Pozdravljeni,

sem 33 letna poročena ženska z otrokom, a zaljubljena v sodelavca.

Razumite prosim, noro zaljubljena, popolnoma noro! Že eno leto se trudim, da bi ga pozabila, da bi podobno gojila do moža a ne morem. Mož me je namreč zelo v preteklosti razočaral, čeprav se je zdaj popravil in je dober mož. Odločila sem se torej za moža! Ampak misli, čustva, vse beži k njemu. Ta sodelavec ne ve kaj se dogaja. Ne ve, da mislim nanj vsako prosto sekundo ko imam. Da hrepenim po njem… On je seveda srečno poročen z družino in ne kaže znakov, da bi bila čustva obojestranska.

Problem je še ta, da so v službi ostali opazili in namigujejo v smislu: Kje imaš pa svojega… To mi ni všeč, ampak ker sem tako zelo zaljubljena, se res težko kontroliram. Tudi potim se ob njem pa hihitam kot najstnica… ja Zaljubljena in Ljubim. Vse, tuto completo 🙁

Je res, da so tudi pozitivni občtki: sem bolj nasmejana, srečna, vesela, ustvajalna, delovna… Ampak tako zelo težko je bit nesrečno zaljubljen. Kako naj mislim nanj kot na sodelavca ne kot na center tega vesolja in mojo sorodno dušo?

Kako naj grem naprej?

Če bi lahko, bi seveda šla nazaj in imela vse z njim, od začetka do konca. Pa ne gre. Zato moram naprej…

Preseli se k ljubimcu, boš videla, se bodo stvari precej obrnile. Malo za hec, pa malo za res. 🙂

Ti pa imaš resne probleme.
Torej tvoja zagledanost je enostranska, sodelavec očitno nima nobenega namena zamenjati družine s tabo (očitno je človek na mestu, ti pa …. ).
V službi izgubljaš dobro ime, ker takih trap se povsod najde in res nihče jih ne ceni.
Z možem imaš očitno slab odnos, v resnici mu nisi odpustila.
Ena varianta je, da se z možem resno lotita odnosa, gresta v neko terapijo, kjer se bo videlo ali se da popraviti napake in narediti kaj kvalitetnega na odnosu oz. je bolje, da gresta narazen.
Kar se službe tiče, najbrž bi bilo najbolje, da jo zamenjaš, da ne boš v stiku s predmetom poželenja, pa še slovesa tutke se boš znebila.
V glavnem veliko dela te čaka, če nočeš do konca zavoziti življenja. Pa ne pozabi, da imaš otroka, za katerega si najbrž še vsaj kakšno desetletje dolžna skrbeti in je to tvoja odgovornost.

Lepo pozdravljena,

cas je za spremembe in odlocitev. Najprej morate trdno vedeti kaj hocete…pri sebi. Samo vi poznate ta odgovor. Lahko pooscete sluzbo drugje, pustite moza, se potreudite za vas zakon….Morda pa se vkljucita z mozen v psihoterapijo…

Lep pozdrav in vse dobro;

Torej ce povzamem, ze vec kot eno leto hrepenis po cloveku, ki tega ne ve, ki ti custev ne vraca in za katerega je zelo velika verjetnost, da ne cuti do tebe nic in nikoli ne bo. Ti sanjas kako bi se vrnila v preteklost in imela z njim tutto completo, otroke, hiso, verjetno se psa, medtem ko, ponovno, on tebi custev sploh ne vraca in vprasanje, ce si mu sploh vsec. A si pri vsej tej tvoji zatrapanosti sploh pomislila na to, da bi unicila ne eno, ampak dve druzini?!

Najverjetneje bi se tvoje priznanje svojih custev njemu precej slabo koncalo. Pises namrec da je srecno porocen. Zna biti da bi se s tem zgolj osmesila. Ze zdaj si lahko predstavljam, kaj se podi po glavah tvojim sodelavkam (in verjetno suslja na skrito po hodnikih), ki slutijo tvojo zatrapanost, kljub dejstvu da imas doma druzino.

Jaz, ki sem nevtralna zunanja opazovalka ne morem mimo tega, da se mi vse skupaj bere zelo najstnisko, a ves, ko smo pri petnajstih sanjarile o zvezdnikih… Torej, jasno je da imas v svoji zvezi nek manjko, tudi sama pises, da imas zamere iz preteklosti. Najbolj logicna stvar bi torej bila, da za zacetek razresis to. In se potem odlocis ali ostanes ali gres. Sele dosti casa po tem bi bilo smiselno se spustiti v novo zvezo. Pri vsem tem pa moras vedeti, da custva nore zaljubljenosti niso vecna. Tudi s sodelavcem bi prej ali slej z nosu padla roznata ocala.

Ce napisem malce bolj grobo, bi ti rekla, da se spravi k sebi in se predvsem ne hecaj v sluzbi, ker ima to lahko zate precej neprijetne posledice. Za zacetek pa resnicno popucaj v svoji glavi glede tvojega zakona in pusti nic krivega sodelavca pri miru.

Ponovno živjo,

hvala za odgovore. Sicer grobi, brez razumevanja moje stiske. 🙁

Moj namen ni razbiti družini, nikakor, najine prihodnosti s tem moškim si sploh ne znam zamišljati, moj namen je: ga pozabiti. Zavedam se infantilnosti in nezrelosti svojih čustev a jih ne znam ustaviti, zato sem tudi pisala. Vedno bolj se umikam vase, sem žalostna, potrta, brez energije… Za nič mi ni več mar. Opažam tudi misli, da bi vse pustila in šla daleč daleč stran, nisem več tako vredna, da sem nekomu mama in žena, nihče ni res moj in jaz nisem res od nikogar. Ne znam več živeti tega življenja. Vse mi je šlo ok od rok zdaj pa kar ne znam. Neznam ga pozababit na tak način, da ne uničim vsega pozitivnega kar mi najin odnos da, saj sva velika prijatelja… Vedno sem bila zadovoljna s tem kar imam. Zdaj… bi rada nekaj, kar nemorem dobiti in življenje… je ječa, živim za druge, mojo srečo dam na stran, leta tečejo, moja sreča je v luči kulture neprimerna in neželena… Ja, sama sem zbrala to pot, ja, drugim je lahko 100x težje, v širši sliki mi nič ne manjka… vse vem. Pa vendarle…

pa saj je še huje kot smo si predstavljali.
Ne vidim drugega kot da si res takoj poiščeš terapevtsko pomoč, lahko greš na CSD tam ti bodo zrihtali zastonj psihologa vsaj za premostitev te stiske. Razmišljaš namreč čisto nerealno in v povsem uničujočo smer, kar ti lahko resno škodi.

Sta sodelavca ali prijatelja? Kako funkcionira to prijateljstvo, če se ob njem hihitaš in potiš?

V prvem prispevku si napisala, da si zaradi njega tudi bolje razpoložena, dva tedna pozneje pišeš, da sploh ne živiš.

Če si se odločila za moža, stoj za svojo odločitvijo in ne sanjaj o drugem, ker to ni produktivno, poleg tega je to nevredno zrele ženske, žene in mame. Če se je zdaj pokazalo, da ta odločitev ni v redu, jo spremeni. Če pa si kljub vsemu pripravljena storiti vse, da ostaneš z možem, zamenjaj službo. In poišči sebe. Imam občutek, da pri tebi ne gre toliko za zagledanost v menda sorodno dušo kot za neizživetost, nezadovoljstvo s samo seboj, rahlo nezrelost in verjetno tudi nezadovoljstvo z vašimi okoliščinami. Na tega sodelavca projiciraš boljšo različico svojega življenja, čeprav ti pravzaprav ni nič hudega, le sreče ne znaš poiskati v sebi.

Pač si se zatreskala, stavim da če bi ga bolj spoznala bi kmalu prišla na realo.
Spet za primer sodelavec tako sanja o sodelavki že vrsto let ona ve in ga samo mota v svojo korist. Nauk drži se družine če negre drugač pa menjaj službo, izmeno …

Joj kaksna zmeda. Za zacetek moras ugotoviti, kaj bi ti sploh rada. Umakni se od sodelavca, pojdi na dopust nekam sama, ce le mores in si nalij cistega vina. Premisli kaj bi rada v prihodnosti glede tvojega zakona. To je zdaj prioriteta, ne pa nek porocen sodelavec. Torej, oce tvojih otrok- kaj bos s tem odnosom naredila? Das se eno priliko, gres na terapijo, se takoj locis? To ugotovi najprej. Zelo bi bilo dobro, da bi zamenjala sluzbo, ker ocitno nisi sposobna realnega razmisljanja v blizini tega tvojega sodelavca. Sodelavec je v tem trenutku popolnoma nepomemben faktor.

Al pa tvegaj in ga vprasaj ali ima tudi on podobne obcutke. Bos vsaj vedela pri cem si.

Pises pa resnicno nezrelo. Umik se nikoli ni bil resitev. S prelomnimi obdobji se v zivlejnju srecamo vsi. Zrel clovek bo realno pogledal na tezavo ali si nasel pomoc. Strokovno pomoc toplo svetujem tudi tebi, pa ne odlasaj, ker imas strahotno zmedo v glavi in neurejene misli, zato je dobro, da ti nekdo drug pomaga pri resevanju nastale situacije.