Spoštovani!

Poskušala bom biti kratka. Tašča in tast. Starša mojega moža, ki ga nizmerno ljubim. Nikoli nista upoštevala svojih otrok, vedno sta vsiljevala svojo voljo, če ni bilo po njuno se enostavno ni zgodilo. Plaz kritik se je vsul skorajda vedno. Sama sem jih poslušala vedno, največ in najhuje je bilo ob najini poroki (sem mislila takrat): hotela sta da povabiva ljudi, ki sta si onadva zamislila, želje mladoporočencev so bile pomaknjene v ozadje (da ne naštevam). Od takrat sem večkrat dobila očitek, da sem jim odpeljala sina (ob tem so se mi smilili, saj sem resnično že začela sebe kriviti za njuno žalost). Potem sta začela z mojimi vrednotami; nikakršne da niso, saj nimam otrok, onadva pa nikoli ne bosta stara starša. Počutila sem se kot maternica na dveh nogah. Prepiri, gledanje izpod čela se je nadaljevalo. Zdaj se večkrat vprašam, čemu so me vabili na kosilo, če sem jim bila trn v peti in sem skoraj vedno odšla s srečanj razočarana. Sem izobražena in mlada. Imam dobro službo. In imam dojenčka. Najslajše in najbolj ljubljeno bitjece na planetu. In tu se spet pojavijo očitki, nagajanja s strani tašče in tasta. In še večja kalvarija. Z možem imava po njunem mnenju popolnoma zgrešene poglede na vzgojo. Neupoštevata naju v ničemer, spet. Če ju nekaj prosiva, bosta naredila kontra najini prošnji. Pozitivno je, da ne živimo skupaj in se ne vidimo prav pogosto. Otroka jima niti v sanjah ne zaupam. Kljub vsem prigodam, ki sem jih doživela še vedno vztrajam in si mislim, da me ne bo konec če se srečamo parkrat na mesec. Groza me je njunih primitivnih prijemov, ko na cesti slišim, kaj da počnem. Ljudje pa slišijo le njuno zgodbo. Verjetno sem v našem kraju že najslabši človek. Kako naj uredim te odnose? Naša družinica je prav idilična. Živim za otroka in moža. Ali ni to najpomembnejše? Želim si ne razmišljati o vsem tem in neobremenjeno živeti. Želim si konec koncev samozavestnega nastopa pred njima. Razmišljala sem, da bi se šla odprtih kart, ampak ne bo pomagalo. Sva z možem že poizkusila in potegnila najkrajšo.
Veliko energije sem že vložila v izboljšanje odnosov (vedno sem jima pomagala v dobrem in slabem), ustregla sem njuni želji misleč, da bosta naslednič onadva prisluhila najini. Ampak enostavno se ne spremeni nič. Zdaj želim družino in ne razmišljati o njiju. Sem človek, ki se prevečkrat postavi v kožo drugega – kako se ob mojem ravnanju počutijo drugi. Sem mama in želim lepo in prav vzgajati svojega otroka in pri tem ne želim nagajanj, očitkov in kritik!

Lep pozdrav, Miša

Spoštovana ga. Miša,

bom tudi jaz skušala biti kratka.

»Živim za otroka in moža. Ali ni to najpomembnejše? Želim si ne razmišljati o vsem tem in neobremenjeno živeti.« Ja, prav imate in temu sledite. To je res edino, kar šteje, tudi edini način, da boste njima postavili mejo – počasi, seveda.

»še vedno vztrajam in si mislim, da me ne bo konec če se srečamo parkrat na mesec« – koga mučite in zakaj? Ni vam treba. Ob tako nespoštljivem odnosu vsak razume tudi popolno prekinitev odnosa, kaj nekaj obiskov na leto, če se vama to zdi smiselno.

»Veliko energije sem že vložila v izboljšanje odnosov. … Ampak enostavno se ne spremeni nič. Zdaj želim družino in ne razmišljati o njiju.« Ne vem, zakaj ste morali biti vi tisti, ki ste morali toliko vlagati v odnos s tastom in taščo. Predvsem naloga vašega moža, torej njihovega sina je, da postavi razmejitve, urejuje zadeve in zaščiti vajino družino. (Pa upam, da mu ne delam krivice – če mu, se opravičujem.) In povsem pravilno ste se odločili, da se s tem več ne boste ukvarjali, ampak se boste posvetili vajini družini.

»Ne želim nagajanj, očitkov in kritik« – seveda, vaša osnovna pravica je to. V kolikor je ne zmorejo spoštovati, je vaš mož tisti, ki vas lahko zaščiti (on se pogovori z njimi in prevzame večino bremena), in tisti, ki bo razumel bolečino in stisko, če se kljub temu ne bo končalo tako, kot bi si vidva želela .

»Sem človek, ki se prevečkrat postavi v kožo drugega – kako se ob mojem ravnanju počutijo drugi.« To je odlična in pomembna kvaliteta za vzpostavljanje medsebojnih odnosov in verjamem, da vam je vaša družina (mož in otroci) hvaležna zanjo in jo čutijo. Po drugi strani pa človek včasih pride v situacijo, ko mora pustiti stvari, mora prepustiti tudi drugemu, da sprejme svoj del odgovornosti za odnos ali pa tudi je ne sprejme (kar je lahko zelo boleče). Vi niste kriva in še manj odgovorna za odnos z moževimi starši. Največ, kar lahko zanje naredite, je, da negujete odnos z njihovim sinom, vašim možem, in skrbite za njihove vnuke, svoje otroke. Mogoče bodo kdaj celo zmogli videti in ceniti to, mogoče pa tudi ne. A ključni vir priznanja tu za vas in vaš trud, je vaš mož.
Tako kot ste vi tista, ki lahko možu daste razumevanje in sočutje, saj, če že vi toliko trpite, pa to niso vaši starši, ne vem, koliko njega boli tak njihov odziv na njegovo izvoljenko in vajine odločitve – pa če si to prizna ali ne.

Vse dobro in lep pozdrav!