optimizem
Tako sem močna, da kar ne morem verjet. Berem vaše zgodbe in v srcu jokam. Solz skorajda nimam več. Nimam službe, v petem mesecu sem izgubila svojo pikico, ker mi je odtekla voda. Imam najboljšega fanta na svetu, ki je moja največja sreča in mi daje upanje. Morda odtod ta moč, ne vem. Ko vidim dojančka, se razveselim, svet je lepši kot je bil prej. Čeprav sem čisto na tleh, potrta in žalostna, ne morem razumeti občutkov, ki me obdajajo, ko naprimer dežuje in je zelo turoben dan, pomislim, kako to da moja pikica ne more doživet tega prečudovitega spremenljivega vremena. Enkrat sonce, potem stemnitev. Tega življenja. Prej sem se spraševala, zakaj bi spravila otroka na ta grdi svet, povsod prevare, nič lepega. Danes razmišljam nasprotno. Kako je vse lepo, moje pikice pa ni zraven. Potem razmišljam, kako zelo si želim otroka, drugega otroka. Tistega, ki mu bo usojeno živeti. Dala mu bom vse, kar lahko. Pokazala mu bom lepši svet in mu stala ob strani. Ob najtežjih trenutkih. Mu pomagala premagovati bolečino. Tako, kot je moja mami meni in še. Želim si to. Moram biti močna, da to lahko storim. Kaj vse me še čaka!!! Saj pridejo še lepi trenutki. Upanje umre zadnje. Mogoče mi to daje moč. Ne vem. Vem pa, da materinstvo potrebuje mnogo odrekanja in volje, ne glede na pretekle dogodke in treba jo je zbrati – za naše sončke, ki nam bodo delali družbo.
