Lep pozdrav!

Sem oče dveh predšolskih otrok, z ženo sva si v najini zakonski zvezi ustvarila čudovite materialne pogoje za življenje – hiša v predmestju, dva avtomobila, skupaj z otroki bi si lahko privoščili marsikaj. Najin zakon je v poslednjih vzdihljajih, zdi se nama, da je v njem zmanjkalo tistega, kar zakonca pravzaprav veže skupaj in skupni večeri ostajajo prazni in nemi, v zraku obvisi množica neizgovorjenih besed.

Najina skupna pot se je začela v dveh delih. Prvič sva se srečala na zabavi na začetku študija, ona v zandnjih letnikih srednje šole. Prva zaljubljenost je hitro minila in po pol leta sva se razšla. Da sva si “usojena” sva ugotovila nekaj let kasnej – najina resna zveza se je začela kot v pravljici, dekle me je imela rada in jaz njo.

Življenje se pač obrne po svoje, prve sence na najin odnos so padle med službovanjem vojaškega roka. Imel sem to “srečo”, da sem lahko med vikendi prihajal domov. Vsakič sem komaj čakal na petek, vendar svojemu dekletu nisem mogel nuditi tistega, kar je pričakovala, potreboval sem spanec, da se spočijem. Kljub temu, sva prebrodila te težave in čez nekaj let sva se odločila za skupno življenje v majhnem stanovanju, ki so ga podedovali moji starši. Življenje nama je šlo lepo (skupaj sva bila zvečer in čez vikende), vendar bodoča žena nekako ni bila povsem zadovoljna z mano, na vsak način je hotela spremeniti nekaj “malenkosti” pri meni. Sam sem jo vzel takšo, kot je, kadar je bila slabe volje sem pač potrpel, do naslednjega izbruha, saj sva se imela rada. Dopuste in prosti čas sva rada preživljala skupaj.

Poroka je bila kljub najinim majhnim težavam skupna odločitev in po načelu “najprej štalca, potem kravca” sva se lotila gradnje hiše. V želji, da bi čimprej šla iz majhnega stanovanja, sva vse sile podredila temu, da se gradnja čimprej zaključi, roki in pshični pritiski so bili neznosni, stanovanje je bilo treba izprazniti do roka. Praktično sem sam vodil gradnjo in v nekaterih odločitvah glede gradnje sva se z ženo močno razhajala – v večini primerov je obveljala njena.

Nekaj mesecev po vselitvi sva dobila prvorojenca, mene pa je “doletelo” sicer dobro plačano, vendar izjemno zahtevno in odgovorno delovno mesto, ki je zahtevalo dodaten študij do akademskega naslova. Ob vsem tem sem se po logiki “stisnimo še tole, potem pa se bom posvetil družini” ukvarjal še z nekaj drugimi stvarmi hkrati, ob tem pa pozabil na nase in na svoje najbližje. In tu se je zlomilo. Žena je skrbela (sama) za otroke, saj od mene v tem času ni bilo nič, razen vzkipljivosti in slabe volje, s katero sem teroriziral celo družino. Ni bilo časa niti za skupni dopust, niti za izlete čez konec tedna, zaplankal sem se za računalnik in se tam zakopal v delo. Prej sem se ukvarjal s kolesarstvom, izleti, se družil s prijatelji, sedaj pa sem zrl v svet samo preko 20colskega LCD. Rezultati dela so bili odlični na vseh nivojih, skupaj z diagnozo za klinično depresijo, izgoretjem, samomorilnimi mislimi in podobnimi zadevami. Preden sem se zavedel tega, me družina sploh ni več poznala, žena je začela groziti z ločitvijo (ki je na začetku nisem jemal resno), tujec sem bil v lastnem domu. Na drugi strani je bilo reševanje firme s 1500 delovnimi mesti, ki ji je grozil popoln stečaj – in vsa prihodnost firme (kolikor prihodnosti je sploh še ostalo) je slonela na mojem izdelku, ta pa se ni in ni izvil iz porodnih težav.

Nekako mi je tudi s pomočjo obiskov pri psihiatru uspelo spremeniti življenje tako, da v svoji ženi in otrocih nisem več videl predvsem ovire, ki me drži stran od mojega dela, da sem spet vzpostavil čustveno vez do žene in otrok. Vendar je bilo prepozno – čeprav so me otroci sprejeli nazaj, sva se z ženo nepopravljivo odtujila. Čeprav sem zaživel novo življenje, so se njena čustva do mene popolnoma ohladila in čeprav je storila vse, da bi v meni spet videla moškega, ki ga je imela rada, nama to ni uspelo. Čeprav sem jo imel in jo imam še vedno neskončno rad, so moji objemi ostali prazni, v njih sem čutil samo prazno lupino ženske, ki me je nekoč imela rada. Tudi najina spolnost se popolnoma ohladila, dokler nisva le še spala drug ob drugem, brez objemov in dotikov, najraje tako, da sva šla spat vsak posebej, večerno praznino pa sva si vsak zase zapolnila z vsemi mogočimi opravki, gledanjem televizije (vsak na svojem kavču) in podobnim. Prosti čas preživljamo večinoma vsak zase, veliko večino prostega časa žena preživi za svoj hobi, sam pa si samoto krajšam s kolesarjenjem, ta čas gremo skupaj z otroki na sprehod v gozd, ali pa tipkam po računalniku. Najinih težav nisva mogla prebroditi niti s pomočjo terapevta, najin odnos je preprosto zvodenel. Veliko se sicer pogovarjava o najinih problemih, aktivno iščeva rešitev, vendar se vse ustavi pri tem, da do mene ne čuti ničesar več in da z mano ne vidi več skupne prihodnosti.

V nekaj letih takšnih razmer, nevzdržnih za oba, sva se že nekajkrat odločila za ločitev. Že nekajkrat je bilo “zanjič” in “zagotovo”, pa sva na koncu oba še malo počakala. Vendar se v teh letih čustva niso spremenila, ljubezen ni zrastla nazaj in to je tisto, kar ubija mojo voljo, da vztrajam v zakonu. Otroci so z ženinimi starši na morju, tako da bi lahko imela več časa za skupno preživljanje, pa so se samotni večeri in čas, ki ga preživiva en mimo drugega, samo podaljšali.

Nekaj dni nazaj sem se odselil k staršem, predvsem da dam stvarem svoj čas, da se postavijo na svoje mesto. V rokah imam notarjev predlog za sporazumno ločitev, vendar v sebi še vedno upam, da bova z ženo nekako našla pot eden do drugega. Ob tem imam občutek, da sva mogoče oba z ženo prehitro živela, da sva želela prehitro doseči vse svoje cilje, ob tem pa sva pozabila na drobne pozornosti in naklonjenost, ki vežejo dva človeka v trdno skupnost.

Spoštovani Polaris,

toliko žalosti veje iz vašega pisma, da bi vas človek samo nežno vzel v naročje in vas neskončno dolgo tolažil ter vam tiho prigovarjal. Previdno bi izbiral besede, da vas ne bi še bolj ranil… Vso nemoč, obup in utrujenost bi vam odvzel, da bi vas vsaj malo razbremenil.

Težko vam je. Nevzdržno. Tudi vaši ženi ni lahko. Najbolj boleče pa je, da ostajata s to bolečino čisto sama, neslišana in nerazumljena. Najhujša je tišina, ki napetost v vajinem odnosu še potencira in vajine rane še bolj odpira. Vidva pa ostajata brez odgovorov, čeprav jih še kako iščeta (ločitev bi to nevzdržnost na hitro rešila). A vsakič znova vaju premami iskrica upanja, ki nekje globoko še vedno tli, da je vredno znova poskusiti. Kljub temu da ne vidita smisla, se imata nekje globoko še vedno rada.

Krivično je, da se je v vajin odnos naselila čista odtujenost, kot da se ne poznata več, čista zamorjenost in razočaranje. Tako sta se trudila skozi življenje, toliko sta si ustvarila, pozabila pa sta nase. Morda danes razmišljate, kaj vse bi naredili, da bi bilo drugače (v preteklosti), da če bi še enkrat bili mladi, bi zastavili življenje drugače. V preteklost nima smisla gledati z grenkobo in se polivati s krivdo ter si nehote nalagati še dodatno breme, temveč jo vzeti kot priložnost, da si ustvarita nov, bolj osrečujoč in izpolnjujoč odnos, ki ga bosta zgradila na čisto novih temeljih… ki bodo vaju in vajin odnos postavili v ospredje. Čeprav ste v življenju neskončno hrepeneli po tem, da se osamosvojita, da imata svoje gnezdece, si ustvarita družino, kariero…, da dobite potrditve, da se dokažete, da ste zmožni in vredni, ste za ceno tega tvegali svoje življenje (“delovna izgorelost, samomorilne misli, depresija”), svoj zakon (odtujenost) in svojo družino (otroci so vas, verjemite, poleg žene najbolj pogrešali). Tega takrat niste vedeli in tega niste storili, ker bi to res želeli. Želeli ste po svojih najboljših močeh poskrbeti za varnost in preživetje družine, da vam bo vsem čimbolj lepo. Takrat ste čutili, da je to edino prav, da vas žena razume in podpira, saj to delate za družino,…

Vaša prezaposlenost, preobremenjenost in odsotnost z doma je terjala veliko ceno. Vem, da vam ni vseeno in vem, da vam skozi ta obdobja ni bilo lahko. Veliko odrekanj, vedno več zahtev, veliko dvomov in pritiskov, kaj narediti, da bo do vseh pravično. Trudili ste se, danes pa se ne zmorete umiriti, teži vas nespečnost, nemir in negotovost, kako naprej. Kaj narediti, da tudi tokrat koga ne prizadanete?

Zagotovo se da, a le na en način: potrebna je trdna odločitev, kaj zares želite. Pogovorite se z ženo, poskušajta ugotoviti, kaj sta pripravljena še narediti oz. kako želita življenje v prihodnje. Veste, v življenju so tako močni stresorji “potrebni” za to, da človeka prebudijo in da končno nekaj spremeni. Vi in vaša žena sta trenutno čisto na tleh, do konca utrujena, naveličana, zagrenjena in razcepljena. Želita si, da bi se vse uredilo čimprej, ker je neznosno (ločitev), pa hkrati vaju je strah, če je to res prava odločitev. Konec koncev skupaj vztrajata že zelo dolgo in marsikaj v življenju sta skupaj prebrodila. Ne morem dvomiti, da vama ne bi tudi tokrat uspelo.

Na vama je, kako bosta zastavila življenje v bodoče: vsekakor bosta morala začeti čisto na začetku – postaviti nove temelje odnosa, kar pomeni, da tokrat sebe začnita resno jemati, se spoštovati in ceniti vsak trenutek, ki ga bosta preživela skupaj. Začnita se pogovarjati o tem, kako se počutita, kaj pogrešata, kaj razumeta, da se je zgodilo in se poskušajta soočiti z vajinimi preteklimi doživetji. Da je bilo krivično, ker vas ni bilo ob ženi, kadar vas je potrebovala, ker ste se vi čutili nerazumljenega, ko ste bili tik pred diplomo… Preko tega lahko znova začneta verjeti in zaupati, da se da. Pozabiti se ne da, spregovoriti pa in biti v tem slišan in razumljen. To je tisto, kar ljudi zbližuje, kar jim povrne vero vase in v to, da so živi. Vama ni vseeno drug za drugega in še kako mar vam je. Neskončni in odkriti pogovori marsikaj lahko spremenijo. Če se le odločite in nato v tistem vztrajate, ne glede na vse.

Če vam bo težko, me lahko kadarkoli pokličete. Včasih je vredno poskusiti, pa čeprav izgleda čisto brez smisla. Srečno.

Pozdravljeni,

vaša žena se je v času, ko ste bili vi prezaposleni z delom in skrbmi popolnoma zaprla pred vami, preveč jo je bolelo, da ste tako neprisotni, da se je od vas v bistvu dobesedno odtrgala in tako se je posušila še tista vez, ki vaju je prej povezovala. Ko je razočaranje prehudo, se človek tako zapre, da v njem zamre vsa ljubezen, naklonjenost, ki jo je prej čutil, še jeze ni več do tega človeka, ker je tukaj eno samo razočaranje…

Da pa je do tega prišlo, pa ste tako že lepo opisali kaj je temu vzrok… Kdor je imel izkušnjo preživljanja sebe ali celo družine, v težkih, včasih skoraj neizhodnih situacijah ve, da se takrat nisi zmožen povezovati z drugim – skrb te celega prevzame. In tukaj bosta znova lahko našla vez, obudila odmrlo, začutila, da je še več kot živo med vama, le da sta izkoreninila, ker sta mislila (bolj žena, kot vi), da tukaj več ničesar ni… Ona je takrat res tako čutila, ker ste bili vi tako odsotni. A to kaže tudi na to, da vaša žena ni imela te življenjske izkušnje, da bi vedela kako je, če vsa odgovornost, organizacija, preživljanje (gradnja hiše, odgovorno delo) visi na tvojih ramenih… kdor je šel skozi podobno kot vi, vas lahko popolnoma razume in ni razloga, da bi se obtoževali – napravili ste najbolje, kar ste zmogli in ko vas bo vaša žena tukaj lahko začutila, se bo v njej znova odprla ljubezen, za katero je mislila, da je več ni – ni v bistvu umrla njena ljubezen do vas – v njej je umrlo upanje, da je še ljubezen na vaši strani…

Iz istega razloga, kot ste vi morali odklopiti čustveni del življenja in vas je tako družina pogrešala, se dogaja tudi samskim osebam, ki se srečujejo z težkim eksistencialnim problemom – tukaj se najdeta dva tipa ljudi – takšni, ki kar gredo v en odnos, samo da bodo tam varni – ker je v dvoje lažje in takšni, ki so se bodo ob taki situaciji posvetili le temu, da bodo preživeli, zmogli skozi mesec. V takem stanju se tudi oseba, ki si še tako zelo želi ljubezni in bližine, zapre do novih možnosti za odnos in odnos v takem stanju tudi manj pogreša, kajti okupira jo misel na rešitev trenutno zelo resnega, konkretnega problema – kako bom konec meseca plačal račune, hrano, najemnino…

To ni opravičevanje vas, niti obtoževanje tega, da žena ne razume – lahko pa vama pomaga, da se znova najdeta – glede na to, da se je zaradi tega tako zaprla pred odnosom (čutiti je namreč, da ste vi še vedno odprti nanjo, ona pa je odšla), predvidevam, da takšne življenjske izkušnje ni imela, da bi vas že takrat, ko vas je delo toliko okupiralo, zmogla to prepoznati in razumeti – ni nujno, da bi bilo lažje, zagotovo pa zanjo manj boleče, ker bi razumela… Na nek način ste kot moški, ki običajno v družini čuti še več nuje po zagotovitvi varnosti in sigurnosti družine, ste si tako nadali breme, ki bi ga naj z ženo nosila skupaj… Poskusita se o tem pogovarjati, si dati čas – raziskujta skupaj kaj se je tam dogajalo – najbolj bosta vedela tako vidva.

Morda vama je lahko v pomoč tudi Maslowa (mislim, da je bil psiholog) hierarhija potreb v kateri opisuje, da se višje potrebe pojavijo šele, ko so spodnje zadovoljene. Tako npr. nekdo, ki nima dovolj hrane, ne hrepeni toliko po domu, čeprav ga nima in se tudi ne boji, če bo ostal brez strehe nad glavo, ker je njegova prva skrb ta, da bo imel dovolj za jest – to je tudi razlog, zakaj nekdo, ki mu je resnično ulica prebivališče, to zmore prenašati, ker je njegov fokus usmerjen na zagotavljanje hrane. Seveda ni 100 % tako – vsak si želi doma, varnosti, a se v takšni in drugačni stiski človek resnično odziva po tem modelu. Nadalje sledi potreba po varnosti, domu in zavetju, šele ko je ta zadovoljena pride potreba po ljubezni, pripadnosti, in šele nato potreba po uveljavitvi… zato tisti, ki so osamljeni, neljubljeni, ne hrepenijo po dokazovanjih, uspehih in pride ta potreba popolnoma spontano na dan, ko najdejo ljubezen – takrat pride moč tudi za poslovno uspešnost… V glavnem ljudje delujemo po teh modelih – bolj kot opazuješ sebe in druge vidiš, da to več kot drži. Iz tega razloga tudi nekdo, ki še ni zagotovil varnosti za svojo družino (dom, hiša, finance) bo vso moč vložil v to in dajal na stranski tir družino in ljubljene, pa ne zato, ker jih ne bi imel rad, ampak ker ga je skrb tako celega prevzela, da ravno zato, ker jih ima rad želi najprej poskrbeti za vse, da bo varno… In če k temu še prištejete vaš čut za vse zaposlene, katerih družinska varnost in blagostanje je bilo odvisno od vašega izdelka, lahko človek reče samo – vso spoštovanje, da se niste zlomili. Pogovarjajta se o tem – predvsem pa vsak tudi sam s sabo – dajta sama sebi in drug drugemu razumevanje za vse, skozi kaj ste šli kot posameznik in kot družina. Ob tem, pa potem prideš tudi do teh spoznanj – tudi skrb za preživetje se da malce odklopiti in ne pozabiti na odnose, družino – se da, a šele, ko zavestno opazujemo to kolesje, kot ga opisuje Maslow.

In zakaj tako poudarjam le vašo plat, ne pa plat vaše žene – zato, ker nekako veje iz vašega napisanega, da vi njo v njeni bolečini razumete in ji jo priznavate, vi pa kot kaže pri njej razumevanja niste bili deležni. Tukaj pa boste morali tudi vi razumeti njo – to kakšen preklop ste vi doživeli v sebi, ko je vsa skrb za dom in službo padla, na vas in da ste se pod bremenom tega posvetili le temu – tega ona nikoli ne bo mogla razumeti, kajti to lahko v globino razume le tisti, ki je to doživel – bo vam pa lahko dala drugačno razumevanje, tako da vas bo sprejela in vam verjela, ko ji boste pripovedovali. Predvsem se pa ob vsem tem vi v sebi umirite in ko boste sebi dovolili, da ste lahko sprejeti v vaših dejanjih, ki so bila storjena in ko boste dojeli v kako težki situaciji ste bili in kako odgovorno ste jo izpeljali – ko boste začutili sebe koliko ste tudi vi izgubili, ker ste se pod težo bremena odtujili družini – takrat bo vaša žena vas začutila – dokler vi sebe ne začutite, vas tudi ona ne more – s tem, ko verjamemo in vemo, da imamo pravico bit razumljeni in da nam je odpuščeno, bo tisti drug, še posebej draga oseba, sam našel pot do našega razbolelega srca – namesto, da se obtožujete, se usedite, magari sesujte in ji dovolite, da vas pomaga sestaviti nazaj – morda še vedno preveč držite vajeti v rokah – morda boste v teh spraševanjih tudi dojeli, da je vse breme padlo na vas, ker vi njej niste pustili, da ga nosi skupaj z vami… ne vem – vprašanj je veliko – odgovore pa imata vidva – želim vama, da jih začneta odkrivati.

Ps. Ko sem še enkrat preletela vaš zapis, sem zasledila, da je žena želela spreminjati stvari okrog vas, vi ste pa potrpeli, ko je imela izbruh… in imela sta se rada do naslednjega… v kolikor morda ne bi potrpeli in bi povedali, kako vam je, ko ima izbruh… bi žena morda začutila, da ste še tam nekje – v bistvu ste se tudi vi umikali iz odnosa… ne le zaradi preobremenjenosti, ampak ker ste mislili, da bo tako najbolje, za vajin odnos… v bistvu pa je šlo za to, da ste predvidevam, vi izstopili zaradi preobremenjenosti in ko vas je žena že zelo zelo pogrešala, je imela izbruh, da bi vas priklicala nazaj v odnos in na ta izbruh se vi niste odzvali, ampak mirno počakali, da je minil in tako je žena počasi tudi klicati vas prenehala, kajti odzvali se niste. Dajta si čas, da se znova najdeta.

Srečno

V kolikor je prisotna iskrena želja obeh, da se ponovno vzpostavi, neguje, zdravi, nadgrajuje partnerji odnos, potem je vredno poskusit.

Ker pa se je v vajinem odnosu nabralo zelo veliko neizgovorjenih čustev in bolečin, bosta sama težko to zmogla.

Nepristranski terapevt, ki vzpodbuja in krmari pogovor dveh razbolelih bitij, je v takem primeru več kot dobrodošel.

Mnogokrat mislimo: imamo denar, službo, hišo, avtomobile…sedaj bi pa lahko bili srečni. Ha, tako enostavno to ne gre.Veliko bolečine prinesemo že iz primarne bolečine, potem pa ko se pojavi še v partnerstvu, pa vsi od nje bežimo.

V resnici ji pa nikoli ne uidemo, ker enostavno hoče svoje mesto.

Čaka vas dolg proces in tudi jaz mislim da se da in da se splača.

Srečno.

Pozdravljeni

“Toliko žalosti veje iz vašega pisma, da bi vas človek samo nežno vzel v naročje in vas neskončno dolgo tolažil ter vam tiho prigovarjal. Previdno bi izbiral besede, da vas ne bi še bolj ranil… Vso nemoč, obup in utrujenost bi vam odvzel, da bi vas vsaj malo razbremenil.”

Ni moj namen, da bi bila kakorkoli nesramna….vendar se sprašujem zakaj sta me ta dva stavka spravila v tak “obup” oplemeniten z neko absurdno jezo…

En odgovor se mi poraja, da (verjetno zato) ker ravno in točno po TEM HLASTAM že celo življenje pa niti približno nisem nikolidoživela tega…kot da mi ne pripada.

Tudi midva z možem sva tik pred “bankrotom”… precej podobno kot je opisal gospod…

Toliko za vmes -večkrat sem bila že “tu gor” in na različne načine opisovala svoje travme in življenje do sedaj in sedaj… v mojem življenju je bilo kar precej zlorab psihičnih in fizičnih tako in drugače… S 16 leti sem se prvič srečala s psihiatrom, ker mi ni bilo več živeti – bila je relativno korektna ni pa me “začutila” to sem čutila…Kasneje ko sem je bila “merca polna” sem izbrala filter motnje hranjenja in sem spet srečevala s psihiatri (ne na lastno željo) nobeden od njih me ni “začutil” nekateri so bili prav trdi in mi postavljali “jasna/Stroga” pravila oz. včasih sem imla občutek,da me kar “obtožujejo” da sem kjer sem…in izvajajo nek “teror”nad mano, kot da ga že ni bilo dovolj…največ kar sem doživela, kot sem že omenila je bila neka korektnost…
Edino 1x kot sem bila na nekem posvetu z možem pri eni “nemedicinski” terapevtki doživela svojih “5 minut slave”… in ga.Prepeluhova mi je že parkrat zares lepo odgovorila…

Od moža, od katerega bi to najbolj potrebovala, nikoli…ko sem rabila njegovo ramo je bilo zanj preveč in jo je spodmaknil… zadeve so se nabirale in pripeljale do sem kjer ni NIČ VEČ…
Se pa strinjam, da tudi sama nisem nič bolj sposobna nuditi podporo…

In ker praktično nimam nikogar (ne staršev, ne prijateljev, mož je kje je) na katere bi se lahko obrnila, se “sprehajam tu gor” in iščem to kar opisujem… precej bedno (ne gre za podcenjevanje vašega dela, jaz sem v totalno bednem stanju)…

Hvala