Zivjo!
Prosim, ce mi lahko svetujete glede mojega razmerja in prihodnosti. Z punco sva trenutno skupaj nekaj vec kot 1 leto. Resnicno jo ljubim, imava se super, podoben zivljenski stil imava vendar se veliko prepirava. Ona je letos dopolnila 30 jaz pa bom letos 26. Zadnje case dobiva izpade, ker si zeli imeti otroka, ker naj bi jo cas preganjal/starost / vse bliznje kolegice pocasi dobivajo otroke. Meni se pa nikamor ne mudi. Pred zacetkom razmerja mi je rekla, da si zeli v par letih imeti otroka ampak to nisem jemal tako resno oz. sem si mislil pa saj bo….Po pravici povedano si otroka trenutno ne zelim, ker imam popolnoma drugacne prioritite. Rad bi se posvetil karieri in kasneje ustvaril druzino. Ona mi daje ultimat, da zeli otroka v naslednjih 2 letih drugace bo prekinila zvezo. Jaz si otroka zelim, ampak ne se zdaj zaradi vec razlogov. Trenutno ne zasluzim dovolj, da bi lahko prezivljal sebe in otroka( v prihodnosti 3-5 let bom zasluzil/privarceval dovolj, da bom prezivljal druzino), zelim se ziveti nekaj casa brez tako velike obveznosti… na momente imam obcutek, da nisem se dovolj zrel za imeti otroka,rad bi se veliko potoval itd…situacija me zelo mori, saj sem nasel ljubezen svojega zivljenja po drugi strani pa na nek nacin ona ali jaz unicujeva zvezo. Ker mi daje ultimate in se veliko kregava zaradi te tematike, posledicno sva se zacela kregati za cisto vsako malenkost. Na nek nacin se odaljujem z tem ko si ona tako mocno zeli otroka jaz pa bi se pocakal kake 3-5 let.
Tezko si trenutno predstavljam zivljenje brez nje, vendar je na nek nacin nase razmerje z vsakim dnem slabse tudi zaradi banalnih razlogov ali zaradi moje naporne sluzbe.
Rekel sem ji, da zakaj ne pocaka 3-4 leta in potem lahko gradiva na druzini…ona pa mi pravi, da nima casa in, da ji zelim unicit zeljo, katero ze ima od otrostva.
Se , da ta problem resit nekako?
Na nek nacin jo razumem, da si zeli druzine, saj ni vec rosno mlada po drugi strani pa nemore pricakovati od mene nekaj kar si se ne zelim.

Je mozen nek kompromis?

prosim za nasvet,hvala!

Boj se ljudi, ki postavljajo ultimate, razen ko ne gre tako rekoč za življenje in smrt (ali vsaj zdravje, recimo pijancu, narkomanu).

Ne vem, zakaj sem dobila občutek, da je to poskusila že pri bivših partnerjih in da ji gre predvsem za to, da te priveže nase. Nikakor nimam dobrega občutka. Sicer je grdo delati nekomu nekaj za hrbtom, ampak jaz bi poskusila kaj izvedeti glede tega, ker je stvar pač preveč resna, da bi rekel, naj bo. Ni problema, če je res oseba na mestu, ampak tole cepetanje glede otroka ji ni ravno v čast.

To izsiljevanje a je tabi normalno ? Ker zame ni, in če nisi pripravljen na otroka oz. ti ga nekdo vsiljuje kaj še bo… jaz bi šel, preden bo otroka ali dva.

Od kdaj je izražanje želje že ultimat? In od kod vse te teorije zarote o tem, kako te želi privezati nase? Skoraj vsaki ženski se zatresejo tla pod nogami, ko odzvoni tretja okrogla obletnica. Pa še starši znajo pritiskat za vnučke: sami so verjetno imeli otroke pred 25tim letom starosti in se jim trideset že skrajni čas.
Raje jo razumi, ne kregaj se z njo okrog tega.
Človek se posveča karieri vse življenje, ko bo prišel otrok, se ne boš nehal posvečati karieri. Močno dvomim, da premalo zaslužita za to, da bi si privoščila otroka. To so običajni slabi izgovori. Raje se vprašaj ali si želiš imeti otroka, bodi glede tega iskren do sebe in do nje, tako da če se slučajno zgodi, da bosta morala narazen zaradi tega, je bolje, da gresta zdaj, kot pa čez tri do štiti leta, ko ti še vedno ne boš pripravljen, ona pa si bo morala najti novega resnega partnerja, kar se ne zgodi čez noč.

3 do 5 let te zagotovo ne bo čakala 30 letna ženska, pa da ji potem po možnosti rečeš, da si si premislil. Pozabi. Sicer te razumem, da si pri teh letih še ne želiš, zato tukaj ne vidim nobene pametne rešitve. Vendar, če si družino tudi sam želiš, premisli ali se lahko toliko prilagodiš in malo “pohitiš”. Če ne, potem bosta verjetno morala vsak svojo pot, če drugače ne, se bosta naveličala preprianja.

Pri izražanju želje ravno nimamo izpadov in ne postavljamo časovnih limit drugemu, ter ob tem določamo sami posledice, če naše “želje” ne bodo izpolnjene.

To NI IZRAŽANJE ŽELJA, ampak ULTIMAT oz.izsiljevanje drugega.

V partnerstvu sta DVA, in da oba zadovoljujoče funkcionirata, potrebujeta toliko empatije in zrelosti, tako, da se ukvarjata s KOMPROMISI in ne z izsiljevanjem drug drugega in postavljanjem ultimatov drug drugemu.

Meni se zdi to, da rečeš, v dveh letih otrok ali pa je konec zveze (in to po enem letu zveze) ultimat. In ker je v ta ultimat vpletena tretja (sicer še nerojena) oseba, se mi zdi to res grozen ultimat.
Zakaj nujno takoj oziroma čim prej? Zaradi prijateljic? Zakaj noče še malo uživati v zvezi, ki je še zelo sveža in bi morala biti še v fazi velike zaljubljenosti?
Ob takem ultimatu jaz avtomatično pomislim, da išče predvsem bebčka, ki jo bo čim prej oplodil. Ker če zdaj neha z avtorjem, a potem bo pa čudežno z naslednjim čez dve leti že imela otroka? Ja, če bo naletela na enakega “norca”, kot je sama. Pa nisem prepričana, če je to pravi način, ker je otrok vendarle velika odgovornost.
A ženska nima svojega življenja, ne živi polno, nima hobijev, ni sama svoja osebnost, ampak hoče biti del svoje klike tudi tako, da ima otroka (ker ga imajo pač vse prijateljice), ni prepričana v obstoj njune zveze, kaj za boga, da postavlja ultimat? Otrok ali pa je konec? Kakorkoli pogledam, je to ultimat.

Otrok si morata želeti oba starša. In pri tem bi morala biti enakopravna. Smo že dolgo časa v obdobju, ko lahko družinsko dejansko načrtujemo, si otrok res želimo, z obeh strani.

Ljudje ima vsak svoj tempo, svoj korak, svoje videnje tega kdaj in kako do otrok. Nihče nima neke višje upravičenosti, pa naj navaja karkoli že želi (leta, “biološko uro” itd.). Ne gre več za željo, ker se željo sporoča enako spoštljivo in enakopravno, kot naj bi bilo razmerje. Vaš zapis daje vedeti, da ne gre za željo, temveč za čisto manipulacijo in izsiljevanje.

Zaradi različnega tempa želje po otroku, kot same zrelosti (ženske jo dosežejo okoli 32 leta, moški po 40 tem), si ženske običajno že v osnovi izbirajo starejše moške tokom celotnega spektra življenja. Rade se namreč “poročajo navzgor” (več o tem v knjigi zakoncev Barbare in Allana Pease: Zakaj moški hočejo seks in ženske potrebujejo ljubezen ).

Mlajšega moškega si izberejo bolj z namenom manipulirati ga oz. Igrati vlogo žrtve, drama Queen, kjer bo njej tekla “biološka ura”, on pa noče.
Dejansko gre ponavadi bolj za to, da si tudi same ne želijo res otroka, temveč bi želele ustvariti takšen javni vtis (zato si tudi najdejo mlajšega moškega, ker vedo, da še ne bo pripravljen za naraščaj)..

REŠITEV
Oba se odpravita do terapevta, kjer je potrebno vedeti, da si ta naziv zaslužijo psihiatri in klinični psihologi. Zaradi neurejenosti tega področja, so ostali samooklicani terapevti lahko kontraproduktivni.
Duhovniki so sicer dobro izobraženi (teološka fakulteta ima kvaliteten del psihologije in filozofije), a so pristranski. Kristusovim glasnikom je zgolj do novih vernikov – otrok in ne toliko do razmer v katerih bodo morali živeti. Zato duhovščina odpade.

Namen terapije je vzpostaviti ravnovesje enakopravnosti ter predvsem se izvežbati v komunikaciji, ki bo oba enako upoštevala. Brez manipulacije, izsiljevanja, siljenja.. ustvariti torej varno ozračje, kjer je moč izraziti celotnega sebe na način, da lahko partner to sprejme.

Ker mi niso objavili mojega odgovora tebi (tudi zavrnili ga niso) in se je ocitno nekje izgubil, upam, da tokrat objavijo tega..
Torej se enkrat..
Kompromisi seveda vedno obstajajo.,
Prideta si lahko nasproti, njej je max 2leti, tebi minimalno 4leta..Torej se dogovorita, da bosta cez TRI LETA imela narascaj.,

30 ali 33 let ni taksna razlika, da bi ji bioloska ura alarmantno naznanjala konec rodnosti.

Bolj sporno je to, da tvoja punca ze tako zgodaj v vezi (1 leto!?!) forsira otroka.
Kje je zelja po spoznavanju nekoga, ki naj bi ga ljubili ali vsaj bili vanj zaljubljeni?
Želja biti sprva in početi stvari v DVOJINI?

Zato se mi zdi, da jo vlece v travmiranje po otroku strah in nezaupanje v ta odnos.
Zavestna ali podzavestna prikrita želja vezati partnerja, tebe, nase preko otroka.
Kar pa seveda se nikoli ni obrodilo pozitivnih rezultatov za kvaliteten odnos na dolgi rok.
Kvecjemu nasprotno, bo prej to zacetek konca, ker sforsirane stvari sforsirajo zamere, nezaupanje in celo na koncu sovrastvo (ko spoznamo, da partner ni bil ze od zacetka z nami zaradi nas ali dvojine ampak nas je izrabil kot sredstvo za neuspesno gasenje lastnih strahov, nezaupanj, nevrednosti, obcutkov, da kaj dosti od sebe tudi niso sposobni ali zanimnivi dati (veliko taksnih zensk ima ocutek da so itak nezanimive, dolgocasne in jih je strah, da jih bo partner slej ko prej zapustil..

Odkrit pogovor vama bo edini dolocil smernice za naprej..

Aja, kot že Levinja39 višje, sta tudi zakonca Pease (glej knjigo v mojem prejšnjem odgovoru) lepo zapisala terapevtski nasvet: V resna investicije (otroci, nepremičnine, podjetje..) se gre šele, ko z nekom ŽIVIMO SKUPAJ 3 LETA!
Sobivaš na istem naslovu. Ne da si ti na enem, drugi na drugem.

Tri leta skupnosti namreč je tisti čas, ko ljudje pokažejo svojo dejansko osebnost. Vidiš ali se lahko uspešno in tvorno prepiraš, iščeš kompromise ali konsenze.. skratka rešitve. Lahko sodeljuješ?

Po enem letu je pa to čisto manipulativno izsiljvenje, v nebo kričoči ultimat (kot je že Žarna).

Investicije, terapevtski nasveti … kako tipično ameriški pogled na razmerje. Ni čudno, da jih večina razpade, če se že od prvega dne pripravljajo na to.
Otrok ni investicija, ali si nanj pripravljen, ali pa nisi. Pri tridesetih je ona pripravljena, skupaj sta eno leto. Če se do sedaj nista bolje spoznala, se bosta tako ali tako šele potem, ko bo otrok rojen in se ne bosta mogla več ukvarjat sama s sabo.
Ne gre torej za vprašanje, ali sta “objektivno” že dovolj časa skupaj, da bi si ona že smela želelti otroka. Dejstvo je, da je ona pripravljena, on pa ni. Zato ona ni nič slabša od njega in tudi ne izsiljevalska, to ponavljam tudi v odgovor @Lea39 Iskreno izraziti svoje prioritete ni izsiljevanje, je zgolj iskreno postavljanje pogojev, ki jih partner lahko sprejme ali pa ne.
To sicer ne pomeni, da sem mnenja, da morata imeti otroke. Le iz lastne izkušnje lahko povem za identično razmerje v starosti (in celo krajše začetno obdobje razmerja), da sva se odločila za in imava zdaj za sabo že več kot dvajset let uspešnega partnerstva.
Ne trdim da zanju velja isto. Trdim samo, da ni prezgodaj za takšno odločitev in da če sta “prezgodaj” in “kariera” edina zadržka, potem zadržkov ne bi smelo biti.

Jaz to vidim kot izsiljevanje. Zakaj ker sem sam padel na ta štos, sem že tolk stara pa skup sva bla par let pa bi imela otroka ker ga že vsi sprašujejo kdaj jih bova mela pa tako naprej.
Ker ona ima v glavi samo imet otroka: Preštudiraj , povprašaj frende sodelavce ki jih imajo.
Kje bosta živela, dohodki, vrtec ko bo šla delat … ko bo vse to rešeno začnita delati otroke.
Večini ne rata takoj in takrat se boš naseksal za naprej, ker računaj da bo potem vse manj in manj…

Razmerja razpadejo ravno zato, ker se ne pripravljajo in premalo komunicirajo med sabo, se skratka ne poznajo dovolj, ne sebe, ne drug drugega.

Če se do sedaj nista bolje spoznala, se bosta tako ali tako šele potem, ko bo otrok rojen in se ne bosta mogla več ukvarjat sama s sabo.

Zgoraj naveden vaš stavek pa točno to nakazuje; da ima veza ogromno možnosti, da bo razpadla, da je za vas otrok navadna ruleta, kar bo pa bo, skratka eno navadno neodgovorno dejanje.

Se bosta tako in tako potem, ko bo otrok je ponavadi popotnica, ki vodi v zakone, že generacije pred nami, ko so 20 let gradili hiše, vzgajali otroke, potem na stara leta, ko so otroci odšli po svoje, pa sta ugotovila zakonca ugotovila, da sta pravzaprav drug drugemu tujca ali pa še slabše, živita v molku, polna jeze in zamer, ki jih nekako nista imela časa sproti reševati.
Toliko o “spoznavanju” drug drugega, medtem, ko vzgajate otroka.

Če “prezgodaj” in “kariera” ne veljata nič, kaj potemtakem po vaše velja, da bi bilo za avtorja utemeljeno “prezgodaj”?

Torej avtor pa vaše nima tehtnih razlogov, da se ne strinja, njegova partnerica pa z izpadi, grožnjami, da ga bo zapustila, če ne bosta imela znotraj dveh let otroka, pa SAMO “iskreno izraža svoje prioritete”…

Tako v nebo vpijajoča manipulacija, da je res žalostno, da jo ne vidite.

Iskreno izraziti željo pomeni, da poveš kaj si želiš in zakaj, BREZ IZPADOV IN GROŽENJ (pogojni stavki so še kako IZSILJEVALSKI; če ne bo tako, kot si JAZ želim, te bom zapustila).

Povsem se strinjam z vašim komentarjem mojega citata. Točno tako je bil tudi mišljen.

Jaz skušam nekomu svetovati na osnovi informacij, ki jih je podal, ne da bi si pri tem v svoji glavi že v naprej naredil scenarij, kako v resnici je in kako bo. Ne trdim, da ne more biti tako kot pravite vi a tega ne moremo vedeti. Zato je dobro, da ostanemo pri dejstvih in človeku ne vsajamo predsodkov, ker ima verjetno že tako svojih preveč. Skušam mu dati nekaj uporabnega in drugačno perspektivo. Naj se sam odloči, ali ga punca “izsiljuje” ali ne, saj on sodeluje v pogovorij, naju pa ni zraven, da bi vedela.
Ustvarjati dodaten konflikt, na osnovi lastnih predsodkov se mi zdi neodgovorno, kadar nekomu svetuješ. Ne moreš si privoščiti, da si na njegovi strani samo zato, ker se je obrnil nate in ker nasprotne strani ne poznaš. Velika verjetnost je, da bi bili na strani njegove partnerke, če bi prebrali njeno izpoved, ker bi bila stvar pač predstavljena iz drugega zornega kota.
No s tem, kar se mene tiče, zaključujem to debato. Mislim, da sem povedal, kar sem imel in če sem s tem človeku odprl neko novo smer razmišljanja, toliko bolje. 🙂

Njo zanima otrok ali dva in ne njuna veza.
To je naredi mi otroka in finačno skrbi za nas.In to je to.
Potem se bo pa čudil nič seksa in hladna pa še kuha mi ne.
Ali se naj sprijazni da se bosta ločila in bo plačeval preživnino.

Imaš polno tem na forumu in verjetno poznaš tudi nekaj parov in približno vidiš kako funkcionira oz. ne.

To da je ona stara 30 let in ji bije biološka ura ni njegov problem, tako da jaz se nebi pustil izsiljevat ali pa padat na razne štose ki sem jih doživel in slišal. počen kondom ali jo pa prime kje kjer jih nimata s seboj ali jih je zmankalo …

Res je, ne poznamo obeh plati, še manj resnice.

Res pa je tudi, da pravzaprav ne pomagamo nekomu tako, da njegove razloge označimo kot brezpredmetne (kariera, je še prezgodaj), še manj pa to potem ovržemo s sklicevanjem na osebno avtoriteto (če je vam “uspelo” še prej kot v enem letu poznanstva, še ne pomeni, da je to neko merilo).
Konec koncev, tudi mi ne vemo, drugo plat vaše zgodbe (nismo brali plat zgodbe vaše partnerice, ali je dejansko 20let srečna).

In če bi bilo to res, kot pravite, da ste mu podali “nasvet”, ki naj bi mu služil v dobro, zakaj nikjer niste omenili KOMPROMISA?

Avtor je vprašal po njem, ali je mogoč?

Kje je pisanje, da je možen, tako, da se upošteva oba, da si prideta nasproti?

Sklicevanje na lastno avtoriteto ni argument! *

Tudi trditev, da bo otrok izboljšal partnerstvo je skrajno neresnična, morda za koga utopično romantična, v dejanskem svetu čista manipulacija. Če bi bilo tako, bi bile ločitve zgolj pri partnerstvih brez otrok!

Stvar gre dejansko po obratni poti: najprej se vzpostavi kvalitetno partnerstvo, potem bodo tudi otroci smiselni začasni sopotniki.

Za to, pa je kot rečeno, potrebno počakati, da MINE zaljubljenost, ko človeka ne zmoremo kvalitetno presojati, ker imamo nataknjena tista mavrčina očala hormonov. In ker zaljubljenost traja ravno nekje do 3 let, je to tista magična številka, ki se jo priporoča.

Še Helen Fisher, antropologinja, ugotavlja, da nove generacije upoštevajo prav to pravilo, ko se gredo t.i. ”slow love”[/url], spoznavanje drug drugega na daljše obdobje, preden se odločijo za zakon ali otroke.

Potrebe po takojšnji zaploditvi otrok izvira iz starejših časov, ko je bilo več vojn in so bila tudi delovna mesta smrtno nevarna (tako v rudnikih kot tovarnah), kot lepo ugotavlja psihologinja PhD Shauna Springer: How Long to Wait Before Getting Married – What is a sufficient courtship length?
Do kakšnega rezultata pride? 3 leta skupnega življenja, kot omenjeno.

Zapis avtorja je klasičen primer IZSILJEVANAJ ene strani. Popuščanje iziljevanju je najslabša popotnica za razmerje!
Za nikakršno iskrenost ne gre, če se “željo” pospremi Z GROŽNJO! WTF!?!

Preberite si: Čustveno Izsiljevanje – Susan Forward in Donna Frazier, ki se te teme loteva neposredno.

Primer iz knjige:
“Če greš nazaj v službo, te bom zapustil.”
“Če ne boš prevzel družinskega podjetja, te bom izključil iz oporoke.”
“Če se boš poskusil ločiti, ne boš nikoli videl svojih otrok.”
“Če nočeš sprejeti nadurnega dela, lahko pozabiš n napredovanje.”
str. 38

Kaznovalci najbolj jasno izrekajo svoje grožnje. Povedo nam kakšne bodo posledice, če ne bomo popustili. Z nepopuščanjem si nakopljemo njihovo jezo, ki se lahko kaže odkrito ali pa prikrito z molkom. Da bi se izognili kaznovalcu, pogosto delamo stvari, ki jih sicer ne bi- se lažemo, prikrivamo in prirejamo dejstva.

izsiljevalce je sicer Susan razdelila na 4 vrste:
Kaznovalci – vam povedo, kaj želijo in kakšne posledice vac čakajo, če jim tega ne boste dali.
Samokaznovalci – usmerjajo grožnje vase in pretijo, kaj si bodo storili, če jim ne boste popustili.
Trpini – so nadarjeni obtoževalci in krošnjarijo s krivdo. Prisilijo vas, da ugibate, kaj želijo in potem sklenejo, da jim morate tisto zagotoviti.
Mučitelji – vas izpostavijo vrsti preskuso in vam obljubljajo kaj čudovitega, a le če boste dovolili, da bo tako, kot zahtevajo.

Pa tudi knjiga Čustveni vampirji – Dr. Albert Bernsteina, vam po prikazala točno takšen prijem “vampirjev”.

Pravite: “Trdim samo, da ni prezgodaj za takšno odločitev in da če sta “prezgodaj” in “kariera” edina zadržka, potem zadržkov ne bi smelo biti.”

Se pravi, da ima vedno prav tisti, ki hoče otroke? Druga stran ne sme imeti nobenih pomislekov? Ne sme čutiit drugače, ne sme verjeti samemu sebi, da ni pripravljen?

OTROKA SI MORATA ŽELETI OBA STARŠA. Pika. OBA!

In človek, ki je že pripravljen na otroke, bo s spoštujočim odnosom do drugega dosegel, da do tega spoznanja pride tudi drugi. Z izsiljevajočim stavkom, da bo razmerje pa potem zapustil, tega ne bo dosegel. Ravno obratno, podaljšal rok pripravljenosti drugega.. v najlepšem primeru bo izsiljevani ugotovil kaj se dogaja in razmerje pravočasno zapustil oz. šel na zakonsko terapijo (k psihiatru ali kliničnemu psihologu, zaradi neurejenosti tega področja, sta to edina kvalificirana poklica).

* (to imajo dobri forumi zapisano v pravilih uporabe – o tem in MONu sem že).

Nisi pravi zanjo, če bi bil, bi si tudi ti želel otroka z njo. Ona ti je popustila že v tem, da ti je dala rok dveh let, da si prideš na čisto. Sama bi ti verjetno dala manj časa. S hvaležnostjo bi moral sprejeti ta čas dveh let, ki ti ga da.

Punca je stara 30 let, normalno, da ti ne bo dala rok pet let. Normalno, da si želi otroka. Naj čaka še pet let, po tem pa ti poveš, da otroka sploh nočeš, ona pa mora spet dobiti novega fanta, vprašanje, če bo še lahko zanosila? Veš koliko žensk je tako ostalo brez otroka, ker so najlepša leta svojega življenja zapravile s človekom, ki je odlagal željo po otroku, potem pa se je odločil, da ga sploh ne bo imel? Dosti takih je potem zapustilo partnerje, z upanjem, da kmalu najdejo nekoga, ki bi jih imel rad in imel rad otroke, a žal se jim je čas iztekel, sedaj pa se tolčejo po glavi, zakaj niso prejšnjemu fantu pravočasno postavile ultimat.

Ceni, da ti je rok sploh dala. Ceni, da imaš partnerico, ki te ima rada, da bi tvojega otroka sploh imela.

To je lahko reči, vendar pa je na drugi strani lahko tudi moški, ki je bil žrtev izkoriščanja in se lahko boji, da si ona sicer res želi otroka, vendar pri tem išče le darovalca, ki bo postavljen na stranski tir, ko bo cilj (otrok) dosežen.
Tudi takih žensk je veliko, zato ni najbolj fer reči nekomu, naj ceni čas, ki ga mu je dala, čeprav je lahko še tako razumljivo. Ampak upoštevati namere le ene strani nikoli ne more biti pošteno.
Vseeno mislim, da na koncu bo človek moral sam presoditi, se odločiti in za odločitev sprejeti vse morebitne posledice.

“Ceni, da ti je rok sploh dala.”

Haloooooo. Pismo imate eni zdrave veze.