Lep pozdrav!!

Ewo mam en kup težav ki se valim preko njih oz se valimo kot družina. Sva stara 28 in 30 in otroka ki ima 1,5 leta, hodi in potrebuje veliko pozornosti. Se pravi nimava staršev v pokoju nimava kašnega popoldanskega varstva in zato sva totalno obremenjena. Služba , kosilo (ona kuha), otrok in na koncu takorekoč popuš…. midva z najino zvezo. Problem ki se že dalj časa izpostavlja je da se skregava za prazen nič, vendar noben ne odstopi od svojega in sedaj to potem traja 3,4 dni in se nekak počas uspava in kao pozab če ni vmes spet kaše napetsoti se pa to nadaljuje. Spiva v isti postelji ločeno in seveda ni kašne globoke pripadnosti. Najhuj vedno rata ko se otrok zbudi pa joka in ga grem jest mirit da njej naredim uslugo z nočnim vstajanjem, sam pr men se otrok ne pomiri takoj u 3 sekundah in sem že slab naredu. Nej povem da ta otrok dobi takoj vse že od rojstva naprej karkoli hoče od nje in posledično tud od mene, sam da mal zajoka bognedaj veliko, problem je da jo jok totalno sprav iz tira in dejansko če otrok joka 5 min, ko ga dajem nazaj spat pa, ko ga navajam na vodo ker ma zarad soka in čajev že slabe zobe že mučm otroka in se jasno takoj skregava ker imava tako različne poglede glede vzgoje in še to takrat je tud ona objokana kao koko delam z otrokom da joka. In otrok to veselo izkorišča in se dere glih kjer mu paše pa v trgovini pa greva v kitajsko jest ja ni hujga ne bo dal gmaha in ewo ženska je razkurjena in avtomatsko vse pokasiram. In takoj nisi to dobr naredu mogu bi tko pa ne vem kok enih jeb… nasvetov še. Fak sej mam svojo glavo bom že naredu tko k je pravilno ne pa tko k ona hoče. Pa enkrat tko nared pa drugič drugač ni da nardim prav. Moj problem je da težko poslušam da mi nekdo pametuje kako kaj naredit. Ok poveš 1x in čaw ampak nared tko nared drugač, pravila se obreačajo sam jest jih ne morem sledit ja spet si zajebu in tako naprej. Jez pravim če sam narediš bolje pa nared sam. Najhuj je da so take in podobne stvari najino zvezo pripeljale na kritično točko. Kreg je za vsako stvar. Nisva si složna in porajtal sem da ko n.pr dava otroka v varstvo se ona totalno sprmeni in je lažje početi karkoli, tko pa ne moreva nič in sva ujetnika lastnega doma z sinom vred. Men osebno to ni nič narobe njej pa zelo ker pogreša stare čase ko si se lahko sprostil in užival spal neomejeno itd. Sedaj je pa treba delat kuhinjska opravila (najhuj je da so vsi pari okrog naja nekak dobijo pomoč od doma al pa imajo bl mirnega otroka in je lažje zdržat in to stalno poslušam kako je tam pa kako pr ns ni pa zakaj je tko,,je..eš to) jaz se sicer trudim naredit kakšno stvar, ewo peglanje je moje, po tleh ne pomivam ker slabo pomijem, sesam tud ne ker ostajajo pikce, itak nč ne vidm da je treba vsak dan 3 x vse pospravt, tamau ima vsak dan 2x zložene vse figurce pa igračke na svoje mesto hihi on pa sam razmeče ,kuham pa ne in to stalno poslušam moram iz službe pa takoj kuhat pa jest pa spet ven s tamaumu (mislm sej gremo vsi trije al pa jest pa tamau) in v glavnem vse je narobe, že spet. Osebno mislm da če bi pri sinku samo 1,2 nastopila složno ne mu to dat al pa nej pije vodo alp neki podobnega bi on takoj dojel kok je ura in bi blo za vse lažje. Ampak on ima po domač povedan njeno potuho pa on je revček pa mora to met če ne joka pa spet si ga razdražu in tkole je kreg kr precej hitr. Pač mene tamau ne nervira tok kot njo. Jest ne vem. A sem res tok čuden. Vem da nimam nobene samozavesti pa bom reku samopodoba pod kritko sam čist tih pa doma ne bom pa nobene stvari rečt pa ewo še ena sočna kje si se pa tok cajt zadržu (zaplet v službi n.pr) in v nasledni sekundi mah sej me ne zanima ni treba govort in ewo kaj nej bom vesel al pa spet jezen pa spet slaba volja kar pa mrzim. Rad bi rešil kar se da tud kej nardim zato sam en mi nej pove kaj. LA nej vse nardim pa tih bom al …..

Najino zvezo pa pelje naprej samo razumevanje drug drugega ona se pa noče več o tem pogovarjat ker da so taki pogovori brezveze ker sva že 100 vsae predebatiral pa nobenga efekta. Res je da sem prvič ko je omelnila da greva narazen skoču pa nč spal pa se živciru, sam če pa dons nekak po pol leta ko imam to informacijo razmišljam sploh ni tok neumn po svoje. Sam svoj gospod nobenih kritik pa nasvetov sam je problem ker nočem zamuditi očetovstva pa doživeti ločitev. Ona prav da je dost močna da bi lahko sam furala življenje samohranilke sam jo nočem dat pred dejstvo. Vem da se da pelat to še naprej sam bi rad vedel kako z njo delat al v rokavicah al zarohnet al kaj jest vem. Verjetn da bo treba v kašno posvetovalnico ker vem da se nama dogajajo take stvari k se nama še sanjajo ne inje verjetno potreben drugačen pristop.

In pa še ena stvar. Z mojo sestro se nikol nisva pogovarjala o moji zvezi pa čeprav je družisnki terapevt ewo pol mi pa pošlje takle mail

citiram
Živjo,

k sm dons mal zadremala popoldne, se mi je sanjal o tebi. Da si bil ful preobremenjen, da si rabil pogovor glede tega, kako se umiriti, da si prav iskal načine, kako bi se umiril, izognil nervozi in živčnosti?? Skratka, odgovor je, da se čimveč pogovarjaj o tem s tvojo N.

in zato je sploh prišlo do tega pisma da vidm kaj delam narobe.

Lp vsem

kamničan

Kamničan

Rojstvo otroka postavi partnerja pred kopico novih (stresnih) nalog, s tem pa na preizkušnjo tudi njun odnos. Če je prej odnos omogočal veliko umikov v svoj svet (mir), dajal priložnosti za prijeten odnos na precej enostaven način, saj naloge in situacije niso bile tako težke, globoke in zahtevne, otrok zdaj zahteva od staršev bistveno več sodelovanja, komunikacije ter tudi precej bolj intimen in globok odnos. Če tega partnerja nista sposobna, na videz seveda izgleda, kot da je za njune nove (?) težave kriv otrok. Pa ni!! Otrok samo pretrese odnos, kar poveča prej majhne nevidne razpoke. Starša/partnerja, ki se ne znajdeta v tej novi vlogi in nista kos kar naenkrat zelo povečanim zahtevam, otroku seveda ne zmoreta dati, kar ta potrebuje. Otrok na to reagira z edinim, kar zna – jokom in nemirnostjo oziroma »problematičnostjo«. Z bolečino, ki jo povzroča staršem, poskuša dobiti končno to, kar potrebuje. Nebogljena starša temu nista kos in vlečeta napačne poteze. Na nek način se ujame družina v začaran krog, spirala se stopnjuje, dokler starša v obupu in nemoči končno ne začneta sodelovati. Iz vašega vprašanja bi bilo moč sklepati, da vaša partnerka izjemno težko prenaša otrokove stiske, kar pomeni, da v resnici zelo težko prenaša oziroma upravlja s svojimi stiskami. Namesto da bi otroka začutila in »uganila«, kaj ta rabi, mu daje, česar ne rabi (popuščanje, nedoslednost,…). Ker opaža, da ji ne gre najboljše, v nemoči in strahu, predvsem pa v sramu, ker ne zna opravljati svoje osnovne (materinske) naloge, opleta okrog sebe z jezo in zasramovanjem. Ker se čuti povsem nesposobno, tega pa ne prenese, poskuša kot nesposobnega prikazati vas. Zanjo je res krivica, da se v svoji izvorni družini ni mogla naučiti vsaj malo materinstva, kar bi ji omogočilo, da bi se začutila kot mami. Vaša naloga pri tem ni, da poskušate namesto nje poskrbeti za otroka, ampak da jo poskušate razumeti in začutiti, kako izgubljena, nebogljena in prestrašena je. Če boste s tem občutkom prišli do nje in jo sočutno in prijazno ponudili svoje razumevanje, pomoč in podporo, se bo vajin odnos začel razvijati v pravo smer. Seveda ne pričakujte, da bo kar takoj tako, ampak boste morali vztrajati, ne glede na njene odzive in reakcije. Morda vam bo lažje, če boste vedeli, da te reakcije nimajo kaj dosti z vami, zagotovo pa zanje niste nič krivi. Na kratko: z ženo nehajte komunicirati preko otroka, ampak direktno. Ne pogovarjajta se samo o otroku, o tem kaj je prav in kaj narobe, kaj mu je treba dati, ampak O VAMA, O VAJINIH STISKAH. Ko bosta drug drugemu v razumevanje in oporo, se bosta umirila, s tem pa tudi vajin otrok.

Sestrin nasvet vzemite zelo resno. Poskušajte se pogovoriti s partnerko, vendar tokrat na malo bolj samozavesten, miren in odločen način. Ne dajte se prestrašiti, če ne bo že prva njena reakcija taka, kot si jo želite. Poskušajte zdržati in vztrajajte pri tem, da se pogovorite. Če si boste takega pogovora res želeli, vam ga bo partnerka težko odrekla. Glede na stanje, v katerem sta, je seveda velika verjetnost, da vama s pogovori ne bo ravno uspelo. V tem primeru partnerki predlagajte, da si poiščeta pomoč (partnerskega/družinskega!) terapevta. Če tudi to ne uspe, potem si pomoč poiščite sami. Predvsem da se umirite in malo razkadite tole vašo (vajino) zmedo. Ko boste sposobni z dovolj miru in samozavesti priti do žene, bo skoraj gotovo tudi pri njej prišlo do sprememb. Bil bi pa že skrajni čas, da nekdo od vaju ustavi to norijo. Z otrokom ni namreč nič narobe, ampak samo čuti, da njegova mami ni umirjena, da enostavno ne zmore biti mama. Zato otrok stalno joka in je nemiren, ker čuti vajin nemir, ki mu nikakor ni kos. Zato čim prej ločite svojo vlogo očeta od partnerske vloge. Ko ste z otrokom, poskušajte biti umirjeni in ravnajte tako kot se vam zdi prav in kot čutite. Pri tem se ne zmenite kaj dosti za partnerkine komentarje in ostanite osredotočeni na otroka. Kasneje nekje stran od otroka pa v miru ženi povejte, kako se počutite ob njenem obnašanju. In nehajte ji poskušati ustreči s »pravilno« pozornostjo pri otroku. Kar ona pogreša pri vas, nima nobene zveze z otrokom, ampak z NJO. Ona pogreša marsikaj v vajinem odnosu, pa je vprašanje, če se tega sploh zaveda, kaj šele da bi znala to povedati. Ključ do rešitve torej ni v vašem odnosu z otrokom, ampak s partnerko. V tej otrokovi starosti je namreč oče zanj precej manj pomemben, kot mama. Zato, če želite otroku dobro, to predvsem lahko dosežete samo na en način – da poskrbite za mamo, da si bo lahko oddahnila, se imela na koga opreti in se tako umirila. Zanjo pa ne boste mogli poskrbeti, če ne boste prej poskrbeli zase. Naj vam čim prej uspe!

Lepo vas pozdravljam

Meni, oprosti, ta stavek pove več, kot vse drugo napisano skupaj. Ti imaš občutek, da s tem, kar narediš za otroka, delaš uslugo njej. Ne, ne delaš ji nobene usluge. Samo svojo obveznost opraviš. Otrok je tudi tvoj.

Joj, kako dobro razumem, kaj se med vama dogaja. Imava popolnoma enak problem, s tem, da se zraven vmešavajo tudi njegovi starši. Kot mamica 1,5 letne punčke ti povem, da se z ženo MORAŠ pogovoriti – brez očitanj, kaj ti za otroka vse narediš, kajti otrok je tudi tvoj, ne samo mamin. Pri nama je bil vedno popolnoma enak problem. Kadarkoli je ponoč vstal, sem cel teden poslušala, kako mi je naredil uslugo….Meni???? Oba starša bi mogla biti enakovredna in za otroka enakovredno skrbeti, po svojih zmožnostih. Ampak malček res ni nič kriv. Midva se vpričo hčerke kljub nerazumevanju obnašava, kot da nič ni. Se smejiva, igrava z njo, o svojih težavah pa razpravljava zvečer, ko gre spat, včasih tudi do enih zjutraj. Njemu to seveda ni prav, saj on bi šel rad spat. Enostavno se mu ne da se pogovarjat in reševat težav, ampak se preprosto umakne. Jaz pa vztrajam in upam, da mi bo končno uspelo vzpostaviti z njim en normalen dialog.

Vprašaj jo, kaj ona želi. Daj ji čas za razmislek. Mogoče potrebuje nekoga, ki bi jo poslušal, samo poslušal in ji ne očital. Tako, kot bi ji bil ti najboljši prijatelj. To si jaz želim doživeti od svojega moža. Nekako mi ne uspe ga o tem prepričati, saj me ob vsakem stavku, ki ga povem, napade in vedno napačno razume. Vedno misli, da ga napadam in tako se skregava že zaradi malenkosti, tako kot tudi ti praviš. Lahko to povem iz lastnih izkušenj, da je biti mamica velika obremenitev, predvsem psihična. Jaz si ves ta čas materinstva vedno želim nekoga ob sebi, ki bi me razumel, na katerega se lahko vedno naslonim, kateremu lahko zaupam, potožim. In priznam, da je bil velikokrat moj mož zapostavljen zaradi skrbi za hčerko, ki je predvsem zadnje čase veliko bolna. Toda namesto razumevanja iz strani moža sem poslušala očitke.

Ne vem, razmisli malo. Jaz mislim, da je za dober zakon predvsem potreben POGOVOR, POGOVOR IN ŠE ENKRAT POGOVOR.

Lep pozdrav!!

Ewo mam en kup težav ki se valim preko njih oz se valimo kot družina. Sva stara 28 in 30 in otroka ki ima 1,5 leta, hodi in potrebuje veliko pozornosti. Se pravi nimava staršev v pokoju nimava kašnega popoldanskega varstva in zato sva totalno obremenjena.

***Marsikdo nima staršev v pokoju, vsi otroci so zahtevni, preobremenjena sta, ker ne znata organizirati svojega prostega časa. Čas z otrokom bi moral biti tisti ta lep dan dneva, ne pa ta naporen!

Služba , kosilo (ona kuha), otrok in na koncu takorekoč popuš…. midva z najino zvezo.

***Otrok pa menda ne gre spat takrat kot vidva?? Dajta ga spat najkasneje do 19:30, pa vama ostane še lepa količina časa zase in za kaj postorit.

Problem ki se že dalj časa izpostavlja je da se skregava za prazen nič, vendar noben ne odstopi od svojega in sedaj to potem traja 3,4 dni in se nekak počas uspava in kao pozab če ni vmes spet kaše napetsoti se pa to nadaljuje. Spiva v isti postelji ločeno in seveda ni kašne globoke pripadnosti.

***Menim da je vse to seveda povezano z zgoraj omenjeno preobremenjenostjo. Oba sta utrujena, oba eden od drugega pričakujeta več in zato ne popuščata in se kregata za prazen nič.

Najhuj vedno rata ko se otrok zbudi pa joka in ga grem jest mirit da njej naredim uslugo z nočnim vstajanjem, sam pr men se otrok ne pomiri takoj u 3 sekundah in sem že slab naredu.

***Njej narediš uslugo??? Prosim te lepo, si njegov oče ali ne? Reci ji, da se ti zdi pravično (glede na to, da imata oba službe), da eno noč vstaja ona in eno ti. In da se boš potrudil, da se bo čim manj jokal in glej, da boš skrbno zapiral vrata, da ga bo čim manj slišala. Otrok se te bo navadil, če boš vsako drugo noč pri njem ti in bo kmalu res manj jokal.

Nej povem da ta otrok dobi takoj vse že od rojstva naprej karkoli hoče od nje in posledično tud od mene, sam da mal zajoka bognedaj veliko, problem je da jo jok totalno sprav iz tira in dejansko če otrok joka 5 min, ko ga dajem nazaj spat pa, ko ga navajam na vodo ker ma zarad soka in čajev že slabe zobe že mučm otroka in se jasno takoj skregava ker imava tako različne poglede glede vzgoje in še to takrat je tud ona objokana kao koko delam z otrokom da joka.

***Tukaj ne vem, komu naj dam prav. Razumem njo, da jo jok vrže iz tira, je pač mama kot marsikatera druga. Moški to težko razumete. Imaš seveda prav ti, da slabi zobki in sladka pijača ponoči ne gredo skupaj. Tukaj naj povem še, da kljub sladki pijači zobki ne postanejo grdi ob redni in primerni higieni zobkov. Torej vsak večer, vsako jutro, pa še kdaj vmes, sploh po posladkih. Drugo pa je, da domnevam, da ima otrok flaško. Če ponoči več ne je, je zadosti star, da je brez flaške. Flašo stran, naj pije iz kozarca (mogoče takšnega s slamico). Tako ga »matrata« ko ga navajaš na vodo, čez recimo pol leta ga bosta pet, ker boste ukinili flašo. To je le moj nasvet seveda.

In otrok to veselo izkorišča in se dere glih kjer mu paše pa v trgovini pa greva v kitajsko jest ja ni hujga ne bo dal gmaha in ewo ženska je razkurjena in avtomatsko vse pokasiram.

***Vsak otrok ima svoja obdobja. Včasih se derejo, mečejo po tleh, nagajajo… Taki pač so. Če otrok zganja kraval, pač vzemita kitajsko za domov, pa boste mogoče vsi trije bolj uživali. Se pa tukaj strinjam, da je brez veze, da se pri tem ona znaša nad tabo, ker verjetno tako ali tako nič ne bi mogel storiti.

In takoj nisi to dobr naredu mogu bi tko pa ne vem kok enih jeb… nasvetov še. Fak sej mam svojo glavo bom že naredu tko k je pravilno ne pa tko k ona hoče. Pa enkrat tko nared pa drugič drugač ni da nardim prav. Moj problem je da težko poslušam da mi nekdo pametuje kako kaj naredit. Ok poveš 1x in čaw ampak nared tko nared drugač, pravila se obreačajo sam jest jih ne morem sledit ja spet si zajebu in tako naprej. Jez pravim če sam narediš bolje pa nared sam.

***Glede tega ne morem rečt kaj bolj pametnega kot to, da se vsedita dol, pa jo prosi, naj ti razloži kako bi rada stvari imela narejene in da naj bo malce bolj potrpežljiva, da se boš potrudil.

Najhuj je da so take in podobne stvari najino zvezo pripeljale na kritično točko. Kreg je za vsako stvar. Nisva si složna in porajtal sem da ko n.pr dava otroka v varstvo se ona totalno sprmeni in je lažje početi karkoli, tko pa ne moreva nič in sva ujetnika lastnega doma z sinom vred.

***Ujetnika lastnega doma? Joj jej, sprakirajte se, pojdite v kakšen hipermarket, če je slabo vreme, ta mali naj se igra, popijta kavico. Če je lepo vreme pa ven h kakšnim igralom, da se otok zamoti. Mogoče v živalski vrt ali kaj podobnega. Saj obstajajo stvari, ki so lahko vsem trem v veselje.

Men osebno to ni nič narobe njej pa zelo ker pogreša stare čase ko si se lahko sprostil in užival spal neomejeno itd. Sedaj je pa treba delat kuhinjska opravila (najhuj je da so vsi pari okrog naja nekak dobijo pomoč od doma al pa imajo bl mirnega otroka in je lažje zdržat in to stalno poslušam kako je tam pa kako pr ns ni pa zakaj je tko,,je..eš to) jaz se sicer trudim naredit kakšno stvar, ewo peglanje je moje, po tleh ne pomivam ker slabo pomijem, sesam tud ne ker ostajajo pikce, itak nč ne vidm da je treba vsak dan 3 x vse pospravt, tamau ima vsak dan 2x zložene vse figurce pa igračke na svoje mesto hihi on pa sam razmeče ,kuham pa ne in to stalno poslušam

***Torej a prav razumem, da vse ostalo dela ona razen likanja? Nič čudnega, da te nadere za vsako stvar, verjetno se vse nabira pri njej in potem stopiš v levo namesto v desno in eksplodira. Midva imava generalno čiščenje za vikende. Velika hiša, dva majhna otroka. Pereva za vikende. Med tednom pa igrače, seveda posoda, kopalnica.
Moj predlog je, da se dogovorita, kaj boš delal ti in kaj ona. Če ona skuha, potem ti pospraviš naprimer. Ona posesa in pomije po tleh, ti pomiješ kopalnico. Tako nekako. Če se ne bosta zorganizirala, ne bosta nikoli imela nič časa zase. Če bosta sploh še dolgo prenašala eden drugega.

moram iz službe pa takoj kuhat pa jest pa spet ven s tamaumu (mislm sej gremo vsi trije al pa jest pa tamau) in v glavnem vse je narobe, že spet.

***Spet imam občutek, da jemlješ tvoj izhod s tamalim kot uslugo njej. Kaj pa ona takrat dela? Domnevam, da ne leži in počiva ampak pospravlja.

Osebno mislm da če bi pri sinku samo 1,2 nastopila složno ne mu to dat al pa nej pije vodo alp neki podobnega bi on takoj dojel kok je ura in bi blo za vse lažje. Ampak on ima po domač povedan njeno potuho pa on je revček pa mora to met če ne joka pa spet si ga razdražu in tkole je kreg kr precej hitr. Pač mene tamau ne nervira tok kot njo. Jest ne vem. A sem res tok čuden. Vem da nimam nobene samozavesti pa bom reku samopodoba pod kritko sam čist tih pa doma ne bom pa nobene stvari rečt pa ewo še ena sočna kje si se pa tok cajt zadržu (zaplet v službi n.pr) in v nasledni sekundi mah sej me ne zanima ni treba govort in ewo kaj nej bom vesel al pa spet jezen pa spet slaba volja kar pa mrzim. Rad bi rešil kar se da tud kej nardim zato sam en mi nej pove kaj. LA nej vse nardim pa tih bom al …..

***Nisi čuden, samo ne razumeš je. Ona verjetno reagira preveč burno, ti pa niti slučajno nimaš pojma, kako se ona počuti. Pogovor, pogovor, pogovor.

Najino zvezo pa pelje naprej samo razumevanje drug drugega ona se pa noče več o tem pogovarjat ker da so taki pogovori brezveze ker sva že 100 vsae predebatiral pa nobenga efekta. Res je da sem prvič ko je omelnila da greva narazen skoču pa nč spal pa se živciru, sam če pa dons nekak po pol leta ko imam to informacijo razmišljam sploh ni tok neumn po svoje. Sam svoj gospod nobenih kritik pa nasvetov sam je problem ker nočem zamuditi očetovstva pa doživeti ločitev. Ona prav da je dost močna da bi lahko sam furala življenje samohranilke sam jo nočem dat pred dejstvo.

***Iz tega stavka kar kriči ven, da je sama v večini za vse. Tudi za skrb in nego otroka. Zato pa VE, da bi lahko furala samohranilstvo!

Vem da se da pelat to še naprej sam bi rad vedel kako z njo delat al v rokavicah al zarohnet al kaj jest vem. Verjetn da bo treba v kašno posvetovalnico ker vem da se nama dogajajo take stvari k se nama še sanjajo ne inje verjetno potreben drugačen pristop.

***Še to naj dodam. Napisala sem ti toliko enih stvari, ker sva bila midva z mojim v srhljivo podobni situaciji. Želela sem ti predstaviti ženski ali še drugi aspekt tega. Seveda, če se ne motim, kako je pri vama. To vesta le vidva.

Pri nama je njegova odsotnost, nesodelovanje pri opravilih, otroku v meni nabralo toliko jeze do njega, da se znorela vsakih, ko je pomežiknil. Malo malo je manjkalo, da nisva šla narazen. Zdaj pa imava kot sem napisala določene dogovore. Generalno pospravljanje ob vikendih, vsak dela vse. Včasih mi kaj ni všeč, pa si mislim, da je le vložil nekaj truda in da vaja dela mojstra. 🙂

Otroka (takrat enega, zdaj dva) mu sama »uturim«, da imam 5 minut za dihat. Ko bere časopis, se namrdnem, da naj se gre igrat z njima. Pa mu seveda ne paše. Čez 10 minut pa je ves srečen, ker ga starejša objema in crklja. Včasih se to ni NIKOLI zgodilo. Zdaj ju tudi da spat. Sam. Sta se navadila. Včasih pa jok, jok, jok. Oči pa že ne. Dovolj angažiranja, vključevanja v celotno vzgojo (tudi hranjenje, oblačenje, umivanje, igranje) ti prinese zadovoljnega otroka, srečnega očka in spočito in veselo mamico. In ne pozabi: lepe trenutke si moraš naredit sam. Otrok že tako prehitro odraste, potem pa ti je žal, česa vse nisi naredil.

Če se imaš za tako »revo« pa bodi pogumen, pokaži ji tale sporočila. Naj si prebere kako ti je, kaj si drugi mislimo o tem in ti potem pove še, kako se počuti ona. Se opravičujem, ker sem bila tako dolga ampak tale zgodba je res neverjetno podobna moji.
Pa še to. Sedaj sem srečna, srečen je on in najina otroka.

JA lep pozdrav!!!

Ewo tkole mal je trajal da sem dobu odgovore mal je trajal da sem vse skup premislu pa naredu vzporednice …..s našim (družinskim) stanjem

Ewo zdej sem najprej prenehal z vodo pr tamaumu z nočnimi flaskami tko da naj pije nesladkan čaj kolikor želi sam da je ona mirna jest miren in zdej par dni tud tamau solidno priden v nočnem času (da ne bom prehitr hvalu).

Glede nje sem bolj sprejemljiv, primem za kašen del več, men ni problem delat, problem je ker je ona perfekcionist na pikce, jaz pa bolj ležern okrog teh stvari, me pa ne moti vsaka stvar (npr kasna drobtina na tleh-sesalc, pa tko naprej) . Se trudm v življenju več časa namenjenega življenju se pravi družini pa ostalim kot pa da bi nonstop pospravljal. To ne gre…. drugač pa nimam problemov da nočem nardit, ni problema pospravt posodo po kosilu, kej posesat pa kej pobrisat, mizo kopalnico, peglat, sam jest ne vidm tok hitr umazanije ona pač povsod in u piko pospravt pol je pa tega dost pa…..zmanjkuje cajta… pa tamau se dere mislm mal jamra pa čeprav se jest z njim igram pa hoče k njej nosntop k njej. Dejansko je brez njega samo tako da grem jest z njim ven..pa mi spet ni problem in grem….ona takrat dela namest da bi kašno uro POČIVALA. Mislm da morš mal izprežt sej nou konc sveta, če kakšen delo ostane. JE pa problem ker včasih delam (2x na 14 dni) do 17h, 18h in je glih takrat tamau naporen in je k dam pridem že ogenj u streh…pa nič ne morem. Se trudm kmal domov hodt milsm res se trudm pa bi mel vsakdan dela do 19 pa dostkrat pridem že ob 15…pa je pol ok.

JEst upam da bo šlo, tamauga še večrat ven pelat pa migat pa se dobr met pa še kej napišem kdaj.
Ja nism ji še pokazu tega sporočila tle gor, sam če se kdaj to potima na bolj ji pa ziher bom da vid kako je blo.Bo čas pokazu kako bo. BO!

hvala za odgovore in mnenja..

grega

Kdaj kdo vstane glede otroka, kaj kdo naredi in še kaj, o čemer si pisal – teh vprašanj v normalni zvezi ni ! Vidva oba sta roditelja, polno odgovorna in če že želiš slišati: delitve dela ni, je lahko le usklajevanje in s tem polno družinsko življenje. Drugače je lahko ona privezana za štedilnik, ti pa pred štalo. Samo karikiram, nekoliko več volje do življenja bo potrebno, otrok pa vaju tudi ne bo spraševal kdo bo kaj naredil – otrok ni kmet na šahovnici, je – kralj !

Se opravičujem, ampak men se zdi tale tvoja žena mal razvajena in tečna. Jaz ne vem, če bi dolgo prenašala takšno jamranje. Imam enostarševsko družino (jaz in moja hči) pa pol tolk nisem tečna in picajzlasta kot ona. Meni bi blo zelo lepo, če bi mi kdo vsaj zlikal. Dejstvo je, da smo mame mame. Očetje pa očetje. Tega nobena emancipacije ne bo spremenila. Evo, jaz sem vesela, da mi oče (dedek) enkrat tedensko pelje hčer ven za kakšne tri urce, jaz pa spidi gonzales na delo (pospravljanje, sesanje, umivane oken, pranje, …). Likam ko ona spi. Tale tvoja je perfekcionist. Sama s sabo ni zadovoljna, ker stvari niso takšne kot pred prihodom novega družinskega člana. Pa ni kofetkanja, pa ni kosila v miru, pa ni branja cajtng, pa gledanja TV… so pa ostale veliko lepše stvari (vsaj zame), ko mi hčerka reče, da mi bo ukradla lupčka, pa se zvečer stisne k meni, pa … toliko je lepih trenutkov, da jih ne bi menjala za življenje, ki je bilo pred tem. Pa mi primanjkuje časa za to pa za ono, pa se ne sekiram, vse bo prišlo ob svojem času, ko otrok malo zraste…. Zdaj pa mal nakladam.Hotela sem povedati to: ZDI SE MI DA JE PROBLEM V NJEJ. Njena romantična pričakovanja ob rojstvu otroka so se razblinila. Meni je otrok bolj pomemben kot pa pikica na tleh, ki je ostala po sesanju.

Tinchi

Kaj pa tole: zakaj nihče ne pomisli in si omisli nekoga, ki bo pospravil stanovanje namesto vaju? Vidva bi tako lahko vikende v miru preživela skupaj, spucano bi bilo in bi bil mir. Saj vendar oba hodita v službo in bi si lahko privoščila nekoga za čiščenje. To sploh ni noben luksuz, luksuz je dandanes prosti čas, ki ga morata vidva nujno namenit sebi in otroku.

ŽIVJO

upam da je stanje pri vas doma že bolje. Pri nas imamo 2let starga sina in 3m staro punčko in je kar naporn, oba otroka imam doma, a z veliko dobre volje in LJUBEZNI se zmore vse. Prestali smo že marsikaj in vse skupi je en velik začaran krog.
Siten otrok je le odraz vaju, jeza na njemu je le izraz vajine jeze, ki je ne predelata in jo kasira mali. Ko si ti miren je otrok miren 95%.
Ne vem kakšno službo ima žena,a zakaj ne bi delela namesto 8ur 6ur. Sam ji povej da vidiš ves njen trud in kako je izčrpana in da bi ji koristilo da si spočije kot ženska, mati in žena.
Praviš da pretirano pospravlja….lažje je čas zapravit za nebistvene stvari (red v hiši),kjer pospraviš in je efekt viden, kot pa se ubadat z bolečino ki jo nosiš v sebi a se bojiš soočiti z njo. Čisto jo razumem….dela, dela, dela ne more mirovati saj je še bolj živčna, ker lahko pride nakaj na plano česar se boji a enkrat bo mogla predelat, enkrat ko bo videla kako uničuje tisto česar si najbolj želi.
Ona v resnici ni jezna nate ker bi delal premalo…..ampak ker ne dobi ljubezni, ki si jo zasluži. Bistvo pa je da si mora najprej dovoliti ljubiti sebe, šele nato bo lahko prejela tvojo ljubezen.
Upam da sem ti kaj pomagala, jaz sem po prvem rojstvu sina imela hude depresije, ker mi je bilo neznosn občutit da dobiš tako božansko darilo (OTROKA) zastonj, brez neznosnga truda. Veliko sem prejokala zaradi take obilice sreče in ljubezni. Nisem si upala biti srečna, strah me je bilo in zato sem dolgo časa skrbela da sva se s partnerjem stalno kregala in da je otrok jokal……….začaran krog.
Verjetno si prebral da si izbereš partnerja, kateri ti prebudi najhujše bolečine iz otroštva….to drži 100%. Tudi vidva sta se izbrala…da si zacelita rane, a bistvo je resnično v tem da ti jih partner prebudi in sam si jih moraš ozdraviti, šele nato si lahko srečen v srcu.
Čimveč družinske sreče