Spoštovani,

sem v zelo neugodni situaciji in ne vem, kako naprej. Zgodba je dolga že več kot deset let, ampak jaz se kar ne morem prepustiti toku dogajanja in se vdati v usodo. Še vedno mi ni vseeno in še vedno poskušam kaj narediti, res je, da vedno manj, ampak volje mi še ni zmanjkalo.

Zgodilo se je, da sem se zapletla s poročenim moškim, ki mi je zagotavljal, da je z ženo skupaj samo zaradi otroka in da ne namerava ostati z njo. Tako kot mnoge zaljubljene ženske sem tudi jaz verjela njegovim sladkim besedam, ki jih je še podkrepil z dejanji. Po vseh zapletih se je res ločil in mislila sva, da bova srečna. Vendar je takrat našo usodo začela krojiti njegova bivša žena in tako je še danes. Izsiljevala je z otrokom na vse mogoče načine. Prva leta je lahko bil s svojim otrokom samo pod pogojem, da jaz nisem zraven. Če sem se slučajno kdaj pojavila, je sledila kazen v obliki odtegovanja obiskov. Zaradi tega sva se mnogokrat sporekla. Vedno je popuščal in pristajal na vsa njena izsiljevanja. Nikoli ni upošteval mojega mnenja in ni se postavil na mojo stran. Zato sem se nekako oddaljila od vsega in tudi z njegovim otrokom nisem navezala dobrih stikov. Po treh letih se je tudi nama rodil otrok, takrat pa se je situacija v trenutku obrnila. Njegova bivša je začela svojega otroka dobesedno tiščat k očetu in vedno in povsod je bil zraven. Nobene stvari se nisva več mogla sama dogovoriti, ne o tem, kako bomo preživeli dopust ne o vikendih ne o ničemer. Vedno smo se prilagajali muham njegove bivše žene. Meni je vse skupaj seveda presedalo, vendar se s partnerjem o tem nikoli nisva mogla dogovoriti. Njemu je bil in je še vedno najpomembnejši prvi otrok, saj se zaveda, da njegova mama bolj skrbi zase kot za otroka. Njegov otrok je zelo ljubosumen na najinega, ampak tega oče noče priznati. Skratka, dogaja se, da imam že vsega čez glavo in si čez vikend raje poiščem kakšne druge stvari kot pa da se grem družinsko življenje. Ponavadi gredo vsi skupaj k njegovim staršem, sama pa grem zraven vse bolj poredko. Meni je vse skupaj zelo mučno, ker se z njegovim otrokom komaj kaj pogovarjam. Ta otrok me nikoli ni sprejel, ker ga je mama vedno ščuvala proti meni. Ni se z mano pogovarjal, ni se z mano igral, če sem mu kaj dala, je vrgel v koš in tako je ostalo vse do danes. Vedno sem se tolažila s tem, da bo otrok odrasel in bo manj potreboval očeta, vendar je situacija taka, da ga potrebuje vedno več. V dobi odraščanja pač otrok rabi zaupnika, njegova mama pa to ni nikoli bila, zato je to vlogo prevzel oče, seveda brez mene. Danes skoraj več ne vem, kaj se dogaja, nič mi ne pove, vse dela in načrtuje sam in tako je naša družina razbita in jaz sem vedno bolj razdvojena. Ne vem, ali naj še vedno poskušam s pogovorom ali naj vse skupaj pustim in živim svoje življenje. Skratka, trpimo prav vsi člani te družine, ampak zadeve se nikamor ne premaknejo. Že dolgo sem samo mama in gospodinja, o partnerstvu in ljubezni pa ni več sledu. Tako življenje me bo psihično izčrpalo. Zato sprašujem Vas, kako naprej.

Lep pozdrav

Prdvsem vidim problem v vašem možu, ki ni uspel urediti odnosa z bivšo ženo in postaviti stvari na svoje mesto. S tem mislim predvsem zaščititi vajine interese pa tudi vajinega otroka. Njegova naloga bi bila tudi pomagati vzpostaviti pozitiven odnos med vami in njegovim otrokom. Sčasoma so se stvari tako zapletle, da jih sama ne bosta rešila, če do sedaj nista zmogla skupaj narediti ničesar v tej smeri. Poiščita si strokovno pomoč, drugače bo sel tudi vajin odnos le še navzdol. Pohitita mudi se že!

Alenka B