Pozdravljeni!

V službi se mi pogosto dogaja, da sem z mislimi odsotna, ne morem slediti učiteljskemu zboru (delam na osnovni šoli) in tako spuščam pomembne informacije, ki jih ne zmorem več priklicati v spomin, kaj šele, da bi jih nekomu obnovila. Obnavljanje bilo kakšnih stvari (tudi prijetnejših) mi gre že na splošno slabo.
Ker smatram svoje delovno mesto kot precej pomembno (delam v svetovalni službi), doživljam zaradi tega stres in tako se še težje skoncentriram na zadeve, polna sem strahu.

Zanima me, ali je zamišljenost, prekinjen tok misli mogoče začetek kakšne bolezni in kako se lahko proti temu borim? Kaj pomaga, razen tega da sem že dala skozi terapijo zaradi travmatičnih dogodkov v otroštvu? Na kaj se lahko konkretno oprem?

Čeprav je huda preteklost že za mano, pa se mi zdi, da se je še vedno nisem rešila, prebolela. Zaradi tega ob zame pomembnejših stvareh (razhod s fantom, dokazovanje, da si v službi dober…) doživljam hud strah in tesnobo. Kako naj razmejim sedanjost in preteklost, kako naj svojim mislim dopovem, da je vse v redu, da sem sedaj odrasla, da je Bog z mano…Kako? Saj se še vedno počutim zelo ranljiva.

Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem.

Dina

Spoštovana Dina,

vaše življenje, kot kaže, je skrajno neznosno, težko in izgleda, kot da mu ni videti konca. Že pravo matranje, zmeda, tesnoba in panika, kako se pomiriti. Ogromno nemira se da čutiti, tudi strah in negotovost, kako bo.

Že sami ste ugotovili, da je vaše življenje še vse preveč zasedeno z vašo bolečo in težko preteklostjo, ki je ne morete pozabiti. Teža bremena ostaja z vami, vam greni mišljenje, znižuje koncentracijo, povzroča težave s spominom, jemlje moč in motivacijo za karkoli. Dogodki, ki ste jih doživeli, so morali biti izredno težki, saj je strah in nemir, ki vas nenehno spremljata, prevelik. Ne zmorete se umiriti ali sprostiti, vaše dnevno funkcioniranje peša zaradi nečesa, kar vas bremeni, ene stiske, ki jo čutite.

V tem trenutku se čutim nemočna karkoli drugega reči, v ospredje mi prihaja le to, da se boste morali (znova) obrniti po pomoč k terapevtu, ki vas bo pripravljen poslušati, kolikor bo potrebno oz. vas pravilno usmeriti. Čeprav ste skozi že dali proces terapije zaradi travme, je travma tako globoka, da jo bo potrebno še ubesediti, razkrivati in znova začutiti vse krivice, ki so se vam zgodile. Če je bila travma zelo huda, je potrebno dlje časa delati na sebi, saj človeka zasede v celoti, tako čutenjsko kot mišljenjsko.

Ker si zaslužite vse najlepše, mir, iskrenost in sproščenost, zlasti pa en občutek varnosti, gotovosti in predvidljivosti, ki so vam bili zaradi krivic odvzeti in so jih nadomestili strah, trepet in občutek notranjega nemira in terorja, je to travmo treba poimenovati in jo vrniti, kamor paše.

Če želite, me lahko pokličete, da se pogovoriva. Seveda pa odločitev prepuščam vam. In ne glede na to, kako se boste odločili, ste v redu, želim vam pa, da poskrbite zase, ker si to zaslužite in ker vam ni treba tako težko iz dneva v dan živeti. In srečno.

Lepo pozdravljeni,

kar opisujete je popolnoma normalna posledica tega, kar ste doživeli.

Pravite, da delate v svetovalni službi – torej v službi, kjer bi naj reševali določene zadeve, sprejemali odloćitve ali pa po možnosti delate celo kot socialna delavka in se ukvarjate s težavami drugih. Hkrati pa je bilo veliko težav tudi v vašem življenju in od njih ste utrujeni. sedaj bi najbolj potrebovali eno preprosto delo ali po možnosti sploh nekaj časa počitek, kar pa je verjamem da nemogoče. Nekatere stvari je preprosto težko preskakovati… če ste morda še vedno v fazi, da bi najbolj oporo rabili sami, potem je ne morete dajati vi drugim, ker za to nimate moči – to bi bilo tako, kot če bi rekli naj popolnoma izčrpan človek pomaga podpreti pri hoji starejšega človeka… kako ga naj podpre, če pa bi že zato, da bi sam lahko stal normalno pokonci potreboval, da nekdo podpre njega.

Če opcija zamenjave službe ne pride v upoštev, pa vsaj poskusite malo manj zagnano delati – ni vam potrebno vse opraviti perfektno… ni se vam potrebno toliko zalagati, dajajte malo manj in se bolj posvetite sebi. Doma si privoščite počivanje in še enkrat počivanje, življenje si čimbolj uredite tako, kot vi rabite in kot si želite. Bodite do sebe prijateljica – bodite do sebe pozorna in prizanesljiva…tudi če se vam v službi zgodi, da drugi opazijo, da ne zmorete slediti – povejte, da ste tako utrujeni, da so vam informacije kar ušle – povejte, da ste pod tako močnim stresom (če se le da – v vsakem okolju to seveda ni mogoče), da se težko skoncentrirate… tisti, ki so kdaj doživeli kaj zelo težkega in napornega vedo, da se takrat v glavi vzpostavi tak prepih in takšni ljudje vam tega ne bodo vzeli za slabo, ampak vam bodo morda celo prišli nasproti – z razumevanjem in neobsojanjem… ob tem pa se boste začutili tudi bolj varno in pomirjeno in verjemite, da bodo nato tudi misli postale bolj urejene. Vsakdo, ki je bil pod močnim stresom ve o čem govorimo in kaj se vam dogaja – govorim vam iz lastne izkušnje.

Bodite pogumna, predvsem pa prizanesljiva do sebe in nikar ne razmišljajte, da ste bolni. Kot klik se lahko vse uredi… npr. če bi z nekom navezali bolj čustveno pristen odnos (da bi npr. koga na novo spoznali) (prijateljico, prijatelja), bi stvari že kar precej izginile in v glavi bi zavladal red, mir… ker se človek začuti varnega, in se živci umirijo, misli ne begajo več…

Bodite dobro,

Sončnica