opisna ocena – nerealna
Nekaj me resnično zanima. Zakaj učiteljice prvih razredov pišejo pri opisnih ocenah samo pozitivne dosežke? Ne napišejo recimo: otrok še ne zna šteti do 20 (čeprav bi moral v tem razredu), ampak napišejo, da otrok dobro obvlada odštevanje in seštevanje do 10.
Potem starš misli, da je vse v redu, saj se ne poglablja v to, kaj bi kot minimalni standard otrok moral doseči, ampak vidi zapisano, da otrok nekaj obvlada. Ko pride ta otrok v 4. razred, je pa jok in stok in napadi na učiteljico tega razreda, saj “do sedaj je pa vse znal”.
Zakaj torej ne pišete tudi v negativni obliki: Otrok NE OBVLADA ODŠTEVANJA IN SEŠTEVANJA DO 20. Kje piše, da se na tak način ne bi smelo pisati opisnih ocen? Sem pregledala vse pravilnike in vse zakone in tega ni nikjer napisanega. Ker tole spodaj npr. staršem niti približno ne poda realne ocene:
1. najnižji nivo znanja (minimalni standard – ki je zakonsko določen in potreben, da lahko otrok napreduje v višji razred):
S pomočjo konkretnih pripomočkov sešteva in odšteva v obsegu do 20 brez prehoda.
2. nivo znanja: S pomočjo konkretnih pripomočkov izračuna neznani seštevanec, vsoto, odštevanec, zmanjševanec in razliko v obsegu do 20 brez prehoda.
3. nivo: S pomočjo konkretnih pripomočkov izračuna neznani seštevanec, vsoto, odštevanec, zmanjševanec in razliko v obsegu do 20 s prehodom.
4. nivo: Na pamet izračuna neznani seštevanec, vsoto, odštevanec, zmanjševanec in razliko v obsegu do 20 s prehodom.
Se pravi, da bi za dvojko bilo: S pomočjo konkretnih pripomočkov sešteva in odšteva do 20 brez prehoda. Povejte mi, od kod naj starš ve, da je tole zelo slabo znanje? Zakaj ne piše: Ne zna na pamet izračunati neznanega seštevanca, vsote, odštevanca, zmanjševanca in razlike. Ne zna seštevati in odštevati s prehodom, pač pa samo brez prehoda, in še to s pomočjo pripomočkov????
Zakaj se olepšuje in zavija v celofan, kje piše, da je tako treba delati?
Hvala za odgovore.
Zato,ker so učitelji, vsaj večina, ljudje s srcem! Ti ga očitno ne premoreš! Ubogi tvoj otrok. Otroka je treba vzpodbujat, narediti vse, da gre z veseljem v šolo, da se je ne boji, ker strah itak pride še prehitro.
Kako misliš, se bo počutil 6-leten otrok, ki bo imel v opisni oceni napisanlo: tega ne zna in tega ne zna, zna pa tole in tole ampak samo s pomočjo pripomočkov. S takšnim pisanjem bi mu vzela vse veselje in voljo. Ampak saj ti tega ne razumeš….
Ojoj, groza, no!
Kako pa misliš, da se počuti četrtošolec, ki je do sedaj menil, da vse obvlada, zdaj pa je začel dobivati dvojke?????
Opisne ocene so NAMENJENE STARŠEM, da vidijo, kaj otrok zna, ČESA PA ŠE NE ZMORE IN KAJ MORA DOMA VADITI. Če je v spričevalu napisano, da vse obvlada, ja super ne… čeprav ni res. Torej zagovarjaš metanje peska v oči staršem in zavijanje preobčutljivih otrok v vatko, da ja ne bodo revčki v tretjem razredu mislili, da česa ne znajo.
Upam, da nisi učiteljica, ker potem si točno taka, ki pripomoreš trdemu padcu otroka in starša na realna tla najkasneje v 4. razredu. Pa kaj te briga, važno da ti nimaš težav s starši, kaj potem če mora tvoja kolegica poslušati litanije zaradi tvojega poskusa, da prikažeš staršem, da vsi otroci vse znajo.
Kdaj pa kdaj se sprašujem, kako so sploh preživeli pred leti, ko so imeli od 1. razreda dalje številčne ocene. Aja, nismo bili tako v vato zaviti, saj res. Ker če danes rečeš otroku, da tega in tega še ne obvlada dobro in bo treba malo vaditi, “mu vzameš vso voljo”, ubožčku. Kristus, no! A se sploh zavedate, kakšne razvajene mevže delate iz otrok? Saj ni čudno, da v 4. razredu, ko je končno na stvari reala, začnejo dobivati psihosomatske bolezni.
Še vedno me zanima STROKOVEN odgovor učiteljice, kdo ji narekuje, da mora opisna ocena biti pozitivno naravnana. Kje to piše. In če ne piše nikjer, zakaj pravzaprav upoštevajo?
Sicer ti ne morem odgovoriti, kje to piše, vendar ti lahko zagotovim nekaj – nobena učiteljica seveda ne dela nekaj po svojih željah, ampak VEDNO mora delati po nekaterih navodilih, ki pridejo ali z ministrstva, zavoda, od ravnatelja, pravilnika itd. Vedno se nekaj zmrdujete nad učitelji, ki pa bognedaj da ne bi ubogali koga od prej navedenih, ja kaj pa bi bilo , da bi vsak delal nekaj po svoje.
Všeč ali ne, taka so zdaj pravila. Ko je bil moj v prvih treh razrdih, sem vse potrebne v detajle informacije dobila, če je treba vsak mesec, na govorilnih. Tam ti točno pove, kaj tvoj zna ali ne zna, tako da je odkrito rečeno bilo spričevalo skoraj odveč.
Pozdrav!
Sem učiteljica in se čudim, da se nobena druga še ni oglasila v zvezi s temi opisniki. No, pri nas je bilo takole:
Pred leti, ko so se opisne ocene začele, smo morale učiteljice le-te sestavljati same. Se pravi, da smo dobile navodila kaj se v opisnike zapiše in kaj ne. Bile so točno določene besede, ki jih je bilo treba uporabiti, nikakor pa nismo smele napisati, da otrok česa ne zmore. Se pravi, če otrok česa ni znal, je bilo treba napisati, da dosega minimalni cilj ob pomoči, ali kaj podobno zavitega. Starši so bili seveda navdušeni, sploh tisti, ki niso prišli po dodatna pojasnila. Mnogi, ki tega niso storili, so pač mislili, da je s pridobivanjem znanja njihovega otroka vse ok. Pa ni bilo. Če se sprašujete od kod so prišla taka navodila – no, tega tudi jaz ne vem. Verjetno od ministrstva.
Danes obstaja računalniški program, v katerem so že nepisani standardi znanja, ki naj bi jih otrok v določenem obdobju dosege. Učiteljeva naloga je, da pri posameznem otroku doda določene besede, ki pokažejo konkretno znanje. Se pravi, če je npr. cilj naučiti otroka šteti do 20,učitelj potem standardu (otrok šteje do 20) doda “s pomočjo”, “z več napakami”, “z manj napakami”, “brez napak”. Nikakor pa ne sme napisati, da otrok ne zna šteti do 20.
Strinjam se s tistimi, ki menijo, da takšen način ocenjevanja ni transparenten in iz lastnih izkušenj lahko povem, da otrokom tudi v 3. razredu prav nič ne pomeni. Zanje bi imela pomen številčna ocena. Marsikateri starš na govorilnih urah vpraša, koliko pa bi bila to ocena. Seveda dober učitelj (beri podrejen sistemu) ne odgovori v številki.
No, sicer menim, da opisno ocenjevanje ni nujno slaba stvar, vendar se mora v glavah staršev in posledično tudi otrok, narediti premik. Znanja pač ne pridobivamo zaradi ocen (takšnih ali drugačnih) ampak zaradi znanja samega. To nas bogati in nam širi obzorja. Res pa je, da bomo pri nas s takšnim sistemom kot je, do tega zaključka hodili še kar dolgo. Vsak nov minister hoče narediti revolucijo v šolstvu in preizkušajo ravno na najmlajših, ki so najbolj občutljivi, vse mogoče “preverjene sisteme iz tujine”. Včasih pozabijo povedati, da so jih v tujini že ukinili. Dokler bomo učitelji birokrati, ki se jim pri stvareh, kjer bi morali biti suvereni in avtonomni gleda pod prste, se ne bomo mogli posvetiti glanemu cilju našega dela. Poučevanju otrok.
Sama močno razmišljam o spremembi poklica, saj po duši nisem birokrat, ampak sem učiteljica, ki si je to želela postati že kot majhna deklica. Zdaj pa sem vse prej kot to. Poučevanje je v ozadju, v ospredju pa so dosežki v spletnih učilnicah, v projektih, ki nimajo veze s konkternim delom v razredu (samo, da se pač postaviš), v dodatnih izobraževanjih, ki kradejo čas in voljo vsem udeleženim (ker jih organizira šola so obvezni), in podobno. Vse več je mobinga in šikaniranja, metanaj polen pod noge in tako naprej.
Malo sem izlila grenkobe v tale prispevek. Ne mi zamerit, samo res me jezijo stvari o katerih sem pisala. Rada poučujem zato ni lahko presedlati nekam drugam.
LP vsem istomislečim in vsem tistim, ki sem jim dala iztočnico za …
Vseeno me zanima, kdo pravi, da je potrebno prepisovati ravno te standarde znanja iz računalniških programov in kje piše, da učitelj “nikakor ne more napisati” da otrok tega in tega ne zna? Ali pa je samo v glavah učiteljev zakoreninjeno, da če jim nekdo iz Zavoda za šolstvo na nekem seminarju o tem predava, potem je že treba delati tako. V pravilnikih in zakonih pa ne duha ne sluha o tem. Tam piše samo to, da mora učitelj od 1. do 3. razreda opisno oceniti učenca glede na doseganje standardov iz učnih načrtov. Torej bi lahko učitelj sam sestavil opisno oceno glede na določene standarde.
Se mi nekako dozdeva, da večina učiteljev ne upa delati po svoje in se raje podredijo kot da bi požrli morebitno grajo vodstva šole ali staršev. Čeprav zakonsko ČISTO NIKJER NI OPREDELJENO, da učitelj “ne sme napisati, da otrok ne zna šteti do 20”.
Gre za neko doktrino določenih profesorjev s PeF, ki so svoje ideje o opisnem ocenjevanju prenesle na učitelje in jim oprale možgane, da je treba delati tako in nič drugače.
Yutta prav imaš! Ne samo da so nam oprali možgane, ampak nam ji perejo vsak dan in z vsako novo neumnostjo! Pa tu ne gre za podrejenost zaradi graje ali pa kritike. Tu mnogim gre za goli obstoj. Nimamo vsi službe za ndč. čas.
No, prej sem pozabila napisati, da je po uvedbi opisnikov redovalnica (klasična ) v 1. triadi postala tabu tema in si nikakor nismo smeli pomagati z nekakšnim rangiranjem učencev, četudi čisto individualnim in popolnoma skritim. Vsak učenec je torej moral imeti svojo opisno oceno in pika. Iz izkušenj (tudi neučitelji se verjetno tega spomnijo) pa vemo, da “znanj” ni 25 kot je učencev, ampak da so določeni dobri in znajo vse ali pa večino, nekateri malo manj ….in tako naprej. Ko so se učitelji končno nekako ujeli v tem klobčiču zahtev in pričakovanj, je pa nekdo “zgoraj” prišel z idejo o redovalnici. Ta naj ne bi vsebovala številčnih ocen, ampak naj bi bil vsak standard razdeljen na več (4 ali 5) razdellkov in učitelj potem pač naredi pri posameznem učencu znakec v ustrezen predalček. To je čista neumnost in je v bistvu klasična redovalnica (ki je bila nekaj let velik tabu) z nekaj popravki. No, ni se prijela, dobili smo ta rač. program.
Prav imaš, da ni nikjer zapisano, da učitelj ne sme zapisati v spričevalo (oz. obvestilo o uspehu), da učenec česa ne zna. Pa vendar vsi učitelji upoštevajo to “nenapisano” pravilo. Mislim, da tu ne gre samo za etiko ali kakšno moralno obvezo. Pokazal se je čredni nagon in nihče si ne upa, ne želi, ne more stopiti iz vrste. Zakaj??!!! Meni je nekoč zelo pomembna oseba na naši šoli rekla, ko sem hotela eno spričevalo na novo sprintati zaradi neke napake, da naj se ne sekiram, saj spričeval tako ali tako nihče ne bere še manj pa razume. Pa smo tam! Takoj ko se mi bo pokazala kakšna priložnost, bom zapustila ta vlak, ki drvi v pogubo. Žalostno pa je, da s seboj pelje naše in vaše otroke.
Ti si pa ena tistih učiteljic (ki jim je vseeno, itak krivi starše, če otrok zaostaja) , ki jih jaz ne prebavljam!
Kot prvo – otrok je v šoli zato draga učiteljica, da ga boš kaj naučila.Če bomo vsi starši otroke učili doma vas ne bomo potrebovali!
Kot drugo – jaz kot starš sem dolžna otroka nadzirat in mu po svojih močeh pomagat.Sodelovat z učiteljem, da se mu pomaga na točkah, kjer ne zmore.
Jutta zate pa.Če starš spremlja otroka v šoli in njegovo delo, je pravzaprav čisto vseeno kaj učitelj na tisti listek napiše (pa listek vedno preberem, da ne bo pomote).Saj vendar vidiš kje in kako gre otroku, pa tudi na govorilnih ti učitelj pove kako in kaj.Vse ostalo je zatiskanje oči pred resnico.
Meni se zdi, da si ti ena tistih mam, ki ne prebavlja nobene učiteljice. Svoj odpor prenašaš na otroka, ki postaja iz leta v leto bolj nemogoč in ima temu primeren tudi uspeh. In kdo je kriv? Imaš popolnoma prav, TI !
Je pa res in te razumem, da ti svojega otroka kaj dosti ne moreš naučiti. Najprej boš morala sebe,saj v tvoji pisariji kar mrgoli slovničnih napak.
Berem, prebiran in se čudim. Kakšni odgovori, kakšne reakcije-pa saj to še za v prvi razred ni. Premalo, veliko premalo se spoštuje delo učiteljic in učiteljev. Niso vsi dobri(tako je v vsakem poklicu), ampak večinoma pa delo opravlja s srcem in potrpežljivostjo. Tudi mi imamo otroke v šoli, pa ni bilo nikoli nobenega problema. Spremljati je pa potrebno vse, hoditi na sestanke-večkrat, pregledovati torbe-skupaj z šolarjem, zanimati vas mora vse kar se učijo-potem pa je. Je pa tako, da nam nikoli ni nič všeč, prej nam niso bile všeč ocene, sedaj nam ni všeč opisovanje, ja, saj sploh nismo nikoli zadovoljni in take nas vidijo naši otroci, potem se pa čudimo.Vzgoja, znanje, vse to se začne DOMA.lp
Res je, poldkai. Hvala za te besede.
Uživam v poklicu učiteljice in naredim za “svoje” otroke v šoli več kot za svoje lastne. Ravnokar sem končala s službo za včeraj.:)
Vseeno so mi šle dlake pokonci, ko je kolegice napisala, da bo izstopila iz vlaka, ki pelje v pogubo. RES JE! Tudi mene že po desetih letih dela mika, da bi presedlala v druge vode, a le kako, ko je služba tudi moj hobi in otroci in…
Vidim, da se je tukaj razvila prava vojna. No da kot prvo povem sem v prvi vrsti mama in potem učiteljica. Stvar pa je nanesla sicer tako, da najprej sploh nisem bila učiteljica in sem to kasneje postala. V glavnem pa to ni važno kaj bi vam sedaj rada povedala. Moja hčerka hodi sedaj v 6. razred. No ocene ima sedaj v večini skoraj same 5, ampak da preidem k stvari. Ko je bila v 4. razredu, je imela same štirice, tukaj pa tam kakšno petico, v glavnem tudi ko smo se snov skupaj ponavljali, ji učiteljica nikakor ni dala petke. In potem sem postala učiteljica…, ko je ona to slišala, je hči precej začela dobivati petke. No tukaj pa bi rada povedala, da se mi je vedno zdelo, da so otroci učiteljic privilegirani, kar se je s tem tudi dokazalo. Dobesedno bo marsikdo mislil, zakaj pa ta mamica pljuva v lastno skledo. Ne gre za to, da moja hči ne bi bila sposobna dobiti petke, ampak da je uspeh otroka odvisen od tega, kako se piše, čigav je, kaj so starši po poklicu…
No pa mi povejte ali im še kakšen starš, ki je tudi učitelj takšno mišljenje?
To lahko drži ali pa ne. To je čisto odvisno od šole, oz. učiteljev. Jaz in moj brat sva otroka učiteljev. Brat je hodil na šolo, kjer je učil oče, jaz, kjer je učila mama.
Brat je imel protekcijo, jaz ne.
Primer: oba sva imela pri nekem predmetu enake ocene. Polovico petk, polovico štirk. S tem, da je brat imel še eno trojko, jaz ne.
Končna ocena: on zaključeno 5, jaz 4!!
yutta mislim da tvoj post pokaze na najvecji problem opisnega ocenjevanja – nepismnost starsev.
Res ne vem kako ti ni jasno, da pri tem, ko ucitelj naspise, da zna otrok sestevati in odstevati do 10, ni jasno, da do 20 ne zna. Samo do 10 zna nic vec!
Sicer pa zakaj opisno ocenjevanje. Splosna mantra v sloveniji je, da so otroci pri nas s solo preobremenjeni, ceprav raziskave kazejo, da slovenski ucenci delajo manj domacih nalog, da nimajo bolezni ki jih sicer povezujemo s stresom, da so v soli nadpovprecno zadovoljni in v solo radi hodijo – hkrati pa se pocutijo nadpovprecno obremenjene. Druge drzave evrope (Danska, Svedska, …) imajo ravno obratno situacijo. K temu je potrebno dodat, da se pri nas ocita soli da se ucenci ucijo samo za ocene, in ne za znanje, torej ima ocena negativno vrednotno oznako, ocenam se ocita, da so negativna motivacija. Rezultat tega so opisne ocene, saj s je gledalo iz tega zornega kota: otrok prihaja v solo (zacetek solanja) motiviran in zeljan znanja, sola pa mu mora omogociti take pogoje da bo to motivacijo se poglabljal in ohranjal, zato je potrebno ukiniti ocene, da revckom malckom, ne naredimo sole neprijetne. In glej ga zlomka, starsi spet niso zadovoljni, in spet se ocita soli da dela vse narobe.
Mislim, da dokler ne bo mantra, da brez dela, vztrajnosti, napora in ucnja ni znanja, tega tudi ne bo!
Opisne ocene so ob koncu 1. ali 2. razreda napisane zelo ohlapno, ker so cilji, po katerih se opisne ocene piše, širše zastavljeni. Mislim, da ne gre za zavijanje v celofan oz. olepševanje realnega stanja. Vpogled v realno in podrobno znanje učenca dobijo starši na govorilnih urah med letom, prav zato so temu namenjene. Končna opisna ocena je formalnost. Konec koncev tudi ocena 4 ne pove, ali otrok zna računati do 20 ali ne.
Otroke je treba spodbujati za odgovornost. Zakaj svojemu otroku vsak dan pregledati šolsko torbo, mapo, zvezke … ? Naj raje gre parkrat v šolo brez domače naloge, brez pripomočkov in ga bo to mogoče izučilo, da se bo le spomnil, da ima določene obveznosti – da si napravi šolske pripomočke in da naredi domačo nalogo – SAM in ne da vse namesto njega naredi MAMA. Tako tudi v 3. razredu ne bo prevelikega šoka, ko se začnejo ocene, saj bo otrok točno vedel, da se mora učiti, da ima obveznosti.
Učimo jih odgovornosti in samostojnosti!
