oh, gora…..
Oh, gora, veličastna si ti….
Gora – simbol poti do transcendence
Gotovo se spomnite, kako nas visoko v gorah vzradosti pogled na pokrajino, ki leži pod nami. Napolnita nas svežina in moč, prisluhnemo lahko donenju tišine in se prepustimo občutku večnosti, brezčasja. To so trenutki, ko smo v objemu tišine gora sami s seboj. Odmaknejo se vsakodnevne skrbi in težave. V našo zavest lahko vstopijo vprašanja, ki so povezana z najglobljimi težnjami in izvirajo iz iskrenega hrepenenja v nas samih. V jasnini gora se zbistri notranji pogled, v miru se porodijo odgovori na vprašanja, odstre se vizija življenjske poti.
Gora s svojim dvigovanjem v nebo simbolizira pot do transcendence, nadzavestnega. Že od nekdaj je v duhovnih tekstih vzpenjanje na goro simbol za pot spoznavanja sebe. Terezija Avilska je goro označila kot dostop do prebivališča duš ali notranjega gradu. Gora je povezana z višavami, brezmejnostjo in širino, ki daje občutek povezanosti z vsem bivajočim. Je simbol stabilnosti in čistosti. Človek, ki se vzpenja nanjo, se z lastnim naporom prebija k vrhu. Z dobršno mero volje in osredotočenosti napreduje po strmi poti, premaguje visoke skale, previsne robove. Tudi duhovni popotnik stopi na pot spoznavanja sebe s popotnico, v kateri je poleg notranjega hrepenenja tudi volja, moč za preseganje ovir, ki ga omejujejo na poti do svobode.
Za posebno vzdušje v gorah skrbijo deve, bitja narave. Utelešajo stabilnost, trdnost, neminljivost. Te kvalitete privabljajo človeka, da se vrača h goram, in ga spodbujajo, da podobne lastnosti išče v samem sebi. Saj je mir, ki ga čutimo v gorah, enak tistemu, ki ga nosimo v svojem srcu.
(Darja Cvek Mihajlović)