odsotnost potrebe po spolnosti
Pozdravljeni!
Moje ime je Anja in sem stara 24 let. Imam fanta, s katerim hodim 2 leti, vendar je najin odnos na hudi preizkušnji, saj me on spolno ne privlači, čeprav mi je simpatičen. Morda bo kdo rekel: “Zamenjaj fanta,” vendar v tem ne vidim rešitve moje težave, saj je le-ta širšega značaja: do sedaj si nisem želela še nobenega moškega. Ne vznemirja me niti poljubljanje, čeprav si močno želim, da bi me. V svojega fanta nisem zaljubljena, imam pa ga zelo rada. Njegovo božanje me sicer sem ter tja malce razvname, ampak zelo neintenzivno, pa še to samo za nekaj minut, nakar mi vse pade dol. Rada bi, da bi me vse skupaj tako vznemirjalo kot njega, pa si ne znam pomagati. Bojim se, da mi ni pomoči in da je z mano nekaj hudo narobe.
Hvala za odgovor,
Anja
Anja tudi meni se čisto enako dogaja. Fant bi bil idealen življenski sopotnik, ampak me spolno ne privlači. Z njim se lepo razumem, kam greva se imava lepo, ampak ko pride do spolnosti jaz nisem zadovoljna, prav tako občudujem njega, ki ga že samo dotik moje kože razvname, jaz pa študiram na vse drugo. Še vedno upam, da bom srečala nekoga, ki me bo in spolno privlačil in me hkrati imel rad in me cenil. Mogoče zahtevam preveč, ali pa sanjam….
Želim ti povedati, da te popolnoma razumem, ker se meni dogaja podobno. jaz sicer uživam v dotikih, to je pa tudi vse. O kakšnem orgazmu lahko samo berem v revijah – ga še nisem doživela.
Mogoče samo v razmislek: dr. Košiček bi tiverjetno rekel, da razmisli glede svoje spolne usmerjenosti. Te morda vznemirja misel na žensko telo?
Jaz imam enake težave kot ve. Dolgo nisem čutila do nobenega človeka in ob nobenem človeku ničesar. S tem, da se je v mojem življenju zdaj nekaj premaknilo, zaljubila sem se v prijateljico. In mislim, da sem že od nekdaj čutila, da me privlačijo tudi punce, morda še celo bolj kot fantje, pa si nisem upala priznati. Ne pravim, da ste ve enake, pravim samo, da se mi zdi pomembno dobro razčistiti pri sebi in se vprašati, ali te ne privlači tudi kakšno dekle. Meni je mogoče nekoliko pomagala tudi knjiga “Pismo za Annie”, mislim pomagala v tem smislu, da sem si priznala tudi možnost, da sem biseksualna.
Se javljam v klub. Enkrat na vsake dva meseca – vrh glave. Potem pa se počutim prazno kot… Živim sama s hčerko, tako, da me zvečer “ne rabi” skrbeti, ali bo stegnil roko, ali ne. Tudi sama se sprašujem, kam vse skupaj gre. Orgazem sem že doživela (ob vsakem spolnem odnosu) in mislim, da me ženske ne privlačijo. Mi pa zadnje čase v glavi nekaj drugega odzvanja – in sicer kaj smo ženske: zakone so pisali moški in kazni za nasilje, spolne zlorabe in zlorabe nad otroki so podobne tistim za prometne prekrške, rak na materničnem vratu se razvije pri ženskah, ki so spolno aktivne (pri devicah ga ni), v državah kjer imajo moški obrezano kožico spolnega uda, pa je tega raka 5% od tega, kar ga je pri nas. Ne bi morda bilo potrebno mladih deklet opozoriti, kako te zadeve potekajo. AIDS – ok, ampak tudi rak ubija, mar ne? Seksaš pet krat na leto, dobiš raka in pa pa 🙂 Lepo, ni kaj. Pa brez zamere moški.