odnosi z ljudmi ki te obdajajo
Živjo!
Z vami bi rada delila le razmišljanje in pa hvaležna bi bila za kakšno misel, odgovor, dejstvo…:)
Večkrat, ko se v življenju znajdem v težjih situacijah, se poizkušam dokopati do odgovora, kako sem sama h temu pripomogla oziroma, kje je moja odgovornost do same situacije. Večinoma imam težave z ljudmi, ki so blizu, vendar mi niso zares ”blizu”. Recimo tašča, tast, znanci, določeni prijatelji in pa tudi avtoritete. Moje težave se nanašajo na to, da imam ob teh ljudeh občutke neugodja, odpora, na živce mi gredo. ipd. Vendar, ker nimamo bližjega odnosa, je bolj površinski in hladen se tudi izogibam, da bi kar koli spremenila. Zavedam se, da mogoče bi lahko kaj ukrenila, ker teh ljudi na poznam sploh dobro. Problem pa izhaja iz tega, da jih ocenjujem, in zaznavam da imajo neke lastnosti, ki se meni zdi da jih oni imajo in konstantno sem pozorna na to, ko jih izrazijo. Te lastnosti mi gredo izredno na živce in ustvarjajo odpor do njih v mojem življenju in sploh še dodatno jezo, če nimam izbire in sem primorana vzdržat nekako z njimi (recimo z taščo in tastom živimo v isti hiši). Dognala sem že tudi to, da zelo verjetno, so te lastnosti, lastnosti mojih staršev . Tistih seveda, ki jih nisem marala. Problem vidim tudi v temu, da potem ker pripisujem tem ljudem te lastnosti, tudi od njih pričakujem določene neprijetne odzive. Odzive, in situacije, ki sem doživljala v primarni družini.
Ampak kar me resnično zanima je to, ali je to vse v moji glavi in sama neupravičeno pripisujem ljudem te določene lastnosti, se sama potem vedem v skladu s tem in sama izzovem neprijetne situacije, čeprav v resnici te ljudje niso niti malo podobni mojim staršem in sem sama odgovorna za to, da spremenim nekaj v mojem doživljanju in si ne zaslužijo, da jih tako obravnavam. Ali pa so te ljudje res podobni mojim staršem, res imajo vse te lastnosti in res vplivajo na kvaliteto mojega življenja, ker jih moja podzavest in pa situacije iz otroštva, nekako ”privabijo” v moje življenje, in se obdam z takimi ljudmi, ker mi je to na nekem subtilnem nivoju to ”domače”, ”udobno”, ker sem navajena trpeti in sama dovoljujem da mi kvarijo veselje. In je rešitev jasna, da moram stran od njih in ne dovoljevati, da ostajajo v mojem življenju.
Ali zna kdo na to odgovoriti, se je že kdo srečal z takim ali podobnim vprašanjem?
LP
Če ti človek kvari veselje z neko svojo lastnostjo, to pomeni, da ga ne sprejemaš takšnega, kot je. Prepričana si, da bi on moral biti drugačen, zato, da bi se ti bolje počutila ob njih. To je že v osnovi narobe in je izključno tvoja težava, ki jo lahko rešiš sama pri sebi, saj drugih ne moreš spreminjat po nekih svojih merilih. Lahko jih le skušaš razumet in jih sprejmeš ali pa se od njih umakneš.
Drugo je, če ti nekdo namerno nagaja in ti s tem kvari kvaliteto tvojega življenja, na primer ti zapira radiatorje pozimi, izklaplja toplo vodo in podobne stvari. Z nekaterimi ljudmi se pač ne da mirno živeti, pri tem pa se moraš tudi vprašat, ali nisi ti tista, s katero je težko živeti oziroma ali tudi sama pripomoreš k slabim odnosom.
Za dober odnos sta potrebna dva, za slabega je dovolj že eden, za še slabšega pa spet dva. :))
Katere pa so tiste lastnosti, ki ti kvarijo veselje? Včasih smo ljudje pretirano tekmovalni, zavistni ali pa pohlepni, pa se tega sploh ne zavedamo, kar nas spravlja v slabo voljo, ampak ne zmoremo razumeti zakaj. Ne zmoremo pa razumeti predvsem zato, ker krivdo iščemo pri drugih, namesto pri sebi. Tudi pri sebi jo je včasih težko najti in lahko traja nekaj časa.
Menim, da si moramo urediti svoje življenje tako, da bomo zadovoljni, ponosni in da imamo precej močen občutek nadzora nad njim, vsega tako ali tako ne moremo nadzirat. Ko imamo to, nas lastnosti drugih več ne motijo, ker jim ali privoščimo ali pa jim želimo pomagat. Oboje pa daje občutek zadovoljstva.
