Spoštovani!

Sva starša 31 let stare hčerke. Imela je partnerja, približno enake starosti, nista bila poročena (visoko izobražena oba). Po 12 letih srečevanja in skupnega življenja, je partner spoznal 10 let mlajše dekle in se od hčerke preusmeril na novo poznanstvo. Hčerka je sama ugotovila, da se nekaj dogaja, ker se je začel izmikati (nista bila vedno skupaj, zaradi službe sta živla tekom tedna na različnih koncih Slovenije). Nekega dne ji je kar po telefonu na kratko sporočil, da se ne bosta več srečevala in dobivala in da gresta vsak po svoje. Še tega verjetno ne bi naredil, če ne bi ona vztrajala naj pove kaj se dogaja.

Hčerka je zelo trpela in mi starši z njo, še tem bolj, ker se je morala v službi pripravljati na odgovoren izpit. Starša sva bila v velikem strahu, da hčerka ne bo zmogla tako velikega bremena. Na eni strani žalost in obup, na drugi strani pa življensko pomemben izpit, ki je bil pogoj za službo in njeno eksistenco. Bala sva se za njeno zdravje. Vendar je ta pritisk obvladala, se zagrizla v delo in opravila izpit z visokim uspehom..

Ker se novo dekle partnerju ni odzvalo, oz. se z njene strani niso rodila čustva, se je po cca 11 mesecih vrnil. Počasi sta se začela s hčerko spet srečevati.

Izbral je priliko, da je ponovno prišel k nam domov (tu bivava skupaj z možem, hčerka prihaja občasno).
Ob tem obisku sva mu morala kot starša povedali (tako sva čutila), da način razhoda brez kateregakoli pogovora, po tolikih letih skupnega življenja, ni bil primeren (hčerki je namreč dejal, da je napravil pravo potezo in da ne obžaluje ničesar).
Ogorčen nam je povedal, da se nimamo pravice vtikati v njun odnos, zameril hčerki, ker se ni postavila na njegovo stran ter užaljen demonstrativno odšel. Mi smo bili presenečeni in po eni strani žalostni nad takšnim, za nas nespoštljivim odnosom predvsem pa zaradi trpljenja hčerke.

Kot karakter je sam, nima prijateljev in močno navezan samo na svojo družino (očeta, mamo, sestro). Stalno je na vezi z njimi.
Ko smo mu rekli, da mi širše sprejemamo ljudi ( z našimi prijatelji sočustvujemo, se obiskujemo in nam ni vseeno, če so v stiski), nam je odgovoril , da on ne gleda tako. Ne sprejema nikogar razen najine hčerke, mi smo mu odveč in karkoli napravimo zanjo, ji očita. Imamo občutek, da bi jo rad popolnoma odtujil od nas.

S hčerko sta povsem različna karakterja. On ne gre rad v družbo, hčerka pa je zelo živahna in se rada poveseli s prijatelji, zato je ona odhajala tudi sama s svojo družbo ven, ker on ni hotel zraven.

Kaj mislite o takšnem partnerstvu ali ima kakšno pespektivo? Ne bi hoteli spet podoživljati kar smo že.
Prosim, če nam poveste tudi ali smo se res preveč vtaknili, če smo povedali naše mnenje glede načina njunega razhoda. Hvaležni bi vam bili za vaš nasvet kako naj ravnamo v bodoče in poveste svoje mnenje glede omenjenega neljubega dogodka.

Spoštovani,

ne vem, koliko lahko začutite sebe v svojih potrebah in koliko si dovolite povedati, kar čutite, tudi če je to sprejeto odklonilno. Hčerkinemu partnerju ste izrazili svoja občutja, na katera se je odzval z ogorčenostjo. Vsakdo ima pravico, da iskreno pove, kaj čuti, obenem pa s tem prevzema svoj del odgovornosti za nadaljnje sooblikovanje odnosa. Imate odraslo hčerko – torej imate verjetno že močno izoblikovana stališča in prepričanja. Zakaj si ne bi dali dovoljenja, da jih izrazite, pa naj si sogovornik misli, kar želi. Tako ste čutili, kot pravite, in raje povedali, kar vam je ležalo na duši, kot da bi se delali, da se ni zgodilo nič. Toda meja med postaviti se za svojega otroka in vmešavati se v njegovo življenje je včasih zelo tanka.

Zato vas je hčerkin partner, ki ga z več plati doživljate kot nespoštljivega, čustveno razburkal z očitkom, da se preveč vmešavate v njegov odnos z vašo hčerko. Dekle je izobraženo, zaposleno, živi od doma (?) – torej je v mnogih pogledih samostojno – in je v tem partnerstvu bilo in je po svoji volji, če prav razumem. Kot starša sta ji seveda lahko v oporo in pomoč, če zanjo zaprosi, lahko sta nanjo ponosna in vesela. Toda svoje življenje z vsemi vzponi in padci živi ona, in naravno je tako. Doživela je prevaro, izdajo, trpela in preživela, ni zbolela, celo z delom si je znala pomagati, da je laže prebrodila stisko. Bolje je, da ima občutek, da zmore – zveni kruto, toda taki pretresi se dogajajo ljudem ves čas – kakor da bi morala v svoji krizi skrbeti še za starša, ki se bojita zanjo. Če so vaši odnosi (med vama z možem, vajin do hčerke in obratno) zdravi, se vam ni bati, da bi vas od nje kdor koli odtujil.

Starša sta in boli vas, da se edina hčerka vrača k človeku, ki jo je prevaral, zapustil in se premislil. Toda v to, kaj se dogaja med njima, nimate moči posegati. Prav ob teh znamenjih hčerkinega osamosvajanja se poraja veliko strahov, tesnobe, negativnih pričakovanj, pa tudi žalosti, skorajda občutka brezizhodnosti. Zato pa v vašem odnosu z možem ostaja z vsakim korakom njenega odhajanja od doma več prostora za vajin dialog, za poskus stika, za katerega ne bo povod samo ukvarjanje s hčerko, ampak iskreno zanimanje drug za drugega. Če pa vam ostaja preveč neodgovorjenih vprašanj, bi vam bilo verjetno v olajšanje, če bi odgovore nanje skupaj poiskala v terapiji, kjer bi se lahko razbremenila tudi strahu za hčerko in laže zaupala v njeno moč in zmožnosti. Slednje pa vam iskreno želim.

Lep pozdrav,