Odnosi z bivšimi
Če imata otroke, morata ostati v stikih, saj ima otrok pravico do obeh staršev. In če moraš biti v stikih, boš raje v prijateljskih kot ne, da bo življenje vsem lažje in da bodo stiki dosegli namen, namreč normalno vzgojo otroka.
Moram reč, da imam zelo dobro mnenje o svojem bivšem, se pokličeva in poklepetava, si voščiva srečno novo leto on podobno, na nek način se imava še celo rada, in oba sva že dolgo poročena. Će otrok ni, je pa mogoče res boljše, da stikov ne gojiš, da ne bi bil novi partner ljubosumen, ker bi se lahko počutil, kot da imaš rezervo. Ampak to je verjetno odvisno od primera do primera, saj če je na primer to sosed ali sodelavec, ni izvedljivo.
Pozdravljeni!
Odnosi z bivšim običajno vzpodbujajo čustveno dinamiko tega odnosa. Če ima par skupne otroke, so stiki skorajda neizbežni. Pomembno je predvsem, da je odnos razmejen. Sedaj sta še samo oče in mama in nista več partnerja. Ti odnosi običajno niso preprosti in se v praksi veliko zapleta.
Nov prijateljski odnos, na novih temeljih? Vedno ostaja čustvena vpetost, saj preteklosti ne moremo izbrisati. Ostaja del nas. Vprašanje je samo, koliko smo jo sposobni razmejiti. Če je tam bil telesni stik, to ostane za vedno zapisano na telesu. Moje osebno mnenje je, da ti odnosi niso primerni, vprašljivi so tudi s stališča novega partnerja. Seveda pa je to odločitev vsakega posameznika.
Upam, da sem vsaj delno odgovorila.
Želim vam vse dobro še naprej.
Ali je možen prijateljski odnos z bivšim ali bivšo? -Je.
Kakšna je razlika, če imata skupaj otroke ali ne?
-Otroci predstavljajo skupno obveznost in odgovornost – starševstvo. Kljub temu, da imam npr. jaz skrbništvo, je tudi oče še vedno aktivni starš in prav je tako. Veliko lažje je vzgajati, če ločena starša komunicirata, to je v končni fazi tudi trdnejša naložba v otrokovo prihodnost. Možno je seveda tudi prijateljstvo z bivšimi, ki temelji na trugih temeljih, vendar le če nihče ne čuti več seksualnih teženj in ljubezenskih čustev. Včasih si s kom “raje dober prijatelj, kot slab ljubimec”.
So pri tem še vedno vpletena čustva enega ali drugega ali je možno vzpostaviti ne glede na prejšnje razmerje nov prijateljski odnos na novih temeljih?
-Odvisno, koliko sta oba pripravljena razčistiti v svoji glavi. Moj mož npr. sedaj živi z drugo, vendar je zaradi tega srečnejši, boljši oče, tudi moj otrok se z njegovo novo partnerko dobro razume in to meni pomeni ogrooooomno. (Si raje ne predstavljam, kako bi bili stiki v obratnem primeru mučni!) Otroka podpiram, da govori o svojih odnosih z očetom in moževo partnerko in ga pri tem pozitivno vzpodbujam. Otroku nikoli ne kritiziram njegovega očeta, ker bi s tem “zavračala” otrokovo polno identiteto.
Ločitev ni “konec življenja”, je le “novo poglavje” v naši avtobiografiji!
LP
Tako zrelega odgovora pa še nisem slišala ali prebrala od nobene matere, ki je ostala sama z otrokom (iz kakršnih koli razlogov pač že).
Tudi jaz imam partnerja, ki ima otroka iz prejšnjega zakona in prav je, da njegova bivša ne nerga iz ljubosumja ali česarkoli že in ne ščuva otroka proti očetu. Tako bo otroku dosti lažje, lahko še lepše, kot da bi živel v slabi družini. Tudi jaz se z njegovim otrokom super razumem in že komaj čakam, da pride vikend, ko se bomo spet lahko igrali :)).
In prav je tako.
Vsem, ki ste v podobni situaciji, kot jaz, želim enako!