najbrž sem res še malo sitna od neljube situacije pri nas doma. ampak bolj kot opisuješ stvari, manj mi je všeč njegova mati, še manj pa tvoja ideja, da se naselita tam.
pa še ena stvar. Kako misliš, da se je počutil njegov oče, ko je moral živeti s tako psihično pijavko, kot je tale mati tvojega ?
Jaz mislim, da boš vrgla en kup denarja v njeno bajto, čez nekaj let pa šla raje pod most, kot da še zdržiš pri njej. Pojdi na forum mejna osebnostna motnja – MOM in si malo preberi. če boš taščo našla tam noter, potem veš kaj ti je narediti.
Pri takih ljudeh pomaga samo ostro postavljanje mej, nobeno popuščanje ne bo pomagalo. tega pa ne boš mogla narediti v isti hiši.
mati lahko preveliko bajto proda in nabavi nekaj njej ustreznega. vse se da, če se le hoče, ne bit tako zabetonirana v tiste dvostanovanjske grozote.

Res je, vse se da če se hoče, ampak morajo vsi hoteti 😉 Glede njegovega očeta in mame imam svoje mnenje, moje mnenje o njem je še bolj negativno kot o njej, je morala preveč dat čez z njim, da bi bila danes ”normalna”. In ji to malo štejem v olajševalno okoliščino, da je kakršna je. Oče se mi niti malo ne smili, ker si je življenje sam uničil že dolgo nazaj. Če misli pri 60ih podoživljati ali obnavljati dvajseta leta, pa vsakomur svoje, vso srečo in samo daleč stran od mene…

Pač, kot sem rekla, vzgojena sem bila, da ne obupam kar tako nad človekom… In da v vsakomur vidim ali vsaj skušam videti nekaj dobrega.

MoG: težko je v enem samem sporočilu na forumu, napisat celo širino nečesa in povsem drugače je, če nekomu, ki pozna vso zgodbo pojamraš, kot če to prebere nekdo, ki ima vpogled samo v en delček celote, vem. Pač, celoten odnos v njihovi družini je kakršen je, meni je pomembno le, da je iz vsega tega nastal nekdo, ki ga imam tako zelo rada in je najboljši in najbolj srčen človek na svetu. In žal mi ga je, ko je kot nekakšna pingpong žogica v svoji družini, zato mu sama tega ne želim delat. Seveda se skregava, ko imam vsega tudi sama že dovolj in se sicer skušam zadržat, ampak kaj vseeno prileti iz mene…
Le kako ne, nikomur ni všeč, da ga nekdo žali in obtožuje, kot to zame počne njegov oče. S tem žali tudi svojega sina, ni pa niti toliko človeka, da bi mu v obraz povedal… Ko sva ga recimo povabila za partnerjev rojstni dan na torto, je odgovoril, da je to samo za družino in da ne bo prišel. In pač vsa ta poglavja, potem ustvarijo situacijo, v kateri smo danes. In danes sem mnenja in žal tudi partner, da ga v svojem življenju ne želiva. Ker, če ne more en dan v življenju bit oče, šele nato ljubimec (to je spet povzetek celega življenja in ne samo tega dneva), potem si je pot že izbral sam… Prisilit v nasprotno ne moreš nikogar, niti ne želim.
Ta nova partnerka, me niti ni zanimala, do trenutka, ko je začela sama vmešavat se v moje življenje – nima mi kaj pridigat, da se je neumnost poročit, da nama je samo do denarja (btw, kakšnega, ker bova čisto vse plačala sama, nikogar nisva niti prosila za nič!), da ju izkoriščava???? Skratka, ženska naj najprej počisti pred svojim pragom, nato pred drugimi. Skušala sem ju oba spoznat, ampak z njune strani je šla stvar predaleč, da bi lahko rekla, da imam kot do človeka še kakšno spoštovanje… In ja, hudo mi je to priznat partnerju, ker oče je oče… Ampak kako naj ta isti oče pride na najino poroko, ko ima pa o meni tako zelo lepo mnenje, pa o svojem sinu tudi očitno…

Jaz bom zelo kratka. S preselitvijo k taksni tasci si bos zagotovila neprestano konfliktno zivljenje, nobenega miru in ne spostovanja ne bos imela. Ko bodo prisli otroci bo postala situacija le se hujsa. Zato ti polagam na srce, ce se imas kaj rada in ce imas kaj pameti nikoli in nikdar se ne preseli pod tascino streho! In tasca tu nika kaj noret in izsiljevat kje bosta zivela. Vidva kot odrasla cloveka se morata o tem odlocit. Torej, psihicno se nista cisto odrasla…

Ce pa bos kljub tem trmasto vztrajala, pa ti lahko le napovem, da se boste odselili najpozneje v 10 letih, ko bos v tisti bajti pustila ne malo denarja in zivcev!

morningglory, pozdravljena še enkrat!

Iz tvojih zadnjih dveh sporočil sem razumela, da sta se odločila, da očeta ne želita imeti v svoji bližini, za selitev v hišo skupaj s taščo pa še torej ni jasno? Če sta očeta odpisala, potem sta odločena in ne pustita, da se vaju govorice sploh dotaknejo. Glede na to, da si skozi vse navedla kar nekaj situacij, kjer niste prišli skupaj, tudi v prihodnje ne boste, pa naj si še tako ponavljaš, da je vsakemu potrebno dati priložnost in da je to njegov oče. Včasih ljudje ne želijo priložnosti ali pa jih ne vidijo. Njegov stil življenja je pač tak, kakršen je, iz življenja jemlje tisto, za kar se sam odloči. Verjetno je tvojemu partnerju težko že samo zaradi dejstva, da bi lahko bili odnosi med njim in očetom bolj urejeni, vendar bo to enostavno moral predelati in iti dalje skupaj s tabo. Vprašanje pa je, kaj je z mamo. Sama verjetno že zdavnaj ne bi več razmišljala o skupnem življenju, če pa potrebuje pomoč, pa sta ji lahko vedno na voljo. Kotiček, ki bo samo vajin, je zelo pomemben, sploh, če je pred vama toliko vprašanj, katerim bosta morala še poiskati odgovore.

LP!

Hvala za odgovore. Vse to vem in razumem, tudi sama sem bila povsem prepričana, da to pa ne bo šlo in sem povedala partnerju, da selitev v isto hišo z mamo bo težava na dolgi rok. In tu se nisva strinjala, ker pač njegova percepcija mame je, da je boga, nebogljena, sama, potrebna pomoči……….. In moj pogled nanjo, da je ženska, ki dobro ve, kaj je naredila in kaj lahko še naredi… Mogoče ker sama ni imela tega toplega odnosa, po tem toliko bolj hrepeni, ne vem… Pač, partnerju je do tega, da se vseliva tja, da si tam narediva to najino in samo najino stanovanje in hudo mi je, ko ves navdušen ureja stvari in papirje in ruši stene in kupuje ploščice… Skratka… Ni vedno vse tako enostavno, ker če rečem, da tam nikakor ne bom živela, ga bom prizadela, če ostaneva tam, pa bova prizadela en drugega sčasoma, če stvari ostanejo tako kot so…

Ti si ustvarjaš svoje lastno življenje in lastno družino. To pomeni, da lahko odločaš o tem kako bo tvoja družina zgledala ne pa o tem kakšne bodo druge družine. Ljudje so med seboj različni. Tudi družine so različne. Vse nam niso všeč, tudi če gre za družino našega zakonca.Sprejeti jih moraš takšne kakršni so, tudi na svoji poroki. Ne moreš od njih zahtevat, da se bodo za tvojo poroko spremenili. Če starša tvojega bodočega moža ne živita skupaj, potem naj oče pripelje s sabo na poroko kogar hoče. Ne moreš ti diktirat njegovega življenja. Kaj pa ko bosta imela otroke, pa skupni rojstni dnevi in podobno?
Imam pa občutek da glede na tvoj karakter in očitno nesposobnost prilagajanja, odločitev za skupno življenje s fantovimis tarši ni najbolj pametna.

Karlo, imaš malo drugačen pogled na vse, vsekakor pa nisem jaz tista, ki je nesposobna prilagajanja, ampak sem pač padla v dogajanje znotraj te družine in sem pač tu. Kot že tisočkrat povedano in napisano, njegov oče svoje drage ne bo pripeljal, ker je ona ustvarila negativen odnos do mene in dragega in kot taka nima kaj delat na najini poroki, še posebej ker ni nikomur nič in je delala le zdraho, kadarkoli se je pojavila. Kar zadeva očeta pa, povabljen je bil, ker starši naj bi le bili povabljeni, ne pa ker je tako čudovit in nepogrešljiv…

morningglory, tako kot zastaviš odnose na začetku nekega poznanstva, tako ponavadi to gre naprej. Iz slabega na dobro redkokdaj.
Škoda, da je tako, ker boš zaradi tega imela kup totalno nepotrebnega stresa na poroki.
Jaz se na tvojem mestu ne bi preveč brigal za to očetovo ljubico. Povabil bi očeta s spremlejvalko in ne bi preveč posvečal pozornosti temu. to bibila lahko priložnost, da zgladite odnose s to ljubico. Sem prepričan, da če bi jo povabili in bi prišla, da bi bila čisto normalna. Če vaju res tako zelo sovraži, pa itak ne bi niti hodila na poroko.
ti ap svetujem za naprej, da se izogibaš pretiranemu vmešavnaju v odnose drugih, da jih prehudo ne sodiš, ker boš zaradi tega imela samo probleme. Tako kot sme že eni drugi rekel, tudi ti usmeri svojo energijo in čustva v družino, ki jo sama ustvarjaš in se ne toliko obremenjevat z drugimi in tem akj si mislijo o tebi.
Upam,da si z bodočo taščo v boljših odnosih, sicer ti ne bo lahko. 🙂
Pa srečno v zakonskem življenju!

Odnosi so bili sprva dobri, solidni, potem je šlo šele od kar sva določila datum poroke, strmo navzdol…
Ne vem, koliko imaš izkušenj z načrtovanji porok, ampak starši imajo kar pomembno vlogo, torej če pripelje ljubico, bo le ta sedela za isto mizo z nami in z mamo od zaročenca. Torej, če pride je kup enih komplikacij, ki se jih sicer, če bi bila samo ena od povabljenih, da izognit… Midva, za razliko od njih, nje (te nove) nisva nikoli sodila pred drugimi, pa je materiala še in še, če sva kaj rekla o njej, sva bila edina priostna midva…

Jaz sem še iz stare šole, že desetletje poročen. V mojih časih nismo toliko komplicirali.V navadi je pa bilo, da sta mladoporočenca najprej naredila vsak svoj seznam povabljencev, potem pa to združila skupaj. Sem bil na nekaj porokah kolegov zločenimi starši in ni bilo nekih problemov glede bivših in aktualnih partnerjev. Za isto mizo. So se na tisti dan vsi kulturno zadrževali, čeprav so drugače imeli pestre odnose. 🙂
Kot vidim pa niti ni tolikšen problem ta ljubica ampak bolj to, da oče ni navdušen nad vajino poroko.
Preveč si delaš skrbi s tem kako zgladit vse te odnose med drugimi ljudmi. Če bi se jih dalo bi jih že oni sami. Jebi ga, svet ni popoln in prej kot se boš s tem sprijaznila, boljše bo.
Vidva si naredita poroko takšno da bo vama ok. Povabita vse,ki jih morata ker se spodobi, več pozornosti pa namenita ljudem, ki si jih zares želita imet na proki. Preveč mladoročencev na poroki gleda na dobro počutje drugih, da je vse super za druge. To je vajin dan, vama mora bit super. Ostali se bodo že prilagodili. verjetno pa tvojemu fantu ne bo čisto vseeno, če na njegovi poroki ne bo očeta. Pomisli na to.
Kar se tiče življenja pod skupno streho pa mislim,da delaš napako. Pojdita živet posebej, če je to še možno.

Karlo, se strinjam s tvojim pisanjem, vendar mislim, da morningglory nekako ve, da bosta na koncu živela pod isto streho z mamo, saj fant vidi situacijo čisto drugače.

Mislim, da bi že to, da bi fant videl celotno sliko in ne bi živel v nekem milnem mehurčku, kar se tiče njegove mame, bil velik napredek. Menim, da v kolikor sta se odločila za skupno pot, pomeni, da se bo moral postaviti zase, zate in svojo družino, ko jo bosta imela. Ni na tebi, da boš reševala konflikte s taščo, ampak je to naloga njenega otroka, ti pa se pogovarjaš z njim. Ti imaš svoje starše, s katerimi v primeru kakih nesporazumov v prvi vrsti komuniciraš ti.

Upam, da se motim, vendar menim, da je dolgoročno lahko vaše skupno življenje vse prej kot srečno. Biti boš morala zelo previdna tudi glede tega, kako boš z možem govorila o njegovi mami, če bo do česar prišlo, saj obstajajo tudi taki, ki potem begajo nazaj k mamicam, žene pa so kot živčne razvaline v “čisto svojem stanovanju”. Težko je, saj je to situacija, ki te kar nekako prisili, da razmišljaš o vseh mogočih scenarijih, hkrati pa bi bilo mogoče najbolje, da vidiš, kaj bo prinesel čas in kako se bodo odvijale stvari med vami. Ni vedno prava pot, da se vsem prilagodimo in ni vedno prava samo naša pot.

MoG, kar si napisala se strinjam. On gleda na svojo mamo drugače in ga razumem, ker sta dala skupaj veliko čez. Zato je moj kompromis samo, da se pustiva v miru živeti, poklepetava vljudnostno ko je treba in to je to. Ne pa grdega gledanja in opravljanja in grenjenja življenj… Moj se je sicer zelo spremenil v zadnjih mesecih, od kar se vse to dogaja, malo je še dozorel in še bo verjetno. Stvari vidi malo drugače. In je prizadet, ker četudi čutiš da ni vse tako kot mora, ko ti to še nekdo direkt pove, je povsem drugače…
Moje in tudi najino mnenje je, da ta nova od očeta, pa tudi on v trenutni situaciji, nimata kaj na najini poroki. Če je bil oče še pol leta nazaj navdušen nad mano, je od kar je prišla ven ideja o poroki kar naenkrat spremenil mnenje (kar sovpada tudi s časom, ko se je k njemu priselila ta nova). Pač, žensko je strah, da se bo morala odreči kakemu luksuzu, ker bi moj dragi želel kak denar od očeta, ne zaveda pa se, da vsi nismo taki kot je ona sama…

Če bi bilo vse normalno, se očetu ne bi zdelo grdo priti brez nje, če ve, da bo neprijetno desetim drugim sorodnikom (aja pomemben podatek je, da je to že drugi moški v družini s katerim se je spetljala…), zato tako širok krog ljudi, ki je ne marajo… Plus njen karakter in nadležna osebnost… Ampak to lahko glasba preglasi 😉

Če bi bila jaz na njenem mestu, bi vsekakor šla čez tisto eno noč in za voljo dobrih odnosov med očetom in sinom svetovala partnerju, naj gre brez mene na poroko in naj bo oče, vse ostale dni pa je lahko partner. Saj se ne gre za poskus parčkanja z nekom tretjim, samo zmanjšanje kolateralne škode, ki bi nastala v navzočnosti človeka, ki mnogim ni ljub…

O joj, prav žal mi je, da se morata ukvarjati z vsemi temi čvekami v smilu “rekla, čula, kazala”, ko pa je pred vama tako lep on pomemben korak. Hkrati se verjetno preko tega prikriva in “rešuje” nekaj, kar bi se moralo z drugih koncev. Boš videla, vse bo dobro, verjemi v vaju in v vajino ljubezen. Mislim, da se nima smisla preveč spraševati zakaj nekateri ravnajo tako, kot ravnajo, zakaj rečejo določene stvari. Verjetno se kaj dotakne njihovih meja, ki jih imajo, tako, kot jih imamo vsi.

Držim pesti!

Nikamor nisi padla, sama si se v to zavestno podala. Zdi se, kot da že v osnovi odgovornost prelagaš na vse okrog sebe. Tu si in v tem momentu se lahko vprašaš, kako si se tej situaciji do sedaj prilagodila. Kaj si naredila za to, da bodo odnosi boljši? So kaj boljši? Kaj si naredila drugače in kaj še lahko narediš?

Sem malo razmišljal o tej zadevi in zdi se mi, da je največji problem vsega skupaj slab tajming. Družina tvojega fanta ima cel kup enih svojih problemov in travm, ti pa si želiš, da bi bilo vse super kot v pravljici, da bi se vsi lepo razumeli,da bi bili vsi do vseh uvidevni itd. Pa na žalost ni tako. Že to, da se ti ljudje niso odzvali povabilu tvojih staršev, kaže na to da ali nimajo nekega pravega čuta do sočloveka ali pa so enostavno preveč okupirani s svojimi prblemi, odnosi. Na nek način je škoda, da nista še malo počakala s poroko, da se stvari malce stabilizirajo, da tudi vidva lahko bolje razmislita kje in kako hočeta živet, da se ti sorodniki sprijaznijo z vsemi domačimi afericami.
Iz te situacije boš težko naredila idealno stanje, torej stanje, v katerem bi lahko mirno in brez stresa načrtovala poroko. Imaš dve možnosti, ali boš rinla z glavo skozi zid in poskušala določene ljudi prirpavit do razmišljanja kakršno je njim tuje. Ali pa boš enostavno njih postavila v drugi ali celo tretji plan in se osredotočila samo na vaju s partnerjem. Poroko kot sem razbral organizirata sama in tega ne počnejo namesto vaju starši. Torej naredita tako kot je vama prav. Vabila pošlješ, če se ljudje ne odzovejo pa tudi prav. Tri tedne pred poroko pokličita vse povabljene in naj se na licu mesta izjasnijo ali pridejo ali ne. Ne prepričujta jih, ne pametujta jim. Poroka je zaradi vaju ne zaradi njih. Če se starši ne bodo prej spoznali pa itak ne bosta ne prva ne zadnja katerih starši so se spoznali šele na poroki.
Če ni skrivnost, kako dolgo sta vidva že par?

Hvala karlo! Se strinjam, timing is everything… Žal pa vsi nimajo časa. Sprva sva hotla iz ravno teh razlogov imet malo daljšo zaroko, da se vse uredi vmes in čez kako leto, dve, ko se umirijo in pogovorijo združiva družini. Potem pa se je življenje še zapletlo, namreč moj oče nima tega časa in da ga želim imet na svoji poroki, moram z njo pohiteti… Midva bova zdaj čudovito tretje leto par.

v tem čudovitem tretjem letu se ti bodo počasi začele odpirati oči. če misliš, da bo oče lažje umrl, če te bo videl poročeno, potem razkiraj, sicer pa malo premisli. dve leti si bila slepo zaljubljena, sedaj pa spoznavaš, da je vajina partnerska zveza pravzaprav ljubezenski trikotnik z njegovo mamo. če oče umira, potem vidi stvari take kot so, kar pa ti gotovo ne. iskreno se pogovori z njim, ne verjamem da mu je v tej situaciji toliko do pompa in poroke kot tebi, ki si najbrž precej mahnjena na idealiziranje. pa še enkrat – sedaj bo psihoza okrog zaljubljenosti popustila in šele sedaj boš začela realno gledati na vajino razmerje, če si tega seveda sploh sposobna.

Vsak človek je zgodba zase in moja sigurno ni slepo zaljubljena. Poznava se že celo večnost, tako da zadnja tri leta niso slepo zaljubljena, ampak so ljubezen s človekom, ki ga dobro poznam in si ne delam utvar o njem. V življenju pridejo vzponi in padci in to so v tem primeru njegovi sorodniki, starši. To pa ne pomeni, da bova ker nekateri res čudno razmišljajo in ravnajo, šla midva narazen. To pomeni le, da nama bodo zagrenili marsikateri dan, ne pa življenje… Vsaj upam, nikoli pa ne smeš reci nikoli. Kar se tiče mojega očeta, ki mu nadvse zaupam v presoji, je nadvse navdušen nad nama, nad njim in nad idejo o skupnem življenju. In tudi sama sem, od trenutka, ko sem ga spoznala… Tako da dvoma o tem, ali se poročiva ali ne, ni bilo nikoli!

V tem primeru so sorodniki kakršni pač so (kot pri vseh drugih ljudeh), tu ni kaj “pomagat”, težava tu si le ti oz v tem primeru tvoj fant, ki ne zna/zmore/noče… postavit mejo, ki bi vaju zaščitila pred njegovimi sorodniki.
Samo to je težava.

Vse ostalo je nepomembno v tvojem/vajinem primeru. 😉