Lepo pozdravljeni. Upam, da moje sporočilo ne bo predolgo, kajti ne vem, kako naj čimbolj enostavno razložim, za kaj gre.
Z možem se poznava 8 let, od tega sva 3 leta poročena. Imava 2.letno hčerko, drugi otrok je na poti. Ljubiva se. Zdi se mi, da imava nekaj posebnega. Predvsem drugi pari naju občudujejo, saj po njihovih besedah tako zelo paševa skupaj in sva tako usklajena.
Vendar, kot povsod, ni vse zlato, kar se sveti. Že od samega začetka imava težave, ker eden drugega omejujeva. Ne vem točno, ali sem jaz tista, ki je pričela s tem, ali je bila kriva njegova ljubosumnost, dejstvo je, da nihče od naju ne gre skoraj nikoli npr. s prijatelji ven, ne da bi mu drugi dajal slabo vest. Ne vem, zakaj je med nama tako. Kadar grem s prijateljicami ven, dobivam vrsto sms-ov, klicev, tako da me vse mine in se raje vrnem prej, kot sem nameravala.Prav tako se tudi jaz slabo počutim, ko gre on ven. Vendar ga ne kličem ali pošiljam sms-e, se pa mora ponavadi kar precej potrudit, da se začneva spet normalno pogovarjat.
Že nekaj časa se trudim, da bi to spremenila. Vpodbujam ga, da gre s prijatelji ven, vendar imam občutek, da noče, ker ne želi, da bi tudi jaz hodila ven. Že ko pišem tole, se mi zdi tako otročje. Njemu se to ne zdi nič takega, pravzaprav se mu zdi to čisto normalno. O tem se noče pogovarjati in se dela, da je vse ok. Mene pa to tako zelo moti. Rada bi to spremenila, pa ne vem, kako začeti.

Še te vrstice bi rada napisala: Vedno se več ali manj vsi oziramo v svoje otroštvo in mladost, zato se temu tudi jaz ne morem izogniti. Razmišljala sem, da moja dejanja izvirajo iz moje mladosti, ko so me starši dobesedno zapirali doma in mi prepovedovali se družiti z vrstiniki. Če sem že kje bila, so me zasledovali, včasih tudi čakali pred šolo. Mislim, da je pri meni to pustilo posledice, saj mi nikoli niso dali občutka, da mi zaupajo, pa čeprav nikoli nisem počela nič slabega.
Z razliko od mojega moža, ki je v svojih norih letih doživel vse, kar pač normalni mladostniki lahko doživijo. Starši so ga vzpodbujali k temu, da se druži s prijatelji, da hodi ven, na tabore, na dopuste, itd. Glede na to, da je tudi zamenjal precej več deklet, kot jaz fantov, mu včasih nehote tudi to očitam. Res otročje, saj vem. Ni pa mi jasno, zakaj on ne zaupa meni, če je on zame prvi in edini, če nikoli nisem varala in sem vedno ljubila le njega?
Vrtiva se v krogu. Zdi se mi, da naju to ubija, predvsem, ko je poleg še toliko drugih težav.
Prosim za kakšen nasvet.

Lepo pozdravljeni!

Čutenja, ki v naši primarni družini omogočajo stik, so zelo močna in jih je velikokrat težko obvladati, saj preplavijo celotno telo. Kod, da bi bila zapisana v delih naših celic. Najverjetne je vač odgovor, na vašo stiko z možem zelo na mestu. Nek strah se prebuja med vama, kod da vaju zamaje na občutku varnosti in zaupanja. Je pa res, da pari v fazi odnosa, kot sta vidva (tri leta zakona, dve leti stara hčerka, eden je še na poti) zelo poredko hodijo ob večerih ven s prijatelji(če sem prav razumela, so to odhodi ob petkih zvečer ali sobotah, v poznih nočnih urah). V takšni situaciji bi se ta čutenja pojavila najverjetneje v večini odnosov. Če zahajata v lokale, kjer so ženske (moški), je ples in zabava, se veliko tega prebuja med vama.

Sprašujem pa se, zakaj vidva ustvarjata ta svet, je to način, da si povesta, da se imata rada. Je smisel v tem, da si ustvarjata ljubosumje, vaju je strah drug za drugega in sta negotova. Pišete, da se vam zdi otročje, kar pišete, meni daje občutek najstništva. In koliko strahu ostaja ob tem tistemu, ki je doma in čaka v zakonski postelji drugega, ki se vrača pozno ponoči.

Prav je, da imata svoje prijatelje in prostor za njih. Druženje z njimi ni nič slabega, samo krepi vajin odnos. Prihajati pa domov v poznih urah zjutraj, tako kot to počnejo najstniki, pa mi deluje nenavadno in tudi vidva čutita, da s tem nekaj ni vredu. Ne počutila se vredu, strah vaju je, negotova sta, ljubosumna…

Najdita varstvo in pojdita skupaj nekam, kjer vama bo lepo. Morda tudi v družbo, ki vama bo prijetna.

In imejta se lepo, veliko se pogovarjajta o tem, kar čutita drug ob drugem, to je pot, da se stvari odprejo in začutijo drugače.

SAbina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva, zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

O Kaja

Tko, na preprost način povedano, zdrav, izpolnjujoč, globok odnos sestavljata osebi, ki sta sposobni dovolj intimne povezanosti, da si želita biti en z drugim, da ju to izpolnjuje, dopolnjuje in osrečuje, obenem pa zmoreta biti sama s seboj, ločena od partnerja, pri čemer se v trenutkih odsotnosti partnerja ne počutita osamljena in prestrašena.
Z drugimi besedami, zdrav odnos sestavljajo medsebojna ljubezen, spoštovanje sebe in partnerja kot samostojne osebe, zaupanje, iskrenost, sočutje, strpnost, razumevanje, komunikacija, notranje ravnovesje, nežnost, strast, blagost, trdnost, sproščenost, sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja in počutje.

Ko sem bral tvoje pisanje, sem dobil občutek, da vama manjka samozaupanja, samozavesti, da ne verjameta da sta dovolj dobra drug za drugega /jst nisem dost dobra zate, nisem vredna tvoje ljubezni; ti si predobra zame, nisem vreden tvoje ljubezni/, iz česar tudi izhaja vajino nezaupanje, ljubosumje, potreba po nadziranju drug drugega in prisvajanje oziroma lastninjenje drug drugega, kar pomeni nespoštovanje partnerja kot samostojne, odgovorne osebe.Poleg tega sem razbral iz tvojega pisanja tudi, da ne znata sprejemati odgovornosti za svoja občutja in jo prelagata na ramena partnerja, kar se vidi iz tvojega odziva, da ko se partner vrne iz druženja s prijatelji, se mora potruditi, da se spet normalno pogovarjata, če pa greš ti ven sama, te nadzira, sam pa noče ven sam kljub tvojemu spodbujanju.

Da o prevedem v tvoje in njegove zelo verjetne misli, ker jih na žalost ne znata ali ne zmoreta ubesediti ali pa ne zmoreta dovolj moči, da bi jih povedala en drugemu:
“Šel si ven sam, mene je bilo pa tako strah. Ti si kriv, da me je bilo strah, da sem bila negotova, da me skrbi, da nisem dovolj dobra zate, da si šel zato, ker, kva pa vem, si želiš spoznati drugo. Ne verjamem ti, da bi se ji uprl, če bi imel priložnost, ne zaupam ti…. A ne vidiš kako trpim vsakič, ko te ni ob meni in za to moje trpljenje si kriv ti. Sedaj hočem, da občutiš, kako me je bolelo, kako sem trpela, hočem, da se tega zavedaš, da obžaluješ, kar si mi storil. Šele potem, ko bom začutila, da si dojel globino moje bolečine, se bom spet pogovarjala s teboj tako kot prej”. Nekako tako si predstavljam tvoje misli.

Ko greš pa ti ven sama, so njegove misli kaj lahko sledeče:
“Le kako si lahko šla sama, gotovo komaj čakaš, da spoznaš nekoga, ki je boljši, lepši od mene, ki te lahko bolje zadovolji kot jaz. Ne zaupam ti, ne verjamem da imaš lahko res rada mene, ki sem ja taka zguba, lažeš mi. Poslal ji bom SMS, ker me je zagotovo že pozabila, gotovo je že spoznala koga, nevarno je, da me pozabi. Moram jo spomniti, da sem tu jaz, da še obstajam. Mogoče bom preprečil, da bi odšla z njim. Bogi jaz, nesrečnež”…pa tko.
Ko se vrneš slabe volje in v strahu pred njegovo reakcijo, si verjetno nadene zelo skrušen, nesrečen izraz na obraz, ki ob besedah “A si že nazaj, a je bilo lepo” ali pa brez besed, govori:
“Poglej me, kako sem nesrečen, sam, nebogljen, prizadet, razbolen. Ti si kriva, da se tako mizerno počutim. Bogve, kaj si počela. Zagotovo nisem dovolj dober zate. Trpim. Zaradi tebe. Stori kaj, da se bom bolje počutil. Ti to moraš, ker se zaradi tebe ne počutim dobro”.
Ko pa ga nagovarjaš, naj gre s prijatelji, on pa noče, si misli:
“Ne, ne bom šel. Če ne grem, potem tudi ona ne bi smela iti in bom varen. Če pa grem, potem bo tudi ona lahko šla in takrat me bo spet strah, spet bom v nevarnosti, da me zapusti, da spozna koga, ki je boljši od mene. Če pa ne grem, ona pa bo šla s prijateljicami kljub temu sama ven, potem ji bom spet lahko pokazal, kako nesrečen sem zaradi nje, kako je kruta, ker me pušča samega in da to ni prav, da hodi sama okrog”.

Evo, tko nekako si predstavljam vajine misli in neverbalno komuniciranje.
Tebe vajin odnos že utesnjuje, on pa to zaznava in ga je še bolj strah, zato se tudi noče pogovarjati o tem, zato te tudi prepričuje, da je to normalno, da sta ves čas skupaj in se te še bolj oklepa.

Praviš, da ti je jasno, zakaj si ti taka /ker ti doma niso zaupali, ker so te nadzorovali/, da pa ne razumeš, od kod ta njegova negotovost, saj so starši spodbujali njegova druženja s prijatelji, da je pogosto menjaval dekleta, da se je znorel, kot praviš.

Tvoj mož je zagotovo enako ranjen kot ti, enako negotov vase, enako nesamozavesten in nekje v sebi prepričan, da ni vreden ljubezni. To, da so ga starši silili v družbo in da je menjal dekleta kot za stavo, ni noben dokaz zdrave vzgoje. Zdrava samopodoba, samozavest, zmožnost zdrave intimne povezanosti in zdrave avtonomije, se ob dovolj čustvene podpore in brezpogogojne ljubezni s strani staršev zgradi v najzgodnejših otroških letih. Zelo verjetno je, da tvoj mož takrat ni bil deležen take čustvene podpore in ljubezni, kot jo je potreboval za razvoj zdrave samopodobe in zelo možno je, da se dogodkov, ki so zaznamovali njegovo sedanjo samopodobo, niti ne spomni.

Kaj lahko storita?
Čimveč se pogovarjajta. Poskušajta začutiti vajina čutenja, in čustva, ki iz njih izhajajo in to ubesedita. Ubesedita na varen, ljubeč način. Tako, da govorita o sebi in iz sebe. Povej mu, kako se počutiš ti, česa je strah tebe, kaj boli tebe, kaj si želiš ti. Brez obsojanja, očitanja. Ker, za svoje občutke si odgovorna ti. Ni on kriv za tvojo bolečino, vzrok je v tebi, v odnosu v tvoji primarni družini, ko si bila otrok. Ko boš ti zmogla ubesediti svoja občutja, bo to zanj spodbuda, da se bo lahko tudi sam odprl, da bo tudi sam lahko spregovoril o občutjih, ki jih morda še niti ne prepoznava dobro, ki se jih morda sramuje, ki jih ne mara. Če ga boš ljubeče spodbujala, se bo morda odprl, bo morda začel razmišljati, da nisi ti izvor njegovega zadovoljstva, niti trpljenja, da je to v njem, del njega in da je zase odgovoren sam. Sprejeti odgovornost zase je težko, pogledati vase in si priznati, da je to moje, je težko, ker smo tako naučeni, ker pogled vase boli. Mnogo lažje je okriviti drugega, naložiti drugemu breme svojega zadovoljstva in bolečine.

Če bo pretežko, če ne bosta zmogla sama, se obrnita po pomoč. Bodita pogumna. Taka nezdrava simbioza, to oklepanje drug drugega, ni dobro za odnos. Slej ko prej bo postala utesnjenost preboleča in začela bosta iskati izhode iz odnosa kamorkoli. V delo, šport, v otopelost…v varanje, v ločitev. Imata tudi otroka, zato je vajina odgovornost toliko večja.

Pogumno Kaja

Hvala za tele vrstice en_bk. Kot bi prebral moje srce. Pri naju je komunikacija res problem. Mislim, da bova obiskala kakšnega strokovanjaka, da naju nauči tega, saj me je strah, da bo najin zakon šel po zlu. Ker to traja že predolgo, ker se zaradi tega veliko prepirava,….Enostavno ni zaupanja med nama.
Še enkrat hvala.

v današnjih časih se ljudje ne morejo odločiti ali bi živeli kot partnerji ali kot otroci. v določenem obdobju se sami in prostovoljno odločimo da je samskega življenja konec, ker smo ga že izzživeli in da gremo naprej… ne moremo stopicati na mestu in pustiti da gre življenje mimo nas.
občutek imam da se nekateri prav sramujejo, ker niso v”trendu” in se ne potikajo po lokalih z ljudmi ki jih pravzaprav sploh ne zanimajo več. kadar berem te forume imam očutek da je višek življenja in sreče če “kofetkaš” s kolegicami in če greš v lokal brez partnerja.
človek je socialno bitje in vsi imamo radi da nas obkrožajo ljudje, ki nas razumejo in imajo enake interese.ne smemo postati enostranski in se “žrtvovati” samo za partnerja in družino.imeti moramo dobre odnose v službi, šoli, s starši, kolegi…
in sedaj še moje zadnje razmišljanje – meni je smešno če družinski človek sam kolovrati po lokalih in zgleda kot da nima doma in partnerja.midva s partnerjem se zabavama skupaj z drugimi pari, ker nama je tako najlepše. pa saj zato sva skupaj, da skupaj preživljava lepe trenutke! najraje pijem kavo skupaj z njim, najraje plešem z njim, naraje grem na dopust z njim, najraje se pogovarjam z njim…tako sva si izbrala in nihče naju ni prisili v to! skoraj ves dan sva v službi, nato imava 2x na teden vsak svoj hobi, kje so še vse sprotne obveznosti – potem pa naj bi še vikende preživljala drug mimo drugega?