Spoštovana gospa Dernovšek,
Ugotavljam, da sem precej občutljiva na zunanje dejavnike, kot so odnosi z drugimi ljudmi, mišljenja drugih, počutje drugih, ipd. Skratka, drugi ljudje s svojim obnašanjem, počutjem in mišljenji vplivajo name do te mere, da potem še kar nekaj časa potrebujem, da si opomorem oziroma te vplive izničim, se jih znebim oziroma neham premlevati in pridobim nazaj energijo in voljo, to pustim za seboj in se pričnem ukvarjati s seboj in svojim življenjem. Zanima me vzrok tega. Zakaj sem tako občutljiva na zunanje dejavnike, zakaj dovolim, da drugi vplivajo name do te mere, da nisem sposobna iti naprej s svojim življenjem oziroma zgubljam čas na takšne stvari, premlevam te zadeve, ljudi, situacije ….. zakaj ne morem tega enostavno pustiti za seboj, odmisliti? Dogaja se to, da na začetku nekega odnosa nisem tako občutljiva, po določenem času ko nekdo ima nek vpogled v mojo zasebnost – se pravi prestopi mejo znanca, se površen odnos začne spreminjati v nek globlji, nekdo ve več o meni, ipd, posledično tudi si jemlje več pravic, me začne takšen odnos zastrupljat. Začne me blazno motiti, ko si nekdo potem kar jemlje pravico za nadzor nad menoj in mojimi osebnimi odločitvami in stvarmi….
Dogaja se to, da postanem slabe volje, če je šef kar naprej (nekaj dni zapored) slabe volje in se nad nami zaradi tega znaša….
Dogaja se to, da se mi potem ljudje, ki kar naprej zastrupljajo s svojo negativnostjo in zagrenjenostjo, pričnejo gabiti in se jih izogibam…..vendar je problem da se tega ne morem vedno privoščiti, in se ne morem kar naprej umikati in izogibati, ker se slej ko prej najde nekdo drug, in se začaran krog ponovi…..
Od kod izvira ta odvisnost in zakaj so me npr. drugi ljudje, njihove stvari, situacije in obnašanje obremenjujejo? Zakaj sem tako občutljiva na vse te vplive in najbolj pomembno vprašanje je kako naj se tega znebim, oziroma izgradim obrambo pred temi vplivi? Zakaj prihaja do tega da ljudje (znanci, prijatelji) enostavno prestopijo to mejo in bi kar prevzeli nadzor nad menoj? Kaj narobe delam, da drugim dovolim, da vplivajo name in da prestopijo mejo oziroma me na vsak način želijo spraviti pod kontrolo? Kako lahko to spremenim in si pomagam?
Hvala za odgovor!

Pozdravljeni!
Vaše vprašanje je zelo zanimivo in mnogo ljudi se v nekem obdobju življenja zave, kako pomembno je, da razumemo, zakaj se na določene vsebine, ljudi, okoliščine odzivamo bolj/manj kot drugi, s katerimi se primerjamo. Ne znam vam jasno in enostavno odgovoriti, saj vas ne poznam in ne vem, kakšna je vaša osebna zgodovina, kakšne so vaše izkušnje in kakšne so vaše okoliščine sedaj. Na primer oseba s hudo in naporno življenjsko zgodbo je povsem razumljivo alergična na določena vedenja in je njena reakcija burnejša. Oseba, ki je imela doma odnose, ki so preprečevali zdravo zavedanje sebe, bo prav tako imela podobne težave.
Skratka zelo veliko je poti, po kateri nastanejo dileme, ki jih opisujete. Predlagam, da si poiščete ustreznega psihoterapevta/svetovalca in z njim poskusite raziskati razloge in iz njih bodo hitro razvidni tudi načini reševanja. Sedaj poteka projekt MOČ, ki bo eno leto v okviru svetovalnic po Sloveniji omogočal cenovno dostopno psihološko pomoč.
LP
M

Pozdravljena, odvisna od drugih!

Oglašam se ti, ker se delno prepoznam v tvoji zgodbi.

Nisem terapevtka, lahko pa na podlagi lastnih izkušenj in prebrane literature na to temo s tabo podelim nekaj uvidov v postavljanje osebnih mej.

Kot piše že dr. Drnovšek, ne vemo, kakšna je bila tvoja situacija med odraščanjem. Sama sem naprimer odraščala ob MOM očetu in so-odvisni materi. Postavljanje zdravih meja v družini in med družinskimi člani posamično je bilo tako seveda skrajno okrnjeno, meje vedno prestopane in kršene, samo postavljenje meja pa dojemano kot neprimerno, neželeno dejanje.

Ob tem je senzibilnost, spospobnost vživljanja in razumevanja stanja ljudi okoli sebe v takšnih razmerah pomemben način preživetja, kakor je umik ena redkih možnih strategij samozaščite v ne-normalnih razmerah.

Tudi sama sem izrazito senzibilna do počutja drugih ljudi, s čimer verjetno ni nič narobe, če se mu avtomatsko ne podrejaš. Večina ljudi ni tako senzibilnih in empatičnih in bodo v razmerah, ko jim meje niso postavljene, avtomatsko prišli preblizu in celo pritisnili nate, da meje še malo umakneš.

Sama se skušam aktivno osredotočati na to, da počutje drugih ni moje počutje, da zanj nisem avtomatsko odgovorna. Da imam pravico postaviti meje in na tem vztrajati. Da postavljanje mej ne bo avtomatsko vodilo v zavrnitev s strani ostalih in izolacijo.

Dejansko stopim v napetih situacijah korak nazaj in si rečem: “Not my circus, not my monkeys.” Potem se aktivno osredotočam na to, da skušam svoje želje ločevati od želja ljudi okoli sebe, da jih ne berem avtomatsko in se jim podrejam.

Veliko napora in vaje, mi pa bližnji ljudje okoli meni pravijo, da zaznavajo napredek. Tudi meni se zdi, da mi zaradi drugih ljudi odteka vse manj energije.

Za začetek priporočam branje literature na temo postavljanja osebnih mej in pa razmislek o tem, v kakšnih razmerah si glede tega odraščala. Če se izkaže, da imate v družini MOM ali NOM posameznika pa najdeš na to temo veliko informacij (prav tako pa na temo postavljanja mej v odnosih) prav na tem forumu.

Vse dobro!

Zahvaljujem se obema za odgovor.

Že po oddaji posta in branjem vajinih komentarjev sem prepoznala določene stvari, ki sem jih, sicer ne z namenom postavljanja meja, ampak iz drugih razlogov, začela že delati. V bostvu pa gre za postavljanje meja. Konkretno: zadala sem si cilj, da moje počutje ne bo odvisno od počutja drugih, od počutja sodelavcev in šefov. Sem pa ugotovila, da se obranim vpliva, če nobenega nič ne vprašam, kot je to bila vedno prej navada: a si slabe volje, zakaj si slabe volje ipd……in tudi da se ne zapletam v razprave ko začutim da bi kdo rad povzročil kakšen konflikt samo zaradi tega ker je slabe volje. Tega več ne počnem temveč se obrnem stran, vzamem svoje delovne naloge in grem delat…. in drugim pustim njihov prostor in njihovo počutje.

Mi je pa zanimivo, predvsem, to kako si ljudje dovolijo iti čez vse meje in se vtikajo v res najbolj osebne stvari. Od tega kaj si kupil, s kom si se pogovarjal po tel. ko končaš pogovor itd, do tega ko greš zobarju in ti dela zdravljenje zoba z injekcijo s komentarjem: a je blo potrebna injekcija (to tko prav zagrenjeno – čez stisnjene zobe – vprašano). Tukaj mislim na ljudi, ki niso niti v sorodstveni vezi z menoj in so kar nekaj stari………. meni je takšno obnašanje ogabno. Sama se nikoli nisem vtikala v stvari drugih. Če mi je kdo sam kaj zaupal, mi je, če ne pa ne. Da bi jaz koga spraševala s kom si se pogovarjal po telefonu, kaj si se pogovarjal, a ti zobar del z injekcijo ali brez, kdaj si kupil majco, kolk si jo plačal…… WTF…. Res. Pa govorim o ˝odraslih˝ ljudeh.

Jaz se teh vplivov do sedaj nisem niti toliko zavedala, vedela sem samo da sem se marsikdaj počutila pocuzano, izpraznjeno in sem potrebovala kar nekaj časa da sem se ˝očistila˝. Najhuje mi je bilo da v takšnih trenutkih nisem znala odreagirati, in seveda ko je bilo prepozno sem se žrla zakaj nisem nič rekla oziroma zakaj nisem dotično osebo ustavila. Zakaj sem dovolila da mi kdo brska po drobovju. Da pač nobenemu nisem rekla da naj se briga zase ali pd. Jaz nikoli ne razmišljam o tem da je nekdo prišel brskat po mojem življenju in preverjat kaj in kako…. So pa očitno ljudje ki živijo oziroma se hranijo z drugimi ljudmi. Hecno pa je kako močna je ta negativna energija in koliko lahko človeka izprazni.

Kar pa zadeva ozadje, gre za popolnoma disfunkcionalno družino, oba starša MOM ali NOM, ali pa kaj hujšega. Jaz nikoli v življenju, v otroštvu in med odraščanjem, pa tudi kasneje, nisem imela pravice kaj želeti – imeti svoje želje, kaj šele to povedati na glas ali zahtevati oziroma si jih izpolniti. Meni starša nista nikoli dovolila tega kar sem si jaz želela, ne glede na to za kaj je šlo. Nisem sem smela družiti, nisem smela niti povedati kaj mislim, ipd. Meni mati nikoli v življenju ni skuhala nekaj kajr jaz rada jem saj sploh ne ve kaj rada jem niti jo zanima….. pač tko je. Celo življenje sem samo vzela tisto kar so mi dali, svoje želje sem zatirala. Tudi kasneje v odrasli dobi, ker so starši pa tudi drugi z menoj manipulirali tako da sem vedno njim izpolnjevala želje, zame pa če je kaj ostalo., oziroma je blo kakor je bilo in kar je bilo.

Čas je za spremembe.

Med te sodi tudi to, da moram biti 100% 24 h/dan popolnoma zbrana da lahk odreagiram. Jaz sem vedno zatopljena v svoje stvari in se vedno ukvarjam s seboj in svojim življenjem in ker se v takih trenutkih počutim ok in varno, me ljudje dobesedno zlorabijo….in takrat dobim jaz takšne udarce, zaradi katerih se kasneje žrem in premlevam situacije v katerih nisem pravilno odreagirala. Pa v bistvu samo zato ker nikomur ne želim nič slabega, se ne ukvarjam z življenji drugih in nisem vajena biti ves čas na preži. Preveč zaupam ljudem.

moja izkušnja: Hvala za nasvete. Jih bom uporabila 🙂