Odvisnost od odnosa
Pozdravljeni,
Najprej bi povedala nekaj o meni, za boljso predstavo. stara sem nekaj cez 40 let, ze dolgo porocena in mama. Otroci odrascajo in postajajo samostojni, kar mi zelo odgovarja, saj Imam tako vec casa za sebe. Sem zelo introventirana oseba, brez prijateljev in druzbe. Tudi jaz zelim imeti nekoga, ki bi mu lahko zaupala svoje probleme in skrbi. Na zalost nimam nobenega, resnicno nobenega cloveka, ki mu bi lahko zaupala.
Ze v otrostvu sem imela probleme z navezovanjem stikov in prijatelji. V soli sem bila vedno grdi racek, zasmehovana, ponizana… v sedanjem casu bi bila beseda mobing premalo.
Ze nekaj casa se ukvarjam z problemom moje odvisnosti od odnosa do mojega partnerja. Skupaj sva ze veliko let in do lani sem verjela, da sem samostojna in odrasla zenska, ki bi po potrebi znala preziveti tudi sama. Nato so nastopile tezave v odnosu med nama, razmisljala sva celo o prekinitvi zveze, a kljub temu ostala skupaj. Mene pa od takrat napadajo dvomi in skrbi. Od njegovega razmisljanja o odhodu sem izgubila tisto popolno zaupanje, ki sem ga gradila v eno in edino osebo. Njemu sem prej resnicno zaupala, verjela sem, v naju.
Jaz pa sem se od takrat znasla na t.i. gugalnici – enkrat se pocutim super, drugic popolnoma na tleh. Vecinoma je vse to povezano z odnosom oziroa obcutji oz. varnostjo, ki jo obcutim ob partnerju. Ce mi obcutki varnosti manjkajo dozivim slabe trenutke, postanem nervozna in ne najdem vec cilja. Dan je izgubljen. Brez njega se pocutim izgubljeno. Se posebej Imam zadnje case probleme pri spanju, saj zelo tezko zaspim oz. celo noc gledam v zrak. Glava pa seveda dela na polno. Vse te zadeve so me popolnoma okopirale in preprosto ne vem, kako se lotiti resevanja problema. Rada bi bila zopet zadovoljna sama z sabo, zelim si biti samostojna in neodvisna, torej tudi v primeru, da se najine poti kdaj locijo. Nekako dvomim, da bo najina zgodba trajala, ce pa ze predvsem zaradi mojega strahu. Strah me je ostati sama.
Kako se lotiti te zadeve, kako naj se sprostim, ko ga ni zraven mene ? Popoldne oz. zvecer hodi na razne sporte dejavnosti,. Ali obstajajo kaksni postopki, vaje, ideje, … kako resiti ta Problem.
Vesela bom vasega mnenja oz. nasveta.
Spoštovana metka12345,
temo ste naslovili odvisnost od odnosa. Mogoče bi bilo tukaj dobro malce razmejiti, kaj je odvisnost in kaj zasvojenost. Poglobljeno in strokovno razlago boste našli v marsikateri knjigi, zato tu le nekaj asociacij. Odvisni smo na primer od zraka in vode. Brez njiju ne moremo preživeti, če bi nam ju zmanjkalo, bi za zrakom hlastali in vodo iskali kot nori, in vendar nikoli ne pomislimo, da smo z njima zasvojeni. Novorojen otrok je popolnoma odvisen od staršev ali skrbnikov, potem pa se z leti ta odvisnost manjša in postaja samostojen. Koliko pa smo odvisni od odnosov? Precej, saj se že rodimo kot bitja, usmerjena v odnos, ki nam edini zagotavlja preživetje, ko pa odrastemo, si poiščemo partnerja, ustvarimo družino – če pa tega ne, navežemo odnose s prijatelji, sodelavci, znanci, skupinami, širšo družbo. In nič od tega ni zasvojenost.
Torej je vaše razpoloženje odvisno od odnosa z možem. To je normalno kot dihanje. Imata otroke, vežejo vaju spomini na mnoga skupna leta, zelo dobro se poznata, domača sta si. Ne bi bilo isto, če bi šla narazen. Zasvojenost bi bila, če bi rekli: ta ali pa nobeden in nič drugega. Kot alkoholik čuti: brez alkohola ne zmorem, čeprav trdi, da lahko kadar koli preneha, saj je samostojen človek – in seveda lahko preneha, vendar mora v ta namen začeti delati na odnosih do sebe, partnerja in sveta nasploh.
Tu pa je že stičišče z vašo zgodbo. Morda bosta šla narazen, morda ostala skupaj. Toda v vsakem primeru so se v vas začele prebujate vsebine, ki jih povezujete z možem (strah pred osamljenostjo, zapuščenostjo, zamenjanostjo, neljubljenostjo), v resnici pa je njegovo vedenje samo sprožilec. Vzroki pa segajo daleč nazaj, ne samo v vaše najzgodnejše otroštvo, ampak dve, tri generacije v preteklost vaše družine. Vsa nerešena, nepredelana zapuščenost in osamljenost, že kar osama (dejanska ali samo občutki o njej), se pretaka v naslednje rodove. Čigavo žalost in tesnobnost nosite vi? Od kod prepričanje, da prijateljski in družabni stiki niso nekaj dobrega, prijetnega in varnega? Od kod takšno skrajno nezaupanje v medsebojne odnose – razen v enega, ekskluzivnega, na katerega je treba staviti prav vse? Kje ste to že doživeli, opazovali, vsrkali vase?
V človeški naravi je (in naše okolje to željo do skrajnosti krepi in poudarja že tisočletja), da si želimo enega samega ekskluzivnega odnosa, ki bi bil ponovitev blaženega zlitja, popolne predanosti med dojenčkom in mamo. Zato smo, če nas zakonec zapusti, normalno lahko pretreseni, jezni, žalostni, osramočeni in prestrašeni pred grožnjo osamljenosti, čeprav imamo dobre prijatelje in čvrsto socialno mrežo. Če tega nimamo, je vse skupaj lahko še veliko težje.
Lahko pa je tudi korak naprej in stopnja dozorevanja, ki ga nujno potrebujemo, če se hočemo razvijati naprej oziroma živeti celo bolj kakovostno. Verjamem, da je pri vas prišel čas, ko boste morali tvegati in razviti zaupen odnos še s kom (ne glede na to, ali bo mož odšel ali ne). Ste šele na polovici življenja in v vas je del, ki si želi odrasti – tako zelo, da vam dobesedno ne da spati. Morda vam bo najvarneje, če vzpostavite ta odnos s terapevtom oz. terapevtko (lahko z možem ali sami), ob tem pa se učite postopoma, kot bo za vas varno, širiti svoje obzorje na planetu odnosov.
Srečno novo pot vam želim,
Pozdravljena, metka12345,
ob branju vašega pisma sem pomislila – glej, tu je ženska, ki je vsaj v določenih delih življenja doživljala podobno kot jaz, hkrati pa je že sama prišla do ugotovitve, da je zasvojena z odnosom do partnerja, za kar sem jaz potrebovala zunanjo spodbudo. Bravo! Ta ugotovitev je namreč prvi, ključni korak, da sploh lahko začnemo iskati pot iz lastnega pekla (so)odvisnosti.
Zato me je tokrat odgovor terapevtke – v nasprotju z večino njenih odličnih odgovorov – presenetil in se z njim ne strinjam. Ni pomembno, ali nekomu rečemo odvisnik ali zasvojenec (potejto – potato), pomen je isti. Primer z zrakom in vodo je “biološko” sicer na mestu, v odnosih pa se to ne more tako zreducirati; navsezadnje smo recimo od hrane ODVISNI – in hkrati lahko od nje postanemo ZASVOJENI, če bi že tako gledali. Jaz teh dveh izrazov nikakor ne bi semantično ločevala, ker sta preveč sopomenska za kaj takega. To se pove drugače, da je ljudem tudi bolj jasno. Recimo: hrana, zrak, voda itd. pa tudi odnosi (ker je človek pač družabno bitje) so NUJNI, človek jih torej potrebuje zato, da ne le obstane, ampak tudi prosperira, se razvija, pridobiva moč, zori. Odvisnost/zasvojenost je po drugi strani ravnanje (ali uživanje substanc), ki morda najprej nekako res pomaga človeku prestati travmo (npr. otrok se zasvoji s sanjarjenjem ali s samozadovoljevanjem, ker sicer ne bi prenesel življenja v nasilni družini alkoholikov), pozneje pa se sprevrže v oviro, ki povzroča človeku škodo v sedanjem življenju.
Poleg tega se zasvojenost sprevrže, če bi že tako pogledali, v pravcato odvisnost (v smislu: kot smo “odvisni od zraka”) v možganih zasvojenca! Zasvojenec zares verjame, da je njegova odvisnost zanj življenjsko pomembna in bo brez nje umrl! (Kot bi umrli brez zraka.) Znanstvene študije so dokazale, kaj se zgodi v možganih zasvojenega, ko si droga (in z “drogo” mislim kar koli – alkohol, ogljikove hidrate, hazardiranje, seks, odnose, delo …) utre svojo pot od limbičnega sistema možganov (čustveni in instinktivni del, žargonsko imenovan tudi “kuščar”) do prefrontalnega korteksa (misleči del možganov, s katerim razmišljamo in presojamo): v nasprotju z “zdravimi” možgani, kjer so prioritete preživetje, hrana, razmnoževanje, postane v možganih zasvojenca prioriteta “droga” – tudi na račun preživetja in vsega ostalega. Povedano s praktičnim primerom: pri drugih (vedno laže vidimo druge kot sebe) recimo opazimo, da se ubijajo z alkoholom ali drogami, ali pa da tvegajo, da bodo izgubili družino (npr. zaradi hazardiranja ali varanja), da tvegajo aids (recimo zaradi zasvojenosti s seksom) – in vemo, da tudi sami to vedo – pa vendar to še naprej počnejo! Zasvojensko hlepenje zasvojenec občuti enako kot “odvisnost od zraka” (moram dobiti pijačo/mamilo/seks … TAKOJ, če ne, bom umrl!).
Odvisnost od odnosov (ali zasvojenost z odnosi) se kaže drugače in je morda navzven teže opazna kot pa zasvojenost z alkoholom ali mamili, vendar gre v osnovi za isti princip. Vzroki so pogosto isti (travma), posledice na osnovni ravni – prizadetost oz. okrnjena zmožnost realnega presojanja in ravnanja, nezmožnost opustitve škodljivega vedenja/snovi – tudi. Tako recimo vidimo (spet pri drugih), kako ženske ostajajo ob možeh, ki pijejo, jih pretepajo, varajo, ravnajo z njimi kot s smetjo. (Takih žalostnih pisem je tu na forumu veliko – in te ženske bi rade “instant nasvet”, kako naj “rešijo” – moža, ne sebe! – To pa je že tipični simptom zasvojenosti z odnosi.) Ko to gledamo od zunaj, nam ni jasno, zakaj ostajajo ob takih partnerjih. Takrat nismo čustveno udeleženi in lahko razmišljamo razsodno (“Jaz bi že zdavnaj odšla” ipd.). Ko pa se sami znajdemo v taki situaciji (tudi taki primeri so na tem forumu že bili), v hipu najdemo kup “opravičil” in “razlogov”, zakaj ne odidemo in ne zapustimo tako škodljivega odnosa, pa čeprav ne škodi le nam, temveč tudi našim otrokom. Če ta “opravičila” pretehtajo razsodnost, je velika verjetnost, da izvirajo iz zasvojenosti z odnosi. (Ta se pogosto razvije že v otroštvu.)
Metka, v šoli ste doživljali nenehno travmo, ki ji niste mogli ubežati (vsaj OŠ je pač zakonsko obvezna; pa tudi pozneje nas razne družbene “obveze” silijo v nadaljevanje šolanja). To je na neki način primerljivo z zaporom: veš, da moraš odslužiti svoje, da prej kot čez toliko in toliko let izhoda – ni! To že odrasli težko prenašajo – za otroka pa je tako doživetje izjemno hudo in mu kaj lahko vzbudi osnovni eksistencialni strah ter prepričanje, da bi bilo bolje, ko ga sploh ne bi bilo (saj je itak “grdi raček”). Na kupe in kupe knjig že desetletja opozarja, kako pomembna je za otroka in človeka na sploh sprejetost v skupino – najprej v primarno, torej v družini, nato pa v sekundarno, torej v družbi, od vrtca do službe. Če te družba izloči, marginalizira, če se počutiš nesprejetega, odrinjenega, nevrednega – lahko skoraj stavimo, da boš razvil neko odvisnost/zasvojenost, ki ti bo pomagala preživeti to osnovno grozo, ki jo doživljaš kot družabno bitje. Morda bo to kaj “malega”, skoraj neškodljivega; morda bo to kaj hudega, kar te bo vodilo v smrt oz. boš celo napravil samomor. In še vse možnosti vmes med tema skrajnostma.
Taka podlaga, kot je vaša, Metka, je tako rekoč tipična (oz. ena izmed tipičnih) za nastanek (so)odvisnosti. Če še niste, vam priporočam, da si preberete knjige Sanje Rozman Zaljubljeni v sanje, Peklenska gugalnica in Umirjenost.
Zdi se, da ste vse tisto, česar v otroštvu in odraščanju “niste imeli komu dati” (ker ste bili odrinjeni), usmerili v partnerja v upanju, da bo vaša ljubezen dovolj, da boste (čeprav ste “grdi raček”) tudi vi sprejeti in ljubljeni. Lani pa se je izkazalo, da ni tako. Zakaj? Zato ker preprosto ne deluje tako. Miselnost “tako rada ga imam, vem, da ga nobena ne bo mogla tako ljubiti, brez njega ne morem” ipd. je tipično zasvojensko mišljenje, ki se vedno usmeri navzven, v neki “objekt” (npr. v partnerja), že zato, da se človeku ne bi bilo treba zazreti sam vase – kar bi bilo edino smiselno. Vi ste to že naredili (ugotovili ste, da z vašim doživljanjem vajinega odnosa nekaj ni v redu), in za to vam še enkrat čestitam.
Pišete:
Jaz pa sem se od takrat znasla na t.i. gugalnici – enkrat se pocutim super, drugic popolnoma na tleh. Vecinoma je vse to povezano z odnosom oziroa obcutji oz. varnostjo, ki jo obcutim ob partnerju. Ce mi obcutki varnosti manjkajo dozivim slabe trenutke, postanem nervozna in ne najdem vec cilja. Dan je izgubljen. Brez njega se pocutim izgubljeno. Se posebej Imam zadnje case probleme pri spanju, saj zelo tezko zaspim oz. celo noc gledam v zrak. Glava pa seveda dela na polno. Vse te zadeve so me popolnoma okopirale in preprosto ne vem, kako se lotiti resevanja problema. Rada bi bila zopet zadovoljna sama z sabo, zelim si biti samostojna in neodvisna, torej tudi v primeru, da se najine poti kdaj locijo. Nekako dvomim, da bo najina zgodba trajala, ce pa ze predvsem zaradi mojega strahu. Strah me je ostati sama.
In to NI “normalno kot dihanje”. Daleč od tega. “Normalna” je NAVEZANOST. To pomeni, da se navežemo na soljudi, da pa jim puščamo svobodo in oni nam – tudi svobodo do odhoda, zavest, da v nekem odnosu, če postaja škodljiv ali nezadovoljujoč, nima smisla vztrajati (in to velja tudi za prijateljstvo idr. odnose). Vemo, da se bomo navezali na koga drugega (oz. smo itak navezani na več ljudi – medtem ko smo pri odvisnosti izjemno močno navezani zgolj na enega!). Vemo tudi, da smo v osnovi sami sebi zadostni in lahko preživimo! Zasvojeni pa tega ne ve, in tudi če mu povemo, nam niti slučajno ne bo verjel (celo če bi želel – “kuščar” je močnejši!).
Vi opisujete popolno odvisnost svojega počutja od njegovega ravnanja – in to je zasvojenost. Povedano s preprostim primerom: narkoman se, ko dobi dozo, počuti super (tako kot vi! – kajti tudi to, kar vi opisujete, je svojevrstna “doza” – občutek varnosti, ki vam je manjkal skozi otroštvo in odraščanje!), ko pa učinek mamila popusti, se znajde na dnu, je nemiren, ne more spati, mučijo ga telesne bolečine itd. Abstinenčni sindrom! Zato pravim – v osnovi gre za isto stvar pri vseh odvisnostih/zasvojenostih.
Pravite: “Strah me je ostati sama.” In ta strah je pri odvisnih tako močan, da jih sili ostajati v svoji odvisnosti (sicer “ne bodo preživeli” – kot sem prej opisala, kako zasvojenost okvari sistem prioritet v možganih). Vaše želje, ki izvirajo iz mislečega dela možganov (po samostojnosti, zadovoljstvu …) so v popolnem nasprotju z vašim čustvenim delom (“kuščarjem”), ki vas sili ostajati nesamostojna, nezadovoljna, prestrašena! Da je “kuščar” močnejši od mislečega dela, kaže to, ko zapišete, da če bo vajina zgodba trajala, bo predvsem zaradi vašega strahu.
Tudi sama sem bila v vaši koži (pa tudi po letih sva si blizu). Kako torej najti rešitev iz vsega tega? S trdim “delom na sebi” ob pomoči terapije. To je dolgoročni projekt, ki pa se vam bo obrestoval vse življenje. Razdelati bo treba, plast za plastjo, vaše občutke, strahove, prepričanja o svetu in kako funkcionira, na novo bo treba narisati vaše “zemljevide sveta” (o teh piše Rozmanova), izgraditi si boste morali zdravo samopodobo, najprej pa sploh priti v stik sami s seboj, s svojo dušo, s svojo bitjo, ki je zadušena nekje pod vso vašo bolečino. Ta je tista, ki si želi ŽIVETI, ne životariti, in vam pošilja želje, da bi bili zadovoljni, samostojni, vredni! A dokler je “kuščar” močnejši, se to ne more zgoditi. Treba je torej ukrotiti to živalco. 🙂 Ozavestiti svoja ravnanja, prepričanja, strahove, odzive … Začutiti samo sebe. Pošteno in globoko pogledati vase. Se soočiti s svojimi občutki (npr. nisem dovolj lepa, pametna, dobra …), jih predelati, jih pogledati z očmi odraslega, ne otroka, ki mu je družba prilepila etiketo “grdega račka”, in jih na novo oblikovati – stvarno in pozitivno. Obsoditi tiste, ki so vam prizadeli zlo – in jim nato odpustiti! Odpustiti pa tudi sami sebi za vse svoje “napake” – ki niso napake, temveč so lekcije, s katerimi vas življenje skuša spraviti na lepšo, svetlejšo pot.
Želim vam, da zberete moč in odločitev in končno naredite nekaj ključnega zase in za svojo “malo Metkico”, tisto, ki je še vedno nekje v vas in joka nad svojo usodo “grdega račka” – da vložite čas, energijo (in tudi denar – žal pri nas zavarovalnice pač še ne krijejo tovrstnih zdravljenj) v edino za vas vredno stvar: VASE.
I.
