Nekako je usoda nanesla, da sem spoznala kako pomanjkljiva je osveščenost javnosti, tako laične kot strokovne, o problematiki odvisnosti in/ali zasvojenosti od tablet, ki so na voljo na zdravniški recept v RS.

Vse skupaj se me ne bi tako dotaknilo, če se tudi sama ne bi srečala s takšnim zelo osebnim in večplastnim problemom. Moj namen ni s prstom kazati, kdo bi kaj moral narediti, kdo je komu kaj dolžan narediti, le bi rada ponudila roko ljudem, ki so v meni isti/podobni situaciji in nimajo pojma na koga se lahko obrnejo.
Za ljudi, ki so končali odvisni od zdravil zaradi primarne kronične bolezni, poškodbe, idr, je že osnovno težko priznati, da imajo težavo, ko pa te še označijo za »drogeraša« in te vržejo v isti koš kot vse zasvojence, te pa zagrabi sramota in depresija. Ne veš kaj bi naredil. Brskaš po internetu, zdravstveni literaturi, psihiatričnih oddelkih, ampak več kot oddelkov in pomoči za zasvojence s trdimi drogami, alkoholike in prehrambenimi motnjami ne zaslediš.

Le malokdo ve, da v Sloveniji obstaja pomoč za ljudi zasvojene z zdravili, ki je sami ne zmorejo prebroditi, in sicer na Alkohološkem oddelku Ljubljanske psihiatrične klinike. Tudi sama sem bila tam, pa vendar bom to izkušnjo podelila malo kasneje.

Kot prvo bi rada razjasnila dva pojma, ki verjetno uradno nista tako razdeljena pri nas kot drugje po svetu, in sicer Zasvojenost (ang. Addiction) ter odvisnost (ang. Dependence).

Neka dobra duša je na internetni strani http://www.konoplja.org lepo opredelila ta dva pojma, povzemajoč podatke iz WHO (World Health organization: Svetovna zdravstvena organizacija) organizacije in slovarja Slovenskega knjižnjega jezika:

»Zasvojenost (ang. Addiction) je splošni pojem, ki se nanaša na koncepta tolerance in odvisnosti. Organizacija WHO obravnava zasvojenost kot ponavljajočo se uporabo psihoaktivne substance do mere, da je uporabnik periodično ali kronično intoksiciran, da kaže nujnost zaužitja substance, ima velike težave pri prostovoljnem prenehanju ali zmanjšanju rabe substance in kaže odločnost pri vztrajanju uživanja substance ne glede na posledice.

Odvisnost (ang. Dependence) pa je opredeljena kot stanje, v katerem uporabnik nadaljuje svojo rabo substance ne glede na znatne zdravstvene, psihološke, relacijske, družinske ali socialne probleme. Gre za kompleksen fenomen, ki bi lahko imel celo genetske komponente. Psihološka odvisnost se nanaša na psihološke simptome, povezane s hrepenenjem, fizična odvisnost pa se nanaša na toleranco in prilagoditev organizma kronični rabi.«

Kaj hočem povedati s tem? Da ljudje, ki jemljejo (jemljemo) določena zdravila, ki povzročajo odvisnost, zaradi zdravstvenih težav, nis(m)o zasvojenci. S(m)o le ljudje, ki so postali odvisni od zdravila in tako ne morejo prekiniti terapije brez neprijetnega srečanja z odtegnitvenimi simptomi, ki verjemite mojim osebnim izkušnjam, niso prijetni.

Tako mi je dalo misliti, ker vem, da nisem edina s takšno resno težavo, da bi si mi, neuvrščeni odvisniki, lahko pomagali med seboj z izkušnjami, pomočjo, mnenji, napotki; v glavnem moj cilj je, da bi čim več ljudi, ki so v tej situaciji, našli pomoč, ki jo potrebujejo,a ne vejo kam se naj obrnejo.

Sama vem, kako težko je iti skozi takšno preiskušnjo sam in ko te nobeden ne razume, niti zdravnik niti najbližji, kaj šele sodelavci ali sošolci. Tako sem se odločila podeliti svojo zgodbo in tudi dati možnost komurkoli, da me kontaktira in če bom le znala,bom pomagala.

Moja zgodba (skrajšana verzija)

Zgodbo bom začela pri popolnem začetku. Moja prirojena bolezen, Potassium aggrevated Myotonia oz. širše ter po slovensko: SCN4A prirojena miotonija je zelo redka, tako me do 22.leta ni noben zdravnik jemal resno. V osnovni in srednji šoli so mi zdravniki govorili in se jezili, češ da nočem telovaditi in da sem lena in nerodna. Tako sem dostikrat se poškodovala pri telovadbi po nepotrebnem. Ne pravim, da sedaj pa ljudje s to motnjo moramo šport čisto odstraniti iz življenja, le izbereš si takega, ki ga zmoreš , te veseli in v primeru, da te mišice ne ubogajo, da se lahko rešiš s čim manj poškodbami ali po sreči brez njih.

Tako le pridem do fakultete in preko prijatelja spoznam zelo prijaznega neurologa v Kliničnem centru. Ta mi je sprva le rekel, da naj jem več banan in se bo kar po čudežu vse rešilo, vendar v istem dihu je rekel, da pa naj le pridem in naredim EMG (elektromiogram) in par dodatnih krvnih preiskav. EMG je pokazal na nenormalno mišično aktivnost in tako sem pristala pri drugi neurofiziologinji, ki se specialistično ukvarja z ljudmi z neuro-mišičnimi motnjami. Po njenem predlogu so mi odvzeli kri in poslali v Paris, kjer so mi genetsko dokazali mutacijo na SCN4A kanalčku v mišicah.

Človek si misli, da sedaj bo pa prišlo olajšanje, a na žalost ni. Za to bolezen ni specifičnih zdravil in takrat, prb.leta 2007, še niso prišli do ugotovitve, da ljudje z mojo boleznijo imajo hude kronične bolečine v vseh mišicah in sklepih. V večini knjig je pisalo, da je ta bolezen le manjša neprijetnost. Ko sem to prebrala mi je postalo prav slabo, kajti začneš razmišljat v smeri, da imaš še eno bolezen očitno, če pri tej ni the bolečin. Edino zdravilo, ki bi naj olajšalo »krče« mišic je bil Mexiletin, ki se skoraj nikjer na svetu več ne dobi in je v bistvu srčni antiaritmik. Sem ga poskusila, seveda, in v roku tedna sem imela že težave s srcem, Tako smo to izključili in hkrati s tem je neurologinja dvignila roke nad mano. Naknadno sem tudi sama prebrala, da je Mexiletin učinkovit le pri ljudeh z myotonijo odvisno od kanalčkopatije na klorovih kanalčkih in ne na natrijevih kot jo imam jaz.

Vmes je minilo leto dni, kjer mi je osnovna zdravnica predpisovala vse od Nalgesina, Ibuprofena, Aulina…in nič ni pomagalo, le naredilo mi je ranice po želodčni sluznici. Tako sem le dobila napotnico za protibolečinsko ordinacijo.

Prvi zdravnik (ne bom jih osebno imenovala, ker vsaka izkušnja je vedno individualna) se ni dosti zavzel. Le mi je povedal dokaj osorno in naveličano, da sem premlada, da bi jemala toliko protibolečinskih zdravil in da bomo poskusili s akupunkturo in TENS metodo. Po TENS se mi je bolečina specifično v križu in zadnjici zelo poslabšala, po akupunkturi (neki globinski) pa sem šepala še 2 meseca na levo nogo. Šla sem le na 3 terapije, potem je postalo prehudo.

Tako sem spet ostala sama s svojo bolečino. Vmes sem »težila« neurologinji, osebni zdravnici ipd. In šele, ko je osebna zdravnica videla, kako hudo je, mi je prvič predpisala kapsule Tramala, in sicer leta 2008. Takrat pa vse do leta 2010 sem jih jemala občasno, ker mi sedativni učinek in slabost nista bila prijetna.

V tem času se je bolečina le stopnjevala in stopnjevala, kajti življenjske dogodivščine (obveznosti pri študiju, finance, idr) so za vse enako. Naj si zdrav ali bolan, vsi gremo čez isto in nobeden ti ne pogleda čez prste. Tako sem morala jemati tramal čedalje pogosteje in končno vsak dan. Očitno redno jemanje je kmalu zmanjšalo stranski učinek zaspanosti in tako po enih 6 mesecih, ker nisem čutila več take bolečine ,sem mislila, da pa sedaj lahko lepo prekinem in mogoče se je bolečina sanirala do te meje, da bom lahko vsaj nekaj časa brez. Kako sem se zmotila pri tem.

Takrat še nisem vedela, da tramal povzroča tako hudo odvisnost (zdravnica je bila previdna, vendar je trdila,da dokler je bolečina realna in se jemlje minimalna možna doza, ni možnosti za nastanek odvisnosti)m leprav sem jemala le 50mg na dan. Tako sem nekega dne le prekinila in čez kak dan se je začela kriza na katero sama nisem pomislila, tako sem mislila ,da je to pač nek prehlad ali gripa. Pač vzela sem lekadol in seveda ni prijel, pa vendar nisem pomislila,da bi lahko to bilo kaj drugega. Po kakih 2 tednih trpljenja pa mi le notranji glas ni dal miru in sem malo pobrskala po netu ter s šokom ugotovila, da to kar se mi dogaja ni prehlad, ampak odtegnitveni sindrom. Nisem vedela ali naj se smejem svoji neumnosti ali jočem.

Odtegnitveni sindrom je bil zelo grozen. Najhujpa je bila bolečina, ki je skoraj najhujša kar sem jih kdaj čutila, poleg tega imaš sindrom nemirnih nog (po celem telesu) in tako ne moreš ležati, počivati, spati. Prvih 8 dni nisem spala več kot po par krat po 15min znotraj 24 ur.

Poleg tega te en trenutek zelo zebe, a hkrati te je vroče ali pa te je vroče in potem te kar začne zebsti. Prebavne motnje so na višku, želodec boli in edino kar ga nekak pomiri je hrana, vendar to je skoraj zadnja stvar, ki bi jo naredil-da bi jedel. Ko pa končno fizični simptomi izzvenijo pa se pojavijo psihični.

Eni bi temu rekli depresija, sama bom temu rekla kar super-depresija. Brez Tramala sem bila skoraj leto dni in še vedno sem bila brez volje, brez energije, čustveno ohromela. Nisem imela depresivnih misli, le otopela sem bila. Kot da to nisem jaz, kot da sploh ne morem normalno zadihati (prvič sem dobro zadihala šele,ko sem spet začela jemati opioid; pravo olajšanje…kot da imaš astmo in vdihneš bronhodilatator ter kar naenkrat lahko spet dihaš).

Dolgo sem vztrajala in se trudila funkcionirati brez lajšanja bolečine in krčev…

Tako sem imela prvi hudi bolečinski napad, da nisem mogla niti hodit nekje v maju leta 2012, ko sem pod nujno šla »spet« v protibolečinsko ambulanto. Tokrat sem imela več sreče, kajti zdravnica je bila zelo prijazna, razumevajoča in materinska. Dobila sem koktail infuzijo in z zdravnico sva se dogovorili za kronično jemanje tramala, kasneje Palexije, in analgina, kajti brez ustrezne terapije na žalost ne bi mogla študirati in v bistvu razen ležanja v postelji in sprehajanja do najbližje trgovine, ne bi počela ničesar. Zavedala se je, da ne glede na moja rosna leta, 26 let, tako ne morem živeti in da imam pravico do lajšanja bolečin in krčev, če že ni neke realne terapije za mojo bolezen.

Terapija je pomagala vse do konca leta 2012, ko smo nekje novembra spremenili terapijo na Palexijo (ni bilo krivo zdravilo). Dobila sem neke sorte paradoksalno reakcijo, ko mi nobena doza ni več prijela in tako edina opcija, ki jo je vidla specialistka in psihiatrinja, ki se ukvarja z odvisnostmi, je bila odvajanje od opioida.

Tako sem 9. januarja 2013 bila sprejeta na Alkohološki oddelek. JA- prav ste slišali-ALKOHOLOŠKI ODDELEK. Takrat mi ni bilo povsem jasno zakaj tako grozljivo ime oddelka, a kaj kmalu sem ugotovila, da je 98% pacientov tam alkoholikov. En mali drobiž je ljudi zasvojenih s takimi in drugačnimi zdravili in še manj takih, ki so hazarderji. Pa še vedno bi se lahko odločili za lepše poimenovanje oddelka, npr. oddelek za zdravljenje legalnih odvisnosti ali oddelek psihiatrija odvisnosti,ipd.

Priznam, da mi je zelo težko ljudem osebno povedati, da sem bila tam ali Bog ne daj, da bi kdo videl izvid, kajti takoj bi pomislili, da sem alkoholik, čeprav ne pijem alkoholnih pijač. Saj spijem malo pivo 1-2x na leto pa še to kdaj ne, a to me še ne naredi alkoholika.

Alkoholik je oseba, ki »dobesedno« utaplja svojo depresijo, žalost, probleme v alkoholni omami. To ne pomeni, da so alkoholiki le tisti, ki pijejo vsak dan. Imaš tudi take, ki se napijejo le za vikende ali 1x na mesec ali imajo turnejo pitja 2 ali 3 tedne skupaj 1x na leto. Veliko ljudi tega ne in to je recimo ena izmed pozitivnih stvari, ki sem se jo naučila na tem oddelku.

Pa vendar…ko sem vstopila na oddelek in videla te ljudi, me je imelo, da se obrnem in grem domov ter se sama odvajam. Večina jih je bila starejših zanemarjenih moških, nekaj »verjetno» brezdomcev, ki so si tako za čez zimo zagotovili prebivališče in potem nekaj ljudi mojih let, pa tudi starejši, ki so bili vredu.
Alkoholiki so se kar hitro streznili in povem vam, da ne bi verjela, če ne bi videla na lastne oči. Vsi alkoholiki, od brezdomcev do doktorjev znanosti, ko so se streznili in začeli spet živeti s pomočjo primerne antidepresivne terapije, to so bili povsem drugi ljudje.
Dostojni, izobraženi ,razgledani, prijazni, dobri sogovorniki, medtem ko ob prihodu na oddelek so bili zanemarjeni (zavohal si jih že ko so vstopili čez vhodna vrata v stavbo), večina jih je bila ali preveč pijanih, da bi se sploh kaj ozirala na okolico ali celo agresivnih. Vsi si niso tako zelo opomogli, vendar velika večina bi bila lahko vzor vsem »normalnim« ljudem, ki se drugače norčujejo iz njih, pljujejo po njih ter jih dojemajo kot najslabše ljudi,ki so si sami krivi za vse. Ne pravim…delno so si, vendar enostavno vsak nima istih možnosti, da bi reševal probleme pri psihoterapevtih, ker so predragi ali je osebo preveč sram priznati, da ima težavo z alkoholom, ker je ta težava še tako zelo stigmatizirana.

Pa gremo nazaj na mojo štorijo…vmes me bo vedno malo zaneslo na stranske zgodbe, ki so se sočasno dogajale in delno vplivale na mojo rast v duhu..

Vestno sem sledila programu, ki se mi je razen psihoterapevtske skupine in pogovora s terapevti, zdel brezvezen in neploden; se odvajala in tudi po tem, ko sem prišla na nulo in bila že več kot 2 meseca brez opioida sem ob vsakem pregledu pri zdravniku-psihiatru- omenila, da se moje bolečine vračajo in da so čedalje hujše, je vedno bil odgovor: to je odtegnitveni sindrom, to bo minilo.

Imela sem tudi težave z imunskim sistem, ki so bile posledica vseh antidepresivov, antipsihotikov in podobne kemije s katero so mi poskušali lajšati “odtegnitvene simptome” in pri vsakem sem po par dneh terapijo zavrnila, kajti imela sem vedno čudne in hude reakcije.

Pri Seroquelu sem zelo zatekala po celem telesu in cel dan nisem šla na vodo. Po vrhu sem bila še zelo utrujena celi dan in moja bolečina se je znatno poslabšala. Potem njihov »stabilizator razpoloženja« Depakine mi je pri komaj delujoči dozi 800mg začel povzročati težave s hormoni. Dobila sem hudo mastno kožo, lase, mozolje, srbeščico, zastajanje vode, rejenje, čeprav sem komaj kaj jedla,idr. Sprememb pri stabilizaciji razpoloženja ni bilo. Še vedno sem bila brez energije, brez volje in cilja. Kasneje pa hiperaktivna in brez koncentracije.

Ne pravim, da je na oddelku bilo vse narobe. Osebje je bilo v veliki večino zelo prijazno, razumevajoče, vendar preveč zapičeno v alkoholizem in zasvojenost. Tako so ljudi kot sem jaz in še ene 2 gospe, takoj vrgli v isti koš kot vse ostale alkoholike, heroinske odvisnike in nas celih 3 mesece prepričevali, da smo vsi isti.
Ja, odvisnost v možganih je mogoče na koncu koncev ista, vendar je ogromna razlika med tem, če si jemal zdravila pod zdravniškim nadzorom in le toliko kot ti je bilo predpisano ali pa kot gospe, ki so v enem dnevu pojedle toliko zdravil kot sem jih sama v celem mesecu. Vsaka razumna oseba vidi razliko, ne vem zakaj je tudi oni niso. Če že ne na glas, vsaj osebno, na štiri oči.

Tako sem konec marca 2013 zaključila terapijo, a stanje se je samo slabšalo. Nisem se mogla učiti. Vse kar sem počela je bilo ležanje in iskanje načinov, da izboljšam bolečine. Pa je prišlo poletje in spet so se bolečina in krči tako poslabšali, da nisem mogla niti hoditi. V protibolečinski ambulanti mi je specialistka dejala, da pač takšna je situacija: Ali grem nazaj na Palexijo ali pa pač trpim naprej, kajti drugih opcij trenutno nimajo na voljo. Vmes sem šla še k specialistu v Avstrijo, ki je le potrdil njene besede in rekel, da edina druga varianta bi bila marihuana, ki pa je predraga.

Tako sem žalostno sprejela jemanje opioida in vse do junija letos ni bilo večjih problemov, ko pa se je spet pojavila paradoksalna reakcija in tako očitno ni druge kot pa spet zniževanje. Zdravnica tokrat ni bila tako razumevajoča in prijazna (verjetno, ker sem očitno po njenem se samo pojavila v ambulanti, v bistvu pa sem bila naročena ob 9h in sem tako do 13h čakala, da si je vzela tistih 5min zame- ni mi bil problem čakati, kajti bila sem na postelji, problem je bil odnos, ker dejansko ni bila moja krivda, če me naročijo ob 9h, ko ima ona ambulanto in ne terapijo) in mi je napisala zdravil za vsaj pol manjšo dozo kot jo imam in me poslala domov, da naj razmislim o zniževanju.

Povedala sem ji, da grem za 2 meseca v tujino in da potrebujem določeno količino zdravil za s sabo in tako se mi njena reakcija ni zdela ok. Tako odidem in doma sama naredim načrt zniževanja in slučajno pogledam izvid, kjer piše, da skorajda »zahteva« ponovno zdravljenje na Alkohološkem oddelku, kamor več nimam želje iti. Tako sem šla do osebne zdravnice, ki je bila dosti bolj razumevajoča in z njeno pomočjo sva naredile zatrdni plan zniževanja, preračunale količino zdravil, ki jo potrebujem za 2 meseca plus malo rezerve,če se kaj nepredvidoma zgodi in tako sedaj pridno znižujem po svojem načrtu.

Je težko in kljub temu, da znižujem dosti bolj pravilno kot so na alkohološkem oddelku (prehitro) in počasneje, še vedno imam blage odtegnitvene simptome kot je zaspanost oz nespečnost, živčnost, na sploh spremembe razpoloženja in seveda moja osnovna bolečina kot tudi krči se vračajo. Počasi vendar opazno.

S tem tempom bom ostala brez opioidov nekje oktobra in potem smo spet pri vprašanju kako naprej? Tokrat sem se sama angažirala in bom sama poiskala opcije. Nekaj jih že imam v mislih, vendar eno izmed njih, in sicer ADD zdravilo oz zdravila (ni zasvoljivo), sem tej psihiatrinji za odvisnost, že omenila, pa je strogo zavrnila z izgovorom, da jaz nimam ADD, čeprav so raziskave, ki potrdijo koristnost teh zdravil pri ljudeh z nevrološkimi motnjami.

V glavnem sem dala skozi že vse: od popolne prekinitve, preko zniževanja pod zdravniškim nadzorom do trenutnega zniževanja z lastnim načrtom in izmed vseh se mi zdi slednji še najboljši.

Mogoče bi v bolnici bilo mnogo bolje, če bi zniževali tako, kot se mora, 10% na 10 dni, ampak gledajmo realno. Kdo si lahko privošči biti tam 4-5 mesecev. Poleg tega je njihov program zelo podobem programu v splošni psihiatrični bolnišnici, le še malo strožji (vsaj tako so rekli sopacienti, ki so tisto že izkusili) in se mi ne zdi nekaj hudo koristen- vendar je to moje osebno mnenje.

Zame bi bilo bolj koristno tem ljudem, kot tudi meni, da mi pomagajo pri urejanju življenja, torej: pomoč pri učenju oz kako bi lahko izboljšala študij, drugim pomoč pri iskanju služb, pisanju življenjepisov, tretjim urejanje družinskega življenja, kako preživeti s 260 eur socialne pomoči, ko za vse moraš poskrbeti sam in vsi vemo, da dandanes prej najdeš nafto v vrtu kot solidno službo, idr.; ne pa da imajo tam delovno terapijo oz. po domače risanje in ustvarjanje, neke muzikoterapije, psihodrame in ne vem kaj.
Saj ene par jih je zelo koristnih za osebnostno rast, vendar poleg tega bi tem ljudem dosti bolj koristilo svetovanje glede urejanja življenja, ne pa da po zaključku terapije končajo v istem »sranju« (se opravičujem osornosti besede) in ni čuda, da kaj kmalu spet potonejo v alkoholu ali tabletah.

Spet me je malo zaneslo, pa vendar, da se vrnem k svoji zgodbi in v bistvu sedaj k namenu delitve te zgodbe.

Kot sem na začetku omenila sem opazila, da večina ljudi nima znanja niti ne ve kje bi lahko dobili informacije o pomoči pri odvisnosti od zdravil, ki je nastala zaradi kroničnega jemanja zaradi osnovne bolezni. Ne gre se le za dejstvo odvisnosti, ampak to, da se redko kdo, če sploh kdo zavzame, da bi jim svetoval o drugih možnostih, jim pomagal iti čez odvajanje oz jim povedal o bolnišničnih možnostih ipd ter jimpotem tudi svetoval kako osvnovno kronično težavo reševati, lajšati na drug način.

Tako sem se odločila deliti svojo zgodbo, sicer na kratko, ter ljudem s podobnimi težavami podati roko, ki bi jo tudi jaz potrebovala par mesecev nazaj. Sedaj vem kako in kaj in tako lahko tudi komu drugemu pomagam, da se bori in ve, da ni sam v tem.

Lep pozdrav,

T

[email protected]

Zivjo,

Po prebranem sva bila istočasno na oddelku samo da sem se zdravil zaradi alkohola… Sedaj be pojem vec goltam pa xanaxe kot bomboncke 🙁

Zivjo,

Po prebranem sva bila istočasno na oddelku samo da sem se zdravil zaradi alkohola… Sedaj ne pijem vec goltam pa xanaxe kot bomboncke 🙁

Zdravo.

Po dolgem času pridem malo na MON in naletim na široko in vsebinsko bogato podan tekst.
Zelo rada bi kaj drugega napisala, kakor to, da ti želim v življenju čim manj bolečin in vsega, kar doživljaš, zaradi osnovne bolezni, ki je prinesla toliko zadev zraven.
Kot vidim tudi tukaj ni pravi naslov za kakšen nasvet strokovnjaka. Veliko ljudi se pusti brez pomoči ali pa neustrezne pomoči, ker enostavno ni ne temeljev, kaj šele trdne podlage oz. strokovne usposobljenosti za različne primere. Vse v isti kalup, čeprav je vsak posameznik drugačen. Žalostno.

Lahko bi ti samo to napisala, da si morda prav ti ta, ki lahko začneš z nečim, da bi poiskala prave stvari oz. načine zdravljenja, kakor si že. Predvidevam iz prebranega, da si usmerjena k rešitvam tako da verjamem, da ti bo uspelo.

Drži se.
Lp, M