ogorčena!
Tudi jaz sem pred kratkim izgubila otroka.drugošolčka.me pa nekaj zanima:če je še katera izgubila šolarja:je razred šel na pogreb?so imeli minuto molka?pri mojem nič.kot da Brina sploh ne bi bilo.samo zjutraj je učiteljica rekla,da ji je žal,ker je umrl!in to je to!to mi je povedal sin,ki hodi v isti razred.pouk je potekal normalno.predlagala sem šoli,da bi šli na pogreb,pa so me zavrnili.nisem mislila,da so tako vzvišeno nesramni!!!!
Najprej iskrene sožalje ob izgubi tvojega sončka, to, da nobenega izmed sošolcev ni bilo na pogreb je res zelo čudno, saj ponavadi pridejo sošolci, ponekod celo cel razred na pogreb… Je pa možno, da učiteljica ni hotela vznemirajti otrok, samo v tem primeru mislim , da bi se vsaj ona lahko udeležila pogreba.
Spoštovani!
Najprej moje iskreno sožalje. Sama sem učiteljica in sem se na začetku kar zgrozila,da je nekdo tako “hladen”.
Spominjam se, ko je pred leti na naši šoli umrl deček (mislim da je bil 3.r., če se prav spominjam), smo odšli na pogreb učiteljice iz razredne stopnje (ne sicer vse, ni obvezno in nikogar ne moreš prisiliti!), VSI sošolci in sošolke, razredničarka, mislim da celo vodstvo šole. In poslali smo tudi nek venec, se ne spominjam več.
Res je, da je to skoraj na vasi, kjer smo si nekako znanci vsi med seboj, vendar mislim, da bi šla sama v vsakem primeru, če bi bila razredničarka.
Res čudno, da se nihče ni odzval, niti razredničarka niti vodstvo šole – vsaj s kakšnim telegramom. Pa tudi kot razred – morali bi se posloviti od sošolca. Tudi sama bi kot starš takoj podprla razredničarko pri tem.
iskrene sožalje ob izgubi sina.
Veste, to kar vam bom napisala ni izgovor za neprimerno ravnanje učiteljice je pa, na žalost, realnost.Učiteljica je s svojim vedenjem oz. odnosom pokazala, da ni dorasla vlogi, ki naj bi otroke pripravljala na življenje. In smrt je del življenja.Kot odgovorna in avtoritativna oseba bi morala poiskati pomoč, če temu ni bila dorasla.Na žalost je tako ,da se o smrti ne pogovarja. Žal, narobe. Vsakemu otroku na njegov način je možno obrazložiti tudi minljivost. iN ravno tišina, molk je tisti,ki otroke še bolj “zastraši”.ŠOla bi morala poiskati ustrezno institucijo, ki bi bila v pomoč njegovim sošolcem. Najslabše je izgubo preiti molče in se delati kot da se ni nič zgodilo.
obrnite se na Hospic, kjer izvajajo tudi programe po šolah.
Draga mamica, ničesar vam ne bo povrnilo sina, vem pa kako boli nerazumljivo obnašanje okolice. POnavadi tega ne počnejo, ker bi bili nesramni temveč, ker ne znajo in se ne želijo potruditi.
A to ni opravičilo, šola je institucija, ki naj bi otroke vzgajala tudi za življenje.
Verjamem, da topla misel, morda svečka na njegovem grobu njegovih sošolcev, bi tudi na vas delovala tolažilno.
veliko moči in poguma vam želim v naslednjih dnevih.
Tudi jaz bi bila ogorčena.Moj sin je vstopil v 1 razred,ko sem jaz rodila mrtvega otročka in so mi v bolnico vsi sošolci poslali risbice in imeli eno uro zato,da so se pogovarjali razne stvari,da jim je učiteljica na kulturen način vse razložila in da pač ne bom domov prinesla dojenčka,ker se zgodi včasih,da pride kaj navzkriž,itd…V življenju ne bom pozabila tega in risbic in kako človeški so bili vsi z mano.Taka je moja izkušnja.Moje sožalje,draga mamica in objem.
Iskreno sožalje ob nenadomestljivi izgubi.
Moje mnenje je, da učiteljica ni ravnala prav. Tudi vodstvo šole bi se lahko “odzvalo” na dogodek in se na spodoben način poslovilo od učenca.
Vem, da moja zgodba ni primerljiva, vendar bi vam rada povedala, kako je bilo pri nas.
Meni je septembra 2008 umrl mož zaradi bolezni. Ostala sem s hčerko, ki obiskuje 4. razred, in sinom, ki hodi v vrtec. Živimo na podeželju, kjer se vsi vsaj na videz poznamo in tudi moža je poznalo veliko ljudi. Ob smrti v naši družini smo s strani šole bili deležni presenetljivega odziva.
Od moža se je prišla poslovit razredničarka osebno (je tudi družinska prijateljica), na dan pogreba tudi z vsemi učenci 4. razreda, ki so kakšno minuto postali pred vežico. To je bilo za nas sicer zelo boleče, ko gledaš te otroke, kako znajo čustvovati. Prišla je tudi ravnateljica šole in večina zaposlenih. Ker je tudi vrtec ob šoli, so prišle tudi vzgojiteljice iz vrtca.
Pri nas je navada, da vsak prinese tudi sveče. Tako smo dobili paket sveč od hčerkinega razreda, paket od šole in še od vrtca.
Tudi kasneje so pomagali s subvencijo za malico, plavalni tečaj…
Veliko hčerkinih sošolcev in sošolk je bilo tudi na pogrebu s starši.
Tudi sama sem učiteljica in vem, da v takem primeru ne bi ostala ravnodušna. Menim, da se je šola s svojimi zaposlenimi dolžna odzvati na take dogodke, dati pozitiven zgled in otroke seznaniti, da je tudi žalost del življenja.
Ker se je šola pri nas tako odzvala, nimata otroka s tem nobenih težav. Vsi v razredu in v vrtcu vejo, kako je, in ne postavljajo dodatnih vprašanj. Tudi otroka sta zato manj obremenjena in lažje govorita o tem – ko pač govorita.
Draga mamica
Iskrene sožalje ob izgubi tvojega ljubega sina.
Samo oprosti, ker ti bom tako napisala ampak drugače ne morem. Ne verjamem ti vse to. Resnično NE! Če je tvoj sin umrl in drugi tvoj otrok je bil v šoli, da je vedel povedati, da ni bilo minute molka itd. Kaj drugi otrok je vseeno hodil v šolo na dan pogreba ali pa, ko je ležal v vežici njegov oz. njen bratec? Malo mi je to čudno…. Prepričana sem, da to ne bi naredila niti ena šola v SLOVENIJI!
Če bi, bi pa jaz dala šolo v javnost….
lp, pa brez zamere. To je bilo samo moje mnenje oz. pomisleki…
Ko so otroci enkrat v OŠ, ko se že učijo reda, discipline, učenja, mislim, da so že toliko zreli, da se vsaj od sestrice poslovijo na pogrebu. vedo, da je umrla sestrica, on pa v šoli. Zakaj?? Zakaj vsiljevati normalni tempo pri pogrebu? Pogreb je zadnje slovo in po pogrebu bo še čas za uvajanje v normalni tempo. Ne rečem, da bi bila sinova stara 5 ali manj let, vendar OŠ…po mojem ni prav, da nista bila prisotna na pogrebu – v kolikor bi to seveda sama želela biti!
Šole z minuto molka ali brez…vsaka šola ima svoj sistem označevanja izgube. Vem, da je vam kot materi ki ste izgubili otroka to najtežje, vendar je drugim to samo grozno. Če ne vidijo pomena v minuti molka za njihovega učenca, potem to ni nič šokantnega ali vredno ogorčenosti. Mogoče so dali zastavo na pol droga, ali črno gor? To je že znak spoštovanja mar ne?
Ko ste omenili, da bi šli na pogreb pa šola tega ni “dopustila” -> mogoče bi dodala samo še to, da nekateri otroci sprejmejo smrt, drugi ne, in če šola ni hotela da bi cel razred šel na pogreb, je to njihov način. Mogoče so se pa na drug način spoprijeli s predstavitvijo smrti njihovega sošolca oz. učenca.
Tudi na naši srednji šoli je umrl mladoletnik, pa ni bilo minute molka, niti kakšnega odhoda na pogreb. Smo se pa pogovarjali med odmorom, šola nam je dala možnost dodatnega svetovalnega/psihološkega razgovora, črna zastava je visela.Potem smo obravnavali primer varnosti v prometu in prehodu čez tire (vlak ga je povozil, najstnika) in mislim, da je šola ravnala pravilno.
Ko se je naš učitelj na tej isti šoli ubil, smo tudi o tem spregovorili, dovolili so nam tudi na pogreb, če smo hoteli, ni pa šla cela šola. Bila je črna zastava.
Življenje teče naprej!
Za vzgojo v smislu sprejemanja smrti, so za svoje otroke odgovorni samo straši. Glede na to, da je v razredu npr. 25 otrok, bi bilo potrebno vprašati za dovoljenje starše vseh teh otrok, če se strinjajo z odhodom svojih otrok na pogreb. Že ve na tem forumu imate različno mnenje glede prisotosti vaših otrok na pogrebu vaših bližnjih. Kako lahko potem pričakujete, da bo odšlo večje število otrok, ki sploh niso vaši na pogreb osebe, ki kakorkoli že , njim sploh ni bližnji sorodnik ali pa vsaj zelo dober prijatelj ? Pogovor o smrti zadošča. Vse drugo je nepotreben stres, s katerim se bodo vsi ti otroci še prekmalu srečali v krogu svoje najožje družine.
Draga mamica!
Iskrene sožalje ob izgubi tvojega ljubega sina.
Stara sem 42 let. V drugem razredu OŠ smo izgubili sošolko Leo. Vsi otroci iz razreda smo šli na pogreb. Bila je v krsti in lahko smo jo šli pogledat. Bila je tako lepa kot princeska in nekako je delovala, kot da spi. Čisto jasno nam ni bilo, da jo ne bo nikoli več med nami. Bila pa je to ena žalostna in obenem lepa izkušnja. Vsi smo se od nje poslovili in nekako začeli na življenje gledati tudi malo drugače. Takrat sem si obljubila, da bo moji hčerki (če jo bom kdaj imela) ime Lea. Imam hči Leo in sina. Obema sem o tej izkušnji večkrat govorila. Moja Lea ve, po kom je dobila ime. Imam tudi slikico moje sošolke Lee in vsake toliko jo vzamem
iz albuma. Sprašujem se, kaj bi bila danes. Z mislimi sem z njo in njenimi starši, kateri so morali doživeti to hudo izkušnjo.
Otroci tvojega sina so bili prikrajšani za eno življensko izkušnjo. Pri nas doma se govori tako o življenju, kot o smrti. Saj to je nekaj življenskega. Če bi mojemu sinu ali hčerki umrla sošolka ali prijateljica bi želela, da se od nje še zadnjič poslovi. O tem, da umirajo tudi mladi, se doma pogovarjamo in ni to tabu tema. Morda mislim tako zaradi moje izkušnje z Leo. Od tega je že toliko let, pa imam Leo še vedno nekje v srcu in tudi kakšna solzica mi kdaj uide, ko pomislim nanjo. Ampak vem, da je z njo vse dobro, kakor je s tvojim sinčkom.
Vse lepo, Maja
Tebi se lahko zdi absurdno. Meni se pa zdi normalno, da ima človek spomine. So lahko grdi ali lepi. Lahko te razžalostijo ali razveselijo.
Včasih se tudi sprašujem, kaj bi bilo, če ne bi bilo Hitlerja? Ali, kaj bi bilo, če bi se poročila s prvim fantom, katerega sem imela?
Pač, na sošolko Leo imam lepe spomine. Nič ni narobe, če se spomnimo mrtvih, pa ne samo za 1. november.
In to ni nobena reakcija. Reakcijo imaš na sonce, hrano, zdravila,…
Mogoče boš razumela, ko boš izgubila nekoga, ki ti bo blizu. Lahko pa si taka oseba, da ga boš po mesecu dni pozabila. Sicer, zakaj bi se punca kot ti, obremenjevala s takimi stvarmi, ki so “absurdne”.
Želim ti veliko sreče in še veliko let z ljudmi, ki jih imaš rada.
Seveda imaš lahko na ljudi lepe spomine……absolutno!
Vendar so mi bližje sorodniki in družina kot pa sošolci. Še posebej, kot 8 letni deklici, da bi do danes travmirala in svoje lastne otroke obremenjevala s pokojno sošolko, oz. celo imenovala svojo hčerko!!
potem pa daj še psički ime Lea, pa avtu itd. no, tvoja stvar, vendar sem ti hotela povedati da je tvoje dejanje že malce bolano, pa da hči mučiš s temi zgodbami, ko pa lahko ostane, kot si rekla, samo na lepih spomini. ti pa, kot da ne moreš živeti brez te Lee. Po več kot 30 letih?
Tudi meni so umrli dragi ljudje in smo veliko več časa preživeli skupaj, in se res imeli radi (vidve s sošolko verjamem, da nista bile v takšnih tesnih stikih), ne bom pa zato vse svoje stvari poimenovala po njih – sploh pa ne zaradi sošolke
Mislim, da si res pretiravala ob svoji obrazložitvi, kako dobro razumeš smrt, kako jo lepo sprejemaš ipd…pa tvoja hči? men ne bi bilo všeč, če bi mami rekla, da sem Tina zaradi ene svoje sošolke ki je umrla – ja halo, jaz sem jaz, in sošolka je sošolka, ne pa ju enačit