomanjkanje komunikacije in socialnih stikov.

Sem v tujem mestu, tujci okoli mene, ki govorijo v tujem jeziku.
Torej samo poslušam, odgovarjati ne znam, razen res osnovnih fraz.
Meni draga oseba je zmenoj, vendar tudi ne komunicirava veliko, ker se vidiva samo zvečer.
Med prostim časom pridejo prijatelji na obisk, ki pa ne komunicirajo z mano, prav tako ne moja draga oseba, nekako me ne vključujejo v pogovor. Če že nekako načnem sama pogovor, kaj hitro spremenijo temo.
Tako imam ogromno časa za razmišljanje, za nekakšne pogovore sama s seboj,
za neskončne analize in opazovanje ljudi okoli mene.
Postajam apatična.
Utrujena in brez volje.
Brez volje celo, da bi se pogovarjala v svojem jeziku.
Kako si lahko pomagam ?
Ne potrebujem nasveta, naj si poiščem aktivnosti, le-teh imam precej, morda celo preveč.
Ni mi dolgčas, problem je ta, da se v vseh teh raznoraznih aktivnostih in nasplošno, počutim nekako zelo osamljena (ne vem če je pravi izraz za moje počutje).
Ne potrebujem nasveta naj se naučim jezika, saj to že počnem.
Oprostite za grobo pismo, ampak z vsakim dnem postajam tudi vedno bolj jezna, žalostna in depresivna.
Mislim da domotožja nimam.
Ne vem več, meša se mi že od vsega tega razmišljanja.
Hvala, če si boste vzeli čas za kakšen odgovor.

osamljenost je stanje uma in duha. to, kar oddajas, to dobis. daj jim vedeti: partnerju, tujcem, prijateljem, da obstajas, da zivis in obravnavali te bodo drugace. bori se za sebe, ti si nekdo! glej pozitivno na zivljenje in zacele se bodo dogajati pozitivne spremembe. pozitivno energijo ti dajo pozitivne misli. zivi, tako kot hoces! prepusti se zivljenju! bodi svobodna!
tudi jaz imam izkusnjo s tujino in vem, kako je, ko se pocutis, kot da si na koncu sveta. in vem, da je vse to le v glavi in da nic ni dokoncno. na koncu bos jokala, ko bo treba domov.
vsak od nas je edinstven in enkraten in vsak si zasluzi najboljse:)
lep dan

Draga Tina!

Razumem te, da ti je težko živeti v tem tujem mestu med tujimi ljudmi, vsak dan se srečujemo z novimi izzivi in spremembami, katerih nas je strah. Živeti izven domovine pa je še toliko večji izziv in zahteva veliko poguma.
Ljudje smo različni, eni se zelo hitro privadijo na spremembe, drugi potrebujejo več časa, pomembno je, da misliš pozitivno in da vztrajaš, tako boš slej ko prej dobila občutek pripadnosti. Poskušaj navezati stike (internet) s kakšnim od tujcev, ki prav tako živi v tej isti državi, ter na ta način izmenjati izkušnje in občutke.
Omenila si, da imaš morda celo preveč aktivnosti, katerih se udeležuješ, vendar se kljub temu počutiš omejeno. Poskusi raje izbrati eno ali dve aktivnosti, kateri sta ti najbolj blizu in se jima posvetiti, tako boš imela tudi več časa za navezovanje stikov in sklepanje novih prijateljstev.
Ne počuti se manjvredno, bodi ponosna na svoje uspehe in pogum, vzrtajaj na poti, ki si jo je zastavila ter se zavedaj, da so na vsaki poti ovire, ki pa nas ne smejo omejvati pri naših željah in ciljih ampak so samo preizkušnje, katere moramo premagati na poti do uspeha.

Želim ti veliko lepih trenutkov!

Andreja

A si kdaj pomislila na pisanje dnevnika? Pa ne takega jamraškega v smislu joooj nihče me ne opazi… Niti tipa 16.00 zobozdravnik, 19.00 joga… ampak bolj v smislu razmišljanja o posamezni temi, ki ti pride na misel. Pa v taki obliki, da bi ga lahko bral tudi kdo drug… morda kot kakšno kolumno. Sama se pogosto super zabavam, ko berem svoja modrovanja izpred par let in sem vedno znova presenečena, kako sem bila že včasih pametna! 🙂 Sicer je pa vedno možnos kakšne internetne klepetalnice. Uspešno iskanje pravega recepta ti želim!