Po spletu okoliščin živima z otrokom v hiši skupaj z mojimi starši. Na videz smo dokaj normalna družina, velikokrat slišim od koga kako fajn starše imam… Ampak, v bistvu ni tako super duper. Finančno nikoli nista bila nevem kolk preskrbljena, ampak je šlo. Zadnja leta pa je vedno bolj kriza, kljub temu, da je (prej brezposelna) mama dobila službo. Jaz sem tudi zaposlena in več kot pol stroškov za hrano mam jaz čez, pa položnico za tv, net, kurjava in kaki veliki skupni nakupi se delijo na pol…Problem pa nastane, ker si stalno sposojata denar, od mene, od drugih…vrneta redkokdaj. V bistvu dolg z dolgom pokrivata. Pred tremi leti sem zanju vzela kredit, seveda obljuba, da mi takoj vrneta, da si rihtata svoj kredit, dokler pa bosta plačevala obroke…no, še enega nista plačala. Potem dve leti nazaj sta potrebovala okoli 700 eur, sta me prosila naj si sposodim pri neki privat izsposojevalnici (svinjske obresti) sta kao plačevala obroke (vsaj mislila sem tako, ker sta prestregla opomine, ki so prihajali in jih nisem videla) potem pa en mesec šok, ko so se mi na plačo vsedli 🙁 Ma skoz nekaj, pa posodi 50 eur, pa 100 eur, pa… sem imela skritih 50 eur za rezervo, pa jih hočem enkrat vzet in jih ni bilo več, sem znorela, pa je samo rekla, da jih je rabla za gsm plačat. Včeraj pa sta me spet prosila za 600 eur, da naj si jih zanju sposodim (zopet pri eni tistih izposojevalnic) pa sem rekla, da ne, ker enostavno ne upam in zdaj sta jezna, se ne pogovarjata z mano…Ne vem no, po eni strani bi rada pomagala, vendar jima pa ne zaupam. Včasih imam prav občutek, da želita, da potonem z njima vred v brezno dolgov. Da nikoli ne bom živela normalnega življenja.

In ja, vem, da bi bila idealna rešitev naj se odselim, vendar z nekaj več kot 600 eur pač ne zmorem najemnine in vseh stroškov.

Spoštovani,

ne, da bi se odselili, se mi niti ne zdi idealna rešitev. Zdi se, da vas čaka v skupnem bivanju s starši še ena pomembna življenjska lekcija. In kakor opisujete razmere, je v materialnem pogledu za zdaj pravzaprav ugodneje, da stanujete v hiši staršev. Če sta sicer v redu človeka, je to verjetno dobro tudi za vašega otroka, s tem tudi za vas … Toda v resnici razen finančnih problemov s starši niste napisali nobenega podatka, zato naj se osredotočim na to.

Rešitev ste že sami nakazali s tem, kako ste se odzvali ob njuni zadnji prošnji – s preprostim ne. In zares je bil že skrajni čas, kajti v tej zgodbi imate v vlogo starša, onadva pa vlogo otrok, ki kar naprej nekaj hočeta, vendar se ne zavedata posledic svojih dejanj niti nista pripravljena prevzeti odgovornosti zanje. In ko jima odrečete »podporo«, sta užaljena – jima pač ustreza vloga razvajenih otrok. S tem pa, ko pravite, da bi jima radi pomagali, se je treba zamisliti, kaj je pravzaprav ta pomoč. To bi bilo tako, kot da bi alkoholiku pomagali s tem, da bi mu kupili še eno steklenico, ali pa dali džankiju zadnje prihranke za naslednji šus. Torej v resnici to ni pomoč, ampak samo skupno zatiskanje oči pred skrajno neodgovornim vedenjem, ki ogroža že vašo materialno substanco, da o odnosih, v katerih vladajo nezdrave igre izmikanja in kontroliranja, sploh ne govorim.

Svojih staršev verjetno ne boste spremenili, čeprav jima bo že to, da se z njima ne boste več šli teh nevarnih in ponižujočih iger, nastavilo ogledalo, ob katerem se bosta morda malo streznila. Morda. Lahko pa spremenite svoje sodelovanje v tem scenariju. Kaj je tisto temeljno v vas, kar vas žene, da se morate nekako prilagajati, popuščati? Je občutek krivde, menite, da ste staršem kaj dolžni, ker ste prišli živet k njima? Vsekakor ste jima dolžni svoj prispevek k skupnemu gospodinjstvu in gospodarstvu, in kot razumem, imate to urejeno. Dolžni ste jima korektno vedenje v skupnosti, da torej ne vdirate v njun prostor, ne hrumite po nepotrebnem, spoštujete dogovore, skratka, da ste skupaj z otrokom korektna in spoštljiva sostanovalka. Posojanje denarja ljudem, ki do njega nimata odnosa, pa ne spada v to pogodbo. Prav je, da si začnete resno verjeti, da jima tega niste dolžni – obratno: dolžni ste poskrbeti zase in za svojega otroka. Banka se vam je že usedla na plačo, kaj pa bi bilo, če bi začeli od vas terjati njune neporavnane dolgove še drugi?

Tu se torej pokaže še ena ugodnost tega, da se vam ni treba odseliti: odločno postavljanje meja do staršev je za vas odlična vaja za življenje, ki prav gotovo terja to veščino od vseh nas. Starši so vam najbližji, tu je najteže – in ko boste obvladali te meje, bodo vse druge lažje.