kako sesuta sem, žalostna, prazna in objokana.
pa sploh ne zgleda, da bo kdaj kej bolje.

mami kako te jaz pogrešam…

Pridružujem se tvoji misli, pri meni je enako.

Pošiljam vama en zares močan in dolg objem brez besed, ker je tišina dovolj zgovorna…

Držita se… Tudi jaz imam občutek, da se ob vsaki misli na mojo ugaslo lučko strese Zemlja in izgubim ravnotežje…

Upam na najboljše za vse nas… Da se bomo sčasoma lahko vsem lepim spominom nasmihale in ne jokale…

Želim vama lep teden.

:*

Hvala in enako tudi tebi… upajmo na bolje, če kdaj sploh pride…

Draga moja.

vem kako to boli. Pokliči Meto na hospic, ne odlašaj. Meni pomaga, da bolečina vsaj majčkeno popusti.

Metin telefon 014205268

Hvala, bom poklicala.
Sem že razmišljala v tej smeri.

Kako rada bi vas stisnila v svoj objem, kako hudo mi je, ko vidim, da trpite. Nisem izgubila še nikogar od svojih bližnih, a me je tako strah. Tako zelo se vživim v usodo ljudi, tako zelo me pretrese. Želim si, da bi bile srečne, da bi vaša bolečina bolela vse manj, da bi počasi popuščala, da bi se solze počasi posušile…in bi ostali le lepi spomini, te pa vam nihče ne more vzeti.

Z vami sem v mislih, neznanka, ki ji ni vseeno za usodo ljudi

Hvala galja1.
Nihče ne more vzeti spominov in nihče ne more vzeti bolečine.
Dvomim, da kdaj neha boleti, predvsem, ko ljubiš tako zelo. Upam le, da bom kdaj znala živeti s to bolečino in se ne bom zjokala ob vsaki najmanjši malenkosti.
Želim ti, da ti še dolgo, dolgo nihče ne umre, predvsem pa vse žive imej rada in jim to tudi večkrat povej, to je najmanj kar lahko narediš in naredi to za vse nas, ki ne moremo več.

Še enkrat hvala za lepe besede.

Mami ti pa tako ali tako veš….pogrešam te, danes že 4 mesec….in rada te imam z vsem mojim srcem.