Partnerico sva skupaj 10 let, imava 3 leta starega sina, ki so mu ob rojstvu ugotovili prirojeno hipotirozo, nadaljnje preiskave pri dveh letih pa so pokazale da sploh nima ščitnice. Za naju je bil to zelo velik šok in ne vem, če si je partnerka sploh opomogla. Oktobra pa pričakujeva drugega otroka, ki pa za razliko od prvega ni bil načrtovan. Nosečnost je do danes poteka normalno, popolnoma pa se je ohladil najin odnos in sva tik pred tem, da greva narazen (oz grem stran jaz). Imam se za bolj čustvenega od nje, saj se ona ob prepiru enostavno odlopi in se nikoli ne potrudi, da bi se pogovorila. Največkrat me odreže z PUSTI ME PRI MIRU. Sexava že od spočetja drugega otroka ne, tudi moji dotiki so kake dva meseca odveč, nezaželjeni. Želim ji pomagati pri gospodinjskih opravilih, čiščenju, pospravljanju, likanju, a pravi bom že sama… hkrati še preurejava lani kupljeno vrstno hišo (sva nekje na 95% obnove, ostane še klet in garaža z delavnico), kjer zaradi mojega nizkega prihodka precej stvari naredim sam, a težava je v tem, da ponavadi delo ni dovolj hitro opravljeno glede na njena pričakovanja. Seveda imam tudi svoje napake, večkrat se zgodi, da odlagam kako delo oz ga prepozno opazim oz ni narejeno takrat ko si to ona zamisli. zadnje čase pa pravi naj grem, da bo že sama vse. Zdi se mi da bi res moral oditi ampak mi občutek odgovornosti do sina in prihajajočega dojenčka ter te moje družine kot vrednote, ki mi osebno pomeni več kot vsa moja lastna prepričanja in želje po lepšem življenju. Mislim, da ima moj otrok pravico do obeh staršev in je ne fer od nje, da sebe in svoje občutke postavlja pred tudi njeno družino. Sam v bistvu ne vidim neke nepremostljive težave, ki je z odprtim pogovorom nebi mogla rešiti (sam sem pripravljen storiti čisto vse, da bi imela moja otroka zdravo in srečno družinsko okolje med odraščanjem). Če pa se izkaže (oz to ugotovimo skupaj s kakim terapevtom), da bi bilo otrokoma in partnerki bolje brez mene, pa bom za dobro otrok tudi odšel.
Prosim za pomoč, kam naj se obrnem. Ne vem pa ali se je partnerka sploh pripravljena pogovarjati o kaki svetovalnici. Je morda bolje da z vsem grem do njene mame, ki mislim, da o zadevi ne ve nič, čeprav sta si zelo blizu. Razmišljal sem tudi o začasni selitvi k mojim staršem, a je tu težava prevelika oddaljenost od moje službe (dve uri in pol vožnje v eno smer). Živiva pa v bližini njene družine.

Še vedno upam, da je to kak predporodna kriza ali kaj podobnega, samo se bojim, da bo po porodu vse skupaj prepozno, sam pa trpim ko se trudim po najboljših močeh učinka ni pa nobenega oz je prej negativen.

Hvala za kakršenkoli nasvet ali vsaj dobre želje.

Spoštovani »g123cuk«,

hvala za zaupanje, povsem razumljivo je, da se tako počutite, saj v načetem partnerskem odnosu težko najdemo varno ovrednotenje lastnega truda, pa čeprav bi moralo biti tako. Da se trudite kot partner in oče, je iz opisa jasno, to je spoštovanja vredno, vendar pa tudi to, da je gospa v stiski. Če ne zaradi drugega zaradi bolezni otroka, s katero se soočate vsi skupaj v družini. O hipotirozi prej nisem vedel skoraj nič, po prebranem pa lahko slutim, skozi kaj mora otrok in njegova družina. Vajina družina kot celota očitno ima določene zmožnosti za soočanje s temi izzivi, le da je najbrž zmanjkalo moči, ker so še druge stvari med vama stopile v ospredje in čakajo na odgovore.

A puško v koruzo lahko vržemo tudi jutri, danes dajmo vztrajati. Partnerka je torej v drugo noseča in če kaj potrebuje v tem ranljivem obdobju so podpora, razumevanje in skrb. Saj to potrebujemo vsi in vi tudi, le da je ona v drugem stanju. Obenem vam sporočam, da sta v partnerstvu odrasli osebi prostovoljno skupaj in tudi enako odgovorni za ta bližnji odnos in družino. Namesto partnerke ne morete biti odrešitelj njenih stisk (in obratno), kakor tudi ona otrokom ne more nadomestiti očeta (in obratno). Glede na trenutne prioritete je gospa odgovorna, da vam sporoči svojo odločitev kaj bo s stisko naredila, ker je do vas in družine krivično, da vas kljub trudu in prizadevanju zavrača. Gospa naj bi se zavedala, da ji samozadostna drža, ravno zavoljo stiske celotne družine, ne bo prinesla nič dobrega. Ima vas, naj se na vas zanese. Vi pa črpajte energijo iz starševstva (če je že v partnerstvu primanjkuje) in družini na voljo poiščite pot do vaše gospe, do njenega srca. Bodite kreativni in ne zapuščajte žensko, ki vam sicer pomeni svet!

Veste, zavračanje je pogosto (še) nerazkriti, a ranljivi obraz hrepenenja, ki se sprašuje, ali boš zdržal ob meni tudi zdaj, ko sem ti s svojimi odzivi tako naporna? Morda je gospo strah, da se vam zaupa, morda jo je groza kaj bodo odkrili pri drugem otroku? Morda se sprašuje, sem mar jaz kriva za to, midva, me/naju narava/bog kaznuje? itn. To so eksistencialna vprašanja, ki čakajo na resen in varen pogovor. Če slediva opisu obrambne dinamike med vama, bi predpostavil, da gospa lastno nemoč in pasivnost projecira na vas (s tem, ko vas odriva stran, češ bom sama itn.), pri čemer ste dodatno pod sresom, saj najbrž čutite, da ste odgovorni za nekaj, kar ne morete spremeniti vi. To je njena odgovornost – gospa mora in lahko bolj aktivno in samoiniciativno poskrbi zase. Najprej tako, da se vam zaupa ali pa vsaj sporoči, da ji je to težko, pa bi morda raje delala sama ali pa z vami ob strokovnjaku. Naj sporoči potrebe. Zato smo moški tu, da to razumemo in sprejmemo. Varno je obiskati bližnjega terapevta, da se spoznate in skupaj pogledate za kaj gre in kaj lahko skupaj naredite.

Ljudje smo bitja odnosov: po naravi radi delimo tako srečo kot stres, le da je slednjemu potrebno najti varno pot. Tega vam tudi sam želim.

Srečno,

oj G123CUK, nikar ne odhajaj od žene! Ne odhajaj, ona je trenutno polna hormonov in vse spotencira do obisti. To da ničesar ne narediš pravočasno in/ali prav moraš sam ocenit, ker te pač mi ne vidimo, so mikro stvari in situacije, ki jo depresirajo, nervirajo in potem seveda najebe najbljižji – vendar nikar ne vrzi puške v koruzo.
Glede prvega otročička – nimam pojma kaj pomeni to, verjetno mu bodo dali tabletke – glej sem laik v temu. …vem pa da enostavno sprejmeš tako pač je in moj otrok je in pika. ..

Ko žena ne želi pri kreganju it do konca in reči bobu bob, glej imam iste stvari doma in verjemi, da s tako osebo se ni vredno kregat, ker ne boš prišel nikamor. Na primer ta vzorec da se skregamo imamo navadno iz naše matične družine, ker pač so se stari skregali, si povedali kar jim gre itd…vendar ne funkcionirajo vsi tako, in če je na primer žena lahko se prva leta kregala s tabo na tebi razumljiv način (v smislu na koncu je bil nek razčistek) to enostavno ni več aktualno.
Tudi ko boš dal prošnjo za pogovor in ti raje odfrcne ali ti bo odfrcnila, da jo pusti na miru, enostavno jo pusti tisti trenutek na miru. Osebno razumem njeno reakcijo kot da tisti trenutek in kateri koli trenutek bi prišel, enostavno ni sposobna za razgovor, za razmišljanje, za razglabljanje, za postavljanje temelje komunikacije. To ni njen čas. Čas za to bo prišel sam od sebe…zato nikar ne vzami to preveč nase kot da te odrinja, ker verjemi kdorkoli bi bil ta trenutek od moških bi bil odrinjen…pa magari da je princ William! Ni vedno 100 % stvar v tebi, včasih situacije, dogodki, trenutno stanje vse skupaj zameštrajo, da ko bi ženi samo omenil, da se seliš….bi ti verjetno v tistem trenutku ko je na tleh od vsega verjetno rekla samo …ok srečno.

Ko praviš, da si bolj čustven iz tega razumem, da te ta neharmonija zelo prizadane. No ok. Veliko ljudi je nas takih, ki v neharmoniji ne moremo živeti, ampak VEDI smo mogli tudi v tem živeti nekaj časa. Na žalost jo ni vrtnice brez trnja!

Zato kolega nikar ne letaj nikamor. Če ženi ni do seksa, pomeni da jo ful muči karkoli jo muči. Pri ženskah ni samo v hormonih, je tudi v stanju počutja, zato če so drugi potrpeli, verjemi tudi ti ne boš umrl nekaj časa. Je pa definitivno pomemben fizični stik, poljub, objem….vendar v stanju ko je…ona tega ni zmožna.
No, zdej povej…če imaš zelo dobrega frenda a ga boš odjebal ko bo bil na psu do nerazpoznavnosti? Hja jaz ga ne bi. Prijatu je prijatu v dobrem in slabem…..isto je žena.

Veš ti povem, da če bi zdej šel ven iz tega zakona (ni tukaj ”grem ven dokler se ne umiri situacija ali začasno ali whatever – to so bajke najstnikov”) …boš sigurno naletel na isto bombico v kakšni drugi vezi.

Če češ moj nasvet je tak: pomagaj ji pri hišnih opravilih – to pomeni preden ona prileze v kuhinjo pospravljat posodo si ti pred njo tam, ne pa za njo.
Posesaj – še matere so nas gnale s to stvarjo gore in dole..
pospravi in naredi preden ona začne to pospravljatl – torej ne dajaj občutka usmiljenja ampak naredi ker je nekaj tudi tvoja dolžnost – sej ni za delat vsak dan…ker kot si rekel, delaš na hiši….vendar ko si doma naredi preden ona začne delat.

Drugi nasvet: ko prideš domov, jo objemi če se pusti in ji daj ljubčka, bodi nasmejan in pol pejdi takoj stran delat whatever.
Tretji nasvet: naj bo tvoja beseda vedno zadnja: da, draga.
četrti nasvet: opomni kej lepega kar se je dogajalo danes zanjo, naj se koncentrira na par lepih stvari.

….e ee to je že dovolj nasvetov. Želim ti vse dobro in vedi da so drugi tudi že marsikaj potrpeli in tudi tebe ne bo vrag vzel. 😀