Živjo!
Stara sem 22 let, moj partner pa 27. Skupaj živiva dobro leto, pred tem pa sva bila par dobri dve leti. Zelo dobro se razumeva, življenje v dvoje nama je v veliko zadovoljstvo, imava pa veliko težavo pri spolnosti. To pa je odsotnost orgazma z njegove strani.
Partner pred mano ni imel spolnih partneric, zato se je posluževal masturbacije ob erotičnih filmih. Glede spolnosti je relativno nesamozavesten (nerodno mu je, če ga od blizu opazujem, ni povsem zadovoljen s svojim telesom, novih stvari se težko loti). Naj napišem, da z doseganjem erekcije nima težav, zlahka ga vzburim. Vendar pa med spolnim odnosom vzburjenost upade. Pomislila sem, da morda trenje ni tako intenzivno kot pri masturbaciji. Sam pravi, da ga ohromi pričakovanje orgazma; čuti pritisk, da do orgazma mora priti in zato ga ni zmožen doseči.
V času najine zveze (skoraj 4 leta) je orgazem med spolnim odnosom dosegel nekajkrat; spolni odnosi, pri katerih je zanosil, niso bili nič posebnega.

Težava je bila ves čas moteča tako za njegovo kot za mojo samozavest in vzdušje v spolnosti, vendar pa je postala še toliko bolj boleča, ko se že eno leto neuspešno trudiva zanositi.

Resnično rada bi se rešila te težave. Sama pri doseganju orgazma nimam težav, vendar moje zadovoljstvo pri sponosti ni veliko, ker me to teži. Trudim se ostati optimistična in partnerju stati ob strani, ga spodbujati.

Ali mi lahko svetujete, kam naj se obrneva? Kakšni so lahko vzroki za tovrstno stanje? Kako se ga da odpraviti?

Prosim za pomoč, upam, da ne bova deležna posmehljivih pripomb, ker nama res ni lahko. Nikomur se ne morem zaupati in hudo mi je, ko me starši vedno znova sprašujejo, če “se je že kaj prijelo”, jaz pa težko povem, kaj je razlog, da pravzaprav nimam velikega upanja za zanositev.

Hvala za odgovor!

Spoštovana gospa Luthien,

najprej bi vam rada čestitala za pogum, ki ste ga pokazali s tem, ko ste se oglasili s tem vprašanjem na forumu. Vprašanje si res zasluži spoštljiv obravnavo in odgovor, saj je resno in za vaju boleče in vama res ni lahko, kot ste sami zapisali. Mogoče še toliko bolj, ker je občutek, ki se ustvarja v javnosti, da je spolnost/seks nekaj, kar mora vedno uspeti, vedno mora biti 100% krasno, vznemirjujoče, razburljivo, vedno pri volji moramo biti za te reči, po drugi strani je vtis, kot da to lahko nekateri kar »spotoma«, medtem ko se o tisti drugi plati pravzaprav govori malo ali nič. Na eni strani, kot da ni to nič posebnega, nekaj, kjer so vse zavore odveč, na drugi strani pa še vedno ob tem čutimo zadrego, sram. Pa so tudi na drugi strani ljudje oz. pari, ki imajo težave, ki srečujejo s takšnimi in drugačnimi problemi v spolnosti, s takšnimi ali drugačnimi zadregami, zavorami, ki ponavadi v veliki večini izvirajo predvsem iz našega psihičnega sveta, le manjši delež teh težav je fizičnega izvora (ko gre res za kakšno telesno hibo/okvaro). Iz vašega pisma sklepam, da je vajin problem glede fantovega nedoseganja orgazma bolj psihične narave (o nasprotnem pa bo lahko presodil zdravnik specialist, če se vama zdi, da je to potrebno).

Ko sem prebrala vaše pismo, sem najprej pomislila na tiste paradoksalne pristope, ki so se takih težav lotevali s tem, da so paru preprosto prepovedali doseči orgazem. Nočem reči, da ga ne smeta doseči, le obremenjevanje s tem bi vama rada vzela proč. Ker kakor je fant sam povedal, »ga ohromi pričakovanje orgazma; čuti pritisk, da do orgazma mora priti in zato ga ni zmožen doseči«. Vzemita to zelo zares – in dajta spolnost, orgazme in tudi nosečnost začasno »na stran« in se posvetita vama – kdo pa vidva sta brez spolnosti, brez orgazmov, kaj ostane od vajinega odnosa? Mislim, da glede na vajino mladost ne bosta nič zgubila, če si dasta eno leto, ki bo posvečeno vama, vajinemu odnosu, vajini samozavesti, ki se seveda kaže tudi v spolnosti in povratno nazaj vpliva samo spolnost. Spolnost je le zadnji izraz tega, kar vidva sicer sta. In tudi otrok bo tako prišel v še bolj »topel dom«.

Zato mislim, da morata začeti reševati osnovni problem – vajino nesamozavest in odnos, ki vama naj bi pomagal krepiti samozavest. Verjamem, da je fantova pretekla izkušnja nekaj, kar ga je zelo zaznamovalo, kar ga je tudi zelo ranilo (predvsem njegovo samozavest). Verjamem, da to tudi vi nekje globoko razumete in se trudite razumeti. Zato si dajta možnost se o tem predvsem veliko pogovarjati – s spoštljivostjo do vajinih teles, vajinih izkušenj – takšnih in drugačnih. Da bosta lahko oba najprej na tem področju začutila, da sta v polnosti sprejeta takšna kot sta, da si bosta oba upala o svojih zavorah, tako splošnih kot tistih s področja spolnosti, najprej spregovoriti in ob tem bila sprejeta in razumljena.

Priporočam vama tudi, da se obrneta s svojim problemom na kakšnega od naših terapevtskih centrov, kjer verjamem, da bosta obravnavana s spoštljivostjo (tako glede odnosa, samozavesti, spolnosti). Če potrebujeta še kak dodaten kontakt, se lahko name obrnete preko maila ali zasebnega sporočila.

Vse dobro in pogumno naprej!

Kar nekako se moram oglasiti na tem mestu, namreč zato, ker imam obratno težavo, torej sem jaz tista, ki ne morem doseči orgazma. Naj povem, da sem sicer glede spolnosti zelo odprta, mi ne predstavlja nobene ovire npr. samozadovoljevati se pred partnerjem (čeprav je orgazem takrat težko/težje doseči), se prepustiti spolnosti, temu, kar naju veseli…, a orgazma ni in ni (vaginalnega). Sicer resnično uživam pri vsem, se ne obremenjujem s tem med samim aktom ali kasneje, se pa zavedam, da bi “bilo fino”, če bi z njim doživela tudi orgazem. Stara sem enako kot zgoraj navedeni partner.

Resda sem imela v preteklosti nekaj neprijetnih izkušenj, predvsem tu mislim na obdobje pubertete, glede otipavanja, ki mi ni bilo najmanj prijetno in sem včasih zaradi tega tudi jokala po kakem takem “napadu”. Še ena taka izkušnja, ki pa sem jo kar nekako potisnila v pozabo (čeprav se je to dogajalo več let), ampak se mi je zadnje čase spet pojavila v spominu, je bratovo otipavanje, ki se je prav tako dogajalo v času pubertete. Takrat je bilo vse skupaj videti kot nekakšna igra, kot žgečkanje, ampak ko se danes spomnim tistega, me presune občutek groze, ko se je drgnil obme, mi otipaval, celo lizal prsi. Takrat mi je vse to bilo sicer neprijetno, vendar temu nisem posvečala večje pozornosti, ampak sem vse razumela kot nekakšno “hecanje”. Prosila bi vas tudi, če mi morda lahko skušate pojasniti, kaj privede odraslega človeka do tega (brat je od mene precej starejši), ki ni npr. duševno bolan, da se ne bi zavedal, kaj počne, do tega, da ga zamika telo lastne sestre.

To izkušnjo sem vam opisala zato, ker bi jo želela razumeti, hkrati pa je morda tudi to ena od ovir, zakaj ne morem doseči orgazma drugače kot pri masturbaciji.

Zelo sem vam hvaležna za vaš odgovor.

Spoštovana gospa,

najprej tudi vam hvala za iskrenost. Verjamem, da bi si tudi vi enkrat želeli v polnosti doživeti trenutek najtesnejše združitve s svojim partnerjem, a tega kar ni in ni, pišete. In to verjetno kar predstavlja en občutek oropanosti, ogoljufanosti za nekaj, kar vam sicer po naravi pripada.

Ne vem, kdaj je prvič vaše telo moralo »odrezati« ali potlačiti težke in neprijetne občutke, ki jih sproži vsiljiv, neprimeren, nespoštljiv in zlorabljajoč dotik ali še celo kaj več. Očitno se je nekje (mogoče so to ti dogodki iz pubertete, ki jih opisujete, ali pa (še) kaj drugega) »zgodilo«, da je telo zaradi fizičnega preživetja moralo prekiniti določene »nevarne« povezave – določeni impulzi, ki bi po vašem telesu razširjali določene občutke, ki jih telo začuti, ko se te nekdo dotakne na poseben način, na posebnem mestu, so morali biti ustavljeni, ker so bili za tisto mlado deklico prenevarni, preveč grozljivi (sami pravite, da se šele danes zavedate strašljivosti kakšnega od teh dogodkov…). Takrat ste verjetno morali potlačiti ogromno gnusa, sramu (danes pravite, da ste glede spolnosti zelo »odprta« – jaz bi to prevedla v »sram sem odrezala«), jeze, besa… In jih ne začutiti. To je bil samopreživetveni nagon. Ker očitno ni bilo varno, ni bilo upati, da bo kdo to takrat razumel in ustavil ter vas zaščitil.
In verjetno se je takrat tudi v vaš telesni spomin zapisalo, da je stik z drugim moškim prenevaren, takrat se ni varno povsem sprostiti, vsega začutiti… ker enkrat v preteklosti je res bilo tako. In ta telesni spomin še vedno obstaja in se prebuja in še vedno »zavira« določene impulze, ki so mu prenevarni, ker preveč po vzdušju ali čem drugem spominjajo na preteklo zlorabo (pa čeprav jih vi zavestno verjetno ne doživljate kot nevarne – npr. spolni odnos s svojim fantom, saj tudi ni nevaren).

Kakor jaz razumem vašo zgodbo, je v vas še veliko potlačenih, odrezanih čutenj, mogoče tudi spominov (kot je ta na brata)… In očitno je zdaj v vašem življenju postalo toliko »varno« (kar pomeni, da znate poskrbeti zase in so okoli vas ljudje, ob katerih ste si dovolili vse to začutiti, kar je sicer bilo potlačeno v podzavest), da je prišel čas za »predelavo« te/teh zlorabljajočih izkušenj. Kajti to, kar vam je zgodilo, je bila čista zloraba. In kar je še huje, en del te zlorabe je zakrivil vaš odrasel brat, ob katerem bi se po naravi morali čutiti varna in zaščitena pred tovrstnimi vdori ne samo od znotraj (iz družine), ampak tudi iz zunanjega sveta.
Ne vem, če ima kak smisel razpredati o vzrokih za to dejanje in tudi ni dovolj podatkov o njem (lahko le ugibam – se je tudi njemu zgodila kakšna podobna zloraba ali pa ji je prisostvoval še kot otrok, med mlajšimi brati in sestrami je pogosto vzrok tudi »čustvena zanemarjenost« s strani staršev itd.). Karkoli je vzrok, ni opravičila za storjeno dejanje – on je bil takrat odrasel človek, vi pa najstnica, ki se ni upala niti braniti – od groze!!!! In ne vem, kje so bili takrat starši, da vas niso zaščitili, da niso nič opazili…

V kolikor čutite, da je prišel čas za predelavo teh bolečih spominov in bi se zares želeli soočiti s tem, zakaj mora telo vedno vas pustiti »na cedilu« ravno takrat, ko bi si vi to najmanj želeli, potem vam predlagam, da si poiščete pomoč terapevta. Predvsem pa vam lahko tu ogromno pomaga že fant – s pogovorom, razumevanjem vaših izkušenj in razumevanjem in sprejemanjem vaših čutenj, ki se prebujajo ob teh težkih spominih.

Vse dobro!

Ojla!

V moji zvezi, ki je že razpadla, je bila prisotna enaka težava – partner je zelo težko in redko dosegel orgazem. O tem se ni želel pogovarjati, čeprav sem večkrat (obzirno) poskušala začeti ta pogovor.

Premalo pa sem se potrudila, da bi mu povedala, kako sem se počutila ob njegovem nedoseganju orgazma. Morda je zato dobro, da to napišem tukaj.
Vedela sem, da je moški za take težave zelo občutljiv in sem bila kolikor se je dalo obzirna, posebej ker je imel včasih tudi težave z erekcijo. Ob takem partnerju sem večkrat čutila, kot da me nima dovolj rad, kot da si me ne želi dovolj, kot da ne bi želel priti do konca, se popolnoma predati, kot da mi je del njega nedostopen in to me je sčasoma vedno bolj motilo, da sem tudi jaz izgubljala veselje do spolnosti.

lp

Zanima me, ali si na koncu ugotovila, da je on dejansko bil čustveno nedostopen. Imela sem enak primer. Prej nisem razmišljala, da obstaja povezava med tem in čustveno nedostopnostjo, ampak očitno je obstajala. On se ni hotel predati, ne čustveno. Ne spolno. Čeprav je bilo velik seksa. Nesproščen. V krču. Zdaj gledam za nazaj. Včasih se je na trenutke sprostil in si mu na obrazu videl, da se je ustrašil svoje sproščenosti in nazaj krč. Zanima me mnenje strokovnjakov.

Spoštovana “obzirna gospa”,

sami ste ugotovili, da obstaja povezava med čustveno nedostopnostjo ter sproščenim in polno doživetim spolnim življenjem, (ki se ne da meriti z doseženimi orgazmi).
Ker za to, da se lahko v spolnosti res lahko nekomu predaš v polnosti, se moraš najprej biti sposoben tudi sicer čustveno predati partnerju (kar pa se ne zgodi čez noč). Največja ovira na poti k temu, da se lahko nekomu čustveno predaš, pa je “strah pred intimo”, strah, da te bo nekdo, ki ga boš spustil blizu (in v spolnosti si res pridemo najbližje), ki te bo spoznal “do obisti”, izdal, zavrgel, rekel, da nisi dovolj dober, ali kako drugače prizadel. Kar pa seveda za marsikoga ni ovira, da bi se odrekel spolnim odnosom “brez stika”, brez totalne pristnosti in iskrenosti, zgolj za “Užitek”. (Taki odnosi pa so (kar malo) zlorabljajoči in ponižujoči za oba, koliko izdanega in osamljenega se počuti že med odnosom drugi partner, kaj šele ko se tako razmerje konča in so vsa težka občutja še globlje doživeta. To pa je že nova tema.)

Lep pozdrav!

ojla, Zelo obzirna,

odgovor je jasen, bivši je bil čustveno zelo nedostopna oseba, svoja čutenja je sproti betoniral (to besedo je sam uporabil) in vedno je bil dobre volje. Neugodna čustva zanj niso obstajala, ker jih ni hotel čutiti, zato pa je bilo tudi prijetnih čustev pri njem bolj malo. Jaz pa tega dolgo nisem hotela opaziti, zadostovalo mi je, da je bil telesno nežen do mene.

V spolnosti je bil večinoma nesproščen, čakal na mojo iniciativo, ob vsakem orgazmu se je opravičil – kot da ne bi smel uživati. Vse to je izhajalo iz njegovega odnosa z mamo in staro družino, od katere se še ni odcepil. Ni smel čutiti po svoje, sploh pa ne neugodnih čustev, ni se smel razviti v spolno dozorelo osebo.

In ko se je včasih sprostil, se je ustrašil samega sebe – točno to – namesto da bi bil srečen, da je prišel do tega, se je hitro umaknil nazaj.

Gospa Anica, pišete, da so pri takšnih odnosih prisotni občutki izdanosti,ponižanosti, osamljenosti.

Jaz sem doživljala veliko nesprejetosti, da ni bilo tistega velikega medsebojnega zaupanja, ki je temelj dobrega odnosa. NI bilo prave globine povezanosti. Sem tudi jezna na tega človeka, kot da je blefiral ves čas, me želel imeti samo za češnjo na torti, samo kot dodatek k svojemu vsakdanjemu življenju, ničemer se ne bi odpovedal za najin odnos, vse staro je želel ohraniti. Počutila sem se kot ljubica, čeprav je bil on samski, ne pa kot partnerka.
Počasi se je v meni nabralo toliko jeze, da sem ob neki priložnosti izbruhnila in on se je umaknil. Za zmeraj. Na srečo.

Ker ne vem, če bi sama uspela prepoznati, da ta odnos ni bil tisto, kar si želim. Ker sem tu dobivala vsaj malo nežnosti, česar v prejšnjih odnosih nisem. Čeprav je bil konec zveze zame težak, sem se odlično postavila na noge in počasi spoznavam, kaj vse pomeni dober odnos.

Ja in še za konec – ali ne, kako zelo “obzirne” smo ženske z moškimi, če vemo, da imajo težavo. Morda preveč. Morda bi morale prej in dosti bolj odločno razčistiti, kaj se skriva za nedoseganji orgazma. Bolj poslušati sebe in svoje občutke in bolj zahtevati pogovor s partnerjem. Ne kar pustiti, kar bo pa bo in se uspavati in biti z malim zadovoljne.

lp

Spoštovana gospa, katere “bivši je imel enako težavo”,

verjamem, da se je v vas res nabralo ogromno nesprejetosti in jeze, ker ste jo morali takrat kar potlačiti…

Mislim, da marsikatera ženska velikokrat kar sprejme, da je normalno,
da je moški čustveno nedostopen, da ima svoj svet, da se počuti zgolj “dodatek”, da jo moški ceni zgolj preko spolnosti. Vse to pa zato, ker nam preprosto nihče (mama) ni nikoli povedal, da se smemo ceniti, da smemo, preden pride do spolnosti, ki je nekaj najbolj ranljivega, naj bi bila izraz največjega zaupanja in spoštovanja drugega, tudi od moškega kaj pričakovati (pa ne zgolj v finančnem in organizacijskem smislu) – namreč čustven odnos, odprtost, zaupanje in spoštovanje. Ki ga moramo čutiti (verjamem, da vsaka ženska pri sebi točno ve, kdaj to je/ni tako, če si le prisluhne). (Ob tem vsa pohvala tistim (samozavestnim in sočutnim) moškim, ki to razumejo in to svoji partnerki tudi omogočajo.)

Žal pa je tako, da se največkrat najdeta skupaj dva nesamozavestna (četudi lahko na drugih področjih izgledata daleč od tega – saj sta nesamozavestnost nadkompenzirala na drugih področjih). Potem se je težko tako iskreno pogovarjati, ker se hitro počutimo ogrožene in prehitro odnehamo, da ne bi nekoga ogrozili…
Hkrati pa je ta »trik narave ali zaljubljenosti« tudi za nas priložnost, ki ima svoj namen, saj se ob takem človeku, če se soočiva s svojimi problemi, lahko tudi veliko naučim in skupaj drug ob drugem rasteva in naju skupna pot rasti vedno bolj povezuje. S potrpežljivostjo in sočutjem obeh se naučiti tudi tega… Je pa to proces – ki se začne pri nas samih – z odločitvijo. In konec koncev – to je tudi namen partnerskega odnosa – da nam je drug z drugim vedno lepše, da sami ob drugem zaradi drugega postajamo vedno boljši, da predelamo »usedline preteklosti«… Da nam je preprosto lepo!Hkrati pa nam ogromno revij (tudi za ženske!!) podaja ravno obratno – sliko, da je spolnost nekaj tehničnega, nekaj, kar »izmojstriš« z novimi tehnikami, metodami, pripomočki, da je nekaj, kar se zgodi spotoma, po možnosti z neznancem, kar prinese kup telesnega užitka, pozabi pa se na čustveno plat, ki jo velikokrat »povozimo« pri sebi…

V takih okoliščinah je res težko ceniti sebe in svoje telo. In se potem, ko enkrat pridemo do tega, da se nismo spoštovale, res počutimo izdane, zavržene, umazane…

Pa ne bi želela, da zdaj preidemo v obsojanje vseh moških po vrsti, ki imajo kakšno težavo v spolnosti… in jih začnemo zasliševati in nanje izvajati pritisk, ker bomo z njim vse le še poslabšale (Če ima nekdo težave v spolnosti, ima verjetno tudi težave s samozavestjo, ki se z našim pritiskom le še poveča. in začarani krog je tu…). Pomembno pa je, da si vedno vzamemo čas za sočuten pogovor, da smo vztrajne in prijazne. In da vztrajamo, da so tudi drugi (vključno z našim najdražjim) z nami prijazni in sočutni, da ne zahtevajo, da naredimo nekaj, česar me še ne čutimo …

Drage moje dame,

imejmo se rade in si dovolimo čutiti in biti zahtevne! Ker le tako bomo dobile najboljše in tudi dajale najboljše!

Pozdravljeni,

tudi jaz in moj partner imava probleme s spolnim življenjem. Spoznala sva se pred štirimi meseci. Fant je ozdravljen narkoman. Pet let je bil v komuni in sedaj je že dobri dve leti doma. Ko je prišel domov, se je zaposlil in si našel stanovanje. Zdaj živi zdravo. Je zelo miren, čustven in bolj vase zaprt, nedostopen. Z mano se sicer odpre in se tudi vedno več in bolj odprto pogovarjava, vendar pa je nastopil problem pri spolnih odnosih.
Preden pride do spolnega akta, fant doživi erekcijo, potem pa mu med odnosom ud uplahne, ker je moja vagina dokaj velika, njegov ud pa malo manjši in ne pride do zadostnega trenja.
Meni se zdi, da je spolnost v glavi, ne samo v samem fizičnem aktu. Zdi se mi, da je problem tudi v tem, da je fant precej zadržan, saj še ni imel nobene resne veze, odnose je imel samo v obdobju, ko se je drogiral, pa še to le z naključnimi partnerkami. Prosim, svetujte, kaj je storiti, ker si želiva rešiti ta problem, saj nobenemu od naju ni prijetno, ko se to zgodi. Ali lahko, kako rešiva problem, da pride do večjega trenja? Ali pa je to samo postranski – posledični problem in so vzroki drugje…čustvena nedostopnost, strah, nesamozavest? Kje lahko najdeva pomoč? Za odgovor že vnaprej hvala.

Spoštovana gospa,

verjamem, da sta že veliko naredila na sebi in da vama ni lahko in bi si želela izpolnjujočega odnosa tudi po tej čisto telesni plati. Ker tak odnos vama pripada. In verjamem, da se bo tudi za vaju našla rešitev. Kje točno pa se skriva, pa ne vem. Če gre za kakšne čisto fizične vzroke, jih bodo ugotavljali drugi strokovnjaki, mislim pa, da v vsakem primeru, tako kot ste že samo napisali, je velik del (če ne največji) skrit v glavi oz. v naših občutjih, ki se nam prebujajo, v samopodobi, saj takrat je pa res izpostavljen moj pravi jaz… Več o tem je že bilo napisano v zgornjih odgovorih, zato tega ne bom še enkrat ponavljala.

In te globlje notranje vzroke pa vama lahko pomaga razrešit tudi partnerska terapija.

Vse dobro obema!