Sprašujem se, če naj sprožim ( čeprav sem si ga že v glavi) nek tihi alarm, da je mogoče nezanimanje za šolo mogoče še kaj drugega, kot pa samo nezanimanje.
Moj 8 letni sin hodi v drugi razred in glede nato, kako ga jaz poznam, je za šolo še čisto nezrel. Šola ga sploh ne zanima, in vsak dan gre stežka : Joj. pa ne spet v šolo! On bi se raje igral doma, in sploh so vse druge stvari važne, kar ni povezano z šolo.Nikoli sam od sebe ne pove, kaj so delali, če mogoče kaj pišejo v prihodnjih dneh, domača naloga..Tako, da mi je že prav mučno, ga vsak dan zasliševati in vrtati vanj, pa potem spet doma delati z njim….Vsak dan mu pregledam zvezke in ga sprašujem o nalogah, potem mi je pa prav nerodno pred tovarišico, ker zmeraj kaj pozabi, oz. je površen, nenatančen,v razredu ga med poukom vse drugo zanima…
Tako, da sem zaskrbljena, če je mogoče kaj drugega vmes, ne pa nezanimanje za šolo. A je normalno, da je že 8 letnik živčen, nervozen,hitro vzkipljiv,
stalno si trga nohte na prstih rok in nog, tako da mu že pol leta sploh ne rabim strižt nohtov, ker jih sploh nima. Velikokrat se zajeclja, čeprav govori čisto normalno.In ko kaj hoče, kar začne otepati in tresti roke (samo zapestja).
Sama ne vem, če se bo z časom navadil na šolo, in ga bo začela zanimati,
ali pa je kaj drugega posredi. Ali je to vzrok za preplah in naj se obrnem na kakšno posvetovalno službo, ali so pač eni otrici takšni ( hiperaktivni ) ?
Kdor ima že podobne izkušnje, naj mi prosim svetuje !
Lep pozdrav vsem ! Vita

Si morda pomislila, da ga tudi ti s svojim odnosom malce spravljaš ob živce – pri nas doma s šolo sicer še nimamo opravka, smo še vrtičkarji, se pa spomnim moje sestrice, ki je bila ravno tak nervoznež in nezainteresiranec, ko pa sta še moja mama in oče začela o pomenu šole in kako je to važno, pa je pri 8 letih vsake toliko še vedno polulala v posteljo.
Dejstvo je, da so otroci v šoli preobremenjeni, morda pa je tvoj sin že zdaj po hudim stresom. Doma (kje pa ne) verjetno šoli dajete velik pomen, morda mu tudi v šoli nenehno ponavljajo, da mora biti uspešen, on pa bi v bistvu rad svojim ljubljenim staršem ustregel…Kar ti omenjaš z grizenjem nohtov, tresenjem, jecljanjem ni hiperaktivnost, so pa znaki preobremenjenosti. Zagotovo morate k strokovnjaku, vendar ne s prizvokom, da je z njim nekaj narobe, pač pa z namenom, da ugotovite, kaj je narobe s šolo (morda ni primerna zanj, so učiteljice prestroge, prezahtevne, morda so sošolci nasilni?) morda pa ima premalo samozavesti in potrebuje kakko področje, na keterem se bo izkazal. Morda rad bere, riše, brca žogo – karkoli ne šolskega otroka pomiri, vzpodbudi in ga potem tudi stabilizira na vseh drugih področjih življenja. Otrokove interese je treba vzpodbujat. Najbolj mi gredo na živce starši, ki vse, kar se bo v otrokovem dnevu sicer godilo pogojujejo z uspehom v šoli – taki so bili tudi moji, da je bilo za znoret. Če se cel dan pred in po šoli vrti le okoli domačih nalog, kaj se tam dogaja in tako naprej, to ni ravno vzpodbudno, nasprotno, je dolgočasno in obremenjujoče.
Pa oprosti, če sem bila preveč neposredna…
T.

Vita tvoj otrok je moja kopija. Sicer pa se 200% strinjam s Tinkaro…še 5x preberi njen post

LP, miki

Se v celoti strinjam s Tinkaro. Znaki, ki jih omenjate nikakor niso znaki hiperaktivnosti, pač pa preobremenjenosti. Velikokrat starši precenimo sposobnosti otroka. Razmislite, da ima vsak človek svoj potencial in da imamo ljudje različne interese. Nikar svojega osemletnika preveč ne zamorite. Tudi jaz imam otroka v 2. razredu. Pri zadnjem testu je imel eno napako in se je skoraj požrl. Ko sem ga vprašala kako je pisal je odgovoril da nezadostno, da je imel eno napako. Jaz pa sem mu odgovorila, da ena napaka ni nobena in da če naredi eno napako ni nikakršne katastrofe. Važno je da najde svoje področje, katero ga veseli in na katerem se bo lahko uveljavil. Potem bo z večjim veseljem reševal tudi svoje vsakodnevne šolske obveznosti. Nikar pa ga vsak dan ne zaslišujte in pregledujte torbe. Zadržite se in ga 14 dni nič ne sprašujte, kako je bilo v šoli, itd……..
Lahko mi verjamete, da z nenehnim zasliševanjem in govorjenjem o pomembnosti šole ne boste dosegli nič. Sploh pa v drugem razredu še nimajo ocen in menim, da vam še vsaj dve leti ni potrebno otroka pretirano obremenjevati.
To, da je pretirano obremenjen vas sporoča njegovo telo. Tresenje rok,,,,,,
Prosim vas, pustite mu dihati.

Draga Vita, moja osemletna Zala hodi v tretji razred devetletke, sedemletna Mariša pa drugi razred devetletke. Absolutno se pridružujem mnenju Tinkare. Grizenje nohtov, tresenje, jecljanje in podobno se najpogosteje znak hudega stresa pri otroku, ki ga je potrebno razrešiti takoj. Znaki hiperaktivnosti so povsem drugačni.
Poglej, pri nas vse opravijo v šoli, zvezke po želji prinesejo domov enkrat mesečno. Starši se med samo poznamo, se dobivamo in pogovarjamo. Mislim, da se boš morala temeljito pogovoriti z učiteljico, kaj se dogaja in po potrebi poiskati tudi strokovno pomoč. Predvsem pa je potrebna pozitivna stimulacija; otrok vsak dan v šoli izvaja številne aktivnosti, ki jih mora predelati in “ventilirati”. Otroku je zato potrebno zagotoviti čim več sprostilne irre, gibanja, rekreativnega športa in stvari, ki so mu ljube. Potrebno je vzpodbujati tiste dejavnosti, v katerih je uspešen. In ga zanje vedno znova pohvaliti.
Pozdrav!
Nina

Štiri leta sem učila matematiko na srednji šoli in točno vem o čem govori Tinkara. Vse preveč je staršev, ki so za uspeh svojega otroka v šoli pripravljeni dati njegovo srečno otroštvo.
Otrok se mora potrditi na drugih področjih in počasi bo napredoval tudi v šoli. Nekateri otroci so bolj počasni in potrebujejo več časa, da dozorijo. Tak primer imamo v družini. Moj oče se je vlekel čez osnovno šolo, komaj naredil gmnazijo (z množico popravnih izpitov), ter kot tretji v letniku končal strojno fakulteto.
Sama sem bila vedno mnenja, da naj otrok dela toliko kolikor zmore, naj se trudi po svojih najboljših močeh. Če to zadostuje le za nižjo oceno, se moramo starši s tem sprijazniti, in ga vzpodbujati, da bo drugič bolje, da ni nič hudega, ker se je potrudil kolikor pač zmore, ne pa da težimo in težimo, slilimo otroke za knjige in s tem ubijamo še tisto malo otrokovega interesa za šolo.
Čeprav je izobrazba vedno bolj pomembna je dejstvo, da nikoli ne bodo vsi otroci končali gimnazije in fakultete, lahko pa bodo veliko bolj srečni na izbrani poklicni šoli.
Svetujem ti, da se pogovoriš z učiteljico in naj ti ne bo nerodno, da je tvoj otrok površen, da velikokrat kaj pozabi… Saj nisi ti kriva in še manj otrok, ki je takšen kakršen pač je. Sprejme naj otroka takšnega kakršen je in naj se tudi ona potrudi, da mu bo interes za šolo zrasel.

Ne moti me, da si bila tako neposredna, ker to sem tudi hotela.
Ampak Tinkara jaz nisem tista “grozna” mama, ki za vsako ceno hoče, da bo njen sinček v šolo naj.naj. Poglej: pouk končajo ob 12.oo, do 13.oo kosilo, potem pa ostane v podaljšanem bivanju, kjer se najprej otroci “razluftajo” ( grejo ven, se igrajo po svoje,..)potem pa še delajo domačo nalogo. Domov pride ponavadi ob 15.00, na svojo željo, ker mu je zelo všeč pri pod.bivanju. Ampak potem morava doma še 1x popraviti dom.nalogo ( ker je vedno kaj narobe ). Vedno ga res vprašam, če se ima še kaj za naučit ali za prinest, ker se on sam ne spomne.
Ker ima še težave pri branju, ga pregovorim, da še nekaj prebere. In to je vse.
Ampak ne težim mu takoj, ko pride iz šole, ker vem da jo ima že poln kufer, ampak ga pustim, da gre ven, al se igra, gleda TV.. Njegovo ( najino) učenje pa traja največ 1 uro, več ne.
Se zelo rad ukvarja z športom, zato ga tudi peljem 2x na teden na nogomet,
k drugim aktivnostim ne hodi, ravno zaradi tega, da ne bi bil preveč obremenjen.
In zato jaz nimam občutka, da mu pa zdaj non stop težim in ga silim, da bo v šoli super. Ravno včeraj sem imela govorilne ure, in tov.pravi, da je treba z njemu še vedno več “delat” pri branju,pisanju. Drugače pa to, kar sem omenila da se zajeclja in trga nohte, to pa počne tudi ko gleda TV, al pa se s kom igra in hoče kaj na hitro povedat. Bom šla za vsak slučaj v posvetovalnico, ker tam so itak strokovnjaki, da mi bojo svetovali, če je mogoče res to zaradi preobremenitve, al je kaj drugega. Lep pozdrav ! Vita

Včeraj sem imela en pogovor z mojo teto, katere mlajši sin je prav tak raztresenec… V bistvu je tako, da njegov starejši brat boleha za mišično distrofijo in je na vozičku, zato se zdi, da poskuša mali z neverjetno energijo kompenzirati tudi za brata. Kakorkoli, imam eno idejo, kako bi svojega sina poskušala malce brez večjega pritiska spravila za knjige – pa ne šolske!. Ali je član kakšne knjižnice? Če ni (tista v šoli ne velja!), mu predlagaj, da se gresta oba včlanit. V bistvu gre zato – kako je bilo to z mojim bratrancem – on je tako hitro bral in govoril, da je prehiteval samega sebe, požiral stavke in besede, zato se je zdelo, da ne zna brati, saj je bil sebi in drugim totalno nerazumljiv.
Torej moja teta je to rešila s skupnim članstvom v knjižnici – šla sta tja in mali ( no ja, zdaj je že osmošolec, a to je bilo v 1. in 2. razredu) si je sam zbral knjige, ki so ga zanimale. Šlo je večinoma za pustolovske romane ali celo grozljivkice za mlade, denimo Roald Dahl, pa nekaj naših avtorjev…kaj si je bratranec izbral ni bilo dano na tehtnico vzgojnega in primernega, samo da ga je zanimalo. Potem sta se z mamo dogovorila, da bosta tisto knjigo brala na glas izmenično – eno poglavje mama, eno on (če ima starejšega brata ali sestro pa lahko ta vskoči – ali pa kak drug ljub sorodnik). Ej, te štorije so nas vse zasvojile – sama sem velikokrat bila tisti drugi pri glasnem branju in ti povem, da mali zdaj bere kot za stavo, pa še njegov govor se je malo upočasnil…
Tako, poskusi, če ti je predlog všeč – edino uspeh ni čez noč, pač pa z vztrajnostjo, predvsem pa ne z ihto. Da pa bi ga po tem šola kaj bolj zanimala pa dvomim – morda kak predmet. Sama sem tipični primer knjižnega molja, ki pa za šolske knjige nikoli ni imel zic-ledra, kar pomeni, da sem znala v enem dnevu prebrati kompletni roman Julesa Verna (no, ta je za fante njegove starosti ful kul, pa Karl Mai s svojim Vinetujem), knjige za šolo pa nisem mogla brati niti deset minut, ne da bi že zehala in se dolgočasila. Če dobro pomislim, je še vedno tako…
Lp
T.

Moja hčerka je sicer še v vrtcu, pa bi ti vseeno pvedala svojo izkušnjo, ko je pri treh letih nenadoma začela jecljati. Logopedinja mi je dejala, da je to verjetno t.i. razvojno jecljanje in da bo sčasoma minilo, ter da je to le zunanji indikator notranje tesnobe otroka. Ker pa sem želela otroku pomagati kar se da hitro sem se zamislila nad sabo in vzgojo, okolico, vrtcem in ukrepala:
1. Alternativna medicina (čeprav sem bila zelo skeptična). S hčerko sem obiskala nekega alternativca in že po dveh obiskih ni več jecljala. Res ne bi delala reklame za nikogar, vendar če se odločite za ta korak se prej dobro pozanimajte o človeku, da mu boste zaupali. Kajti roko na srce, veliko jih je tudi šarlatanov – enako mi je med vrsticami svetovala tudi logopedinja!!
2. Od takrat hčerka spi v moji postelji pri meni. Prej pa sem poslušala “dobre” nasvete iz okolice, da mora otrok spati v svoji postelji in se tega tudi držala. Seveda se je prej ponoči pogosto zbujala in jokala, ko pa je bila večja me je klicala. Vedno sem jo potolažila in uspavala, spati pa sem jo dala v njeno posteljo. Šele sedaj po več kot enem letu prespi celo noč, če pa se že zbudi samo potipa če sem poleg in nato zaspi mirno naprej.
3. Na srečo je ravno v tistem času v vrtcu zamenjala vzgojiteljico, kajti s prejšnjo nismo bili zadovoljni niti starši niti otroci in od tedaj s hčerko nismo imeli več problemov.
Pa še to, mislim da morajo starši v takih trenutkih predvsem prisluhniti svojemu otroku in slediti svojim notranjim občutkom.
LP Lili

Vita!

Jaz pa mislim, da je tako nezanimanje za solo lahko tudi odraz tega, da mogoce nekaj ni v redu v razredu, katerega obiskuje. Sama sem uciteljica, z se ne prav dolgim stazem, pa vendar sem opazila, da otroci, ki se v soli ne pocutijo sprejete, ne hodijo radi v solo, naloge so za njih kazen, to da bo starsem piovedali kaj so poceli v soli je pa ze povsem prevec zanje. Morda mu ni vsec uciteljica, ne smemo namrec pozabiti, da se majhni otroci ucijo predvsem zato, da ustrezejo zeljam ljubljene osebe, bodisi starse bodisi ucitelja. Ugibam na pamet! Mogoce bi bilo dobro, da se malo pogovorite z uciteljico, spremljate s kom se druzi. Mogoce rabi tudi vec takega stika s starsi, ki ne bo povezan s solo in solskimi stvarmi ter problemi. Ne vem, ce je pametno, da bi naredili prevelik cirkus s svetovalno sluzbo, za take stvari bo se vedno cas, po moje je bolje, da poskusite poiskati resitev z uciteljico in otrokom. Ce pa res ne bo slo, pa kasneje tudi s svetovalno sluzbo.

Veliko uspeha, Mateja