Odnos z mačeho
nekaj te muči okol nje, pišeše”negativizem” ampak kot da s prstom ne znaš pokazat na konkretne stvari, dogodke.
jaz sem bila doglo jezna samo na fotra, dokelr nisem ugotovila, da je mat ista- ne na ven, ne zgleda taka, a je pri fotrovih fintah ZELO pomagala- morala sem razčistiti, da je kriva tudi ona, čperav ni bilo očitno.
pojdi na terapijo, jaz sem tako zelo bolj mirna od takrat. tam si kot butl, pol ti pa kar postane jasno, 1+1=2. človek je zase tako slep, tam pa le spregledaš.
če si iz okolice MB, priporočam MIR center. dobila sem termin takoj in cenovno super, pa kar je najbolj važno: je pomagalo. hodila sem, ko sem imela 2. otroka, drugi je bil dojenček, ga je mož počuval tisto 1 uro na teden… tako da brez izgovorov!
@ kozjanova – pa si prepričana, da si me prav razumela? Če si v dvomih, lahko tam nadaljujeva debato. Glede na to, da sem napisal, da otroka ne želim mešat v to, ti pa pišeš da ga bom potunkal, je videti da ne razumeš najbolje, kaj hočem povedati.
@k k k – v bistvu me prav zanima, kaj bi kakšna terapija pokazala, se kar strinjam, da bi šel. Najprej sem se odločil, da posedem oba, očeta in mačeho, in da se pogovorimo kako dalje. S tem bi se morda lahko izognil konfliktom za naprej, je pa jasno, da je razlog za tako obnašanje v preteklosti in to bi pa moral z nekom predelati.
Julij_Cezar, zelo te razumem, imam sama podobno situacijo, u bistvu še hujšo! Moja mačeha je hudič v človeški podobi. Kot otrok sem mislila, da hudobne mačehe obstajajo samo v Pepelki, potem sem jo sama dobila. Imam še mlajšo sestro, mama nama je umrla,ko sem bila v 8.razredu. Po 3 letih se je oče spet poročil in naredil največjo napako v življenju (ki jo danes sicer obžaluje, a nima jajc za spremembe). To so bila najhujša leta mojega življenja, ki jih ne bom nikoli prebolela. Sedaj sem stara 27, s sestro živiva v prizidku hiše, zase, vsak dan jo srečujeva na dvorišču pa se niti pogledamo ne. Na bruhanje mi gre ko jo vidim, v želodcu me zvija… Lahko bi jo utopila v žlici vode.
Pri tebi se je vsaj tvoj oče postavil zate, moj pa nima lastne hrbtenice, raje se je obrnil stran, se naredil nevednega, kot da bi se ji zoperstavil.
in vsi tisti, ki nimajo oz. niso imeli hudobne mačehe, nimajo pojma o čem govorim (in o čemer govoriš ti), ne razumejo! Ne razumejo kako je, ko te nekdo celo mladost ponižuje, zanemarja, spletkari proti tebi, ti daje občutek da si ničvreden in nezaželjen… svoje otroke pa poveličuje, dobijo vse, ti pa si slabše kot drek. ja, tako se rodi sovraštvo, ki pač ne zbledi! groznih stvari, ki ti jih nekdo dela, ko si nemočen otrok, ne pozabiš nikoli!
tvoja mačeha je delala zelo grdo in nečloveško. ampak vsaj delno lahko razumem, da je preferirala svoje otroke pred drugimi. NIkakor in niti za drobtinico pa ne razumem tvojega očeta, da vaju ni zaščtil in je to gledal. Zame v prvi vrsti on ni vreden absolutno nič in tudi tebe ne razumem, da ga še vedno zagovarjaš. razumem sicer, da lažje sovražiš tujega človeka, kot lastnega očeta, ampak če se hočeš pomiriti z resnico, boš morala odpreti oči.
julij_cezar in g176, jaz pa bi vama rada povedala zgodbo “z druge strani”.
Vem, da je preteklo sicer že precej časa, odkar se je ta tema odprla, a mogoče vama bo vseeno zanimivo.
Čisto te razumem, julij_cezar, vso tvojo žalost, razočaranje, nemoč… Že kot dojenčku se ti je zgodila največja krivica, ko si izgubil mamo – človeka, ki te ima na svetu najraje, zate skrbi, te neguje, razume, vzpodbuja… Ja, saj ti je ostal še oče – a to ni isto. Očetje včasih tega ne znajo enako dobro, sploh pa ne “zmorejo za dva”. In oče si je našel drugo žensko, mogoče zato, da ni bil več sam, da mu je pomagala v skrbi za otroka, gospodinjstvu… Zato, ker jo je imel rad, pa verjetno ne. Ker če bi jo v resnici ljubil, bi z njo drugače ravnal. Mogoče se motim – a sama se skoraj najdem v tvoji mačehi.
Tudi moj mož ima “od prej” hčer. Ko sva se spoznala, je bila še majhen otrok, ljubka, krhka deklica. Taka, ki se ti zasmili, že ko jo vidiš in ki bi jo samo stiskal k sebi, da bi ji bilo dobro. Takrat sem mislila, kako je dobro, da sva se z možem spoznala, ker zraven očeta potrebuje še nekoga, ki bo poskrbel zanjo. Pa je imela svojo mamo, da ne bo pomote, a z očetom sta imela deljeno skrbništvo. Leta so tekla, deklica je rastla, s tem pa tudi prepad med mano in njenim očetom. Naj sva se drugače še tako dobro razumela, kadarkoli je šlo za njegovo hčer, sva se sprla. Dovoljeno ji je bilo vse, ker je bila tako uboga (revica je imela ločene starše) – ni se ji trebalo učiti (oče se je bal, da če bo morala kaj delati za šolo, ne bo več prišla), niti pospraviti npr. krožnika za sabo z mize po kosilu (isti razlog, kot pri učenju), vsak petek in soboto je šla ven s kolegi (ki jih ni nihče poznal) in prihajala domov v jutranjih urah, popivala, kadila, se zakajala…
Midve se nikoli nisva skregali. Ko je bila še manjša, sem jo vsak večer stuširala, prebrala pravljico in se vlegla k njej. Potem sva se dolgo pogovarjali. Saj ji je tudi oče prišel zaželet lahko noč, a to je bilo navadno zelo na hitro. Midve pa sva imeli svoj ritual. Vedno sem bila vesela, ko je prišla, in navadno smo tudi kaj zanimivega počeli. In ko se je nama z možem rodil otrok, sta se imela zelo rada. Moj sinček je bil na njo zelo navezan in je komaj čakal, da bo prišla. A mož je delal med njima tako veliko in očitno razliko, da sva se midva nenehno prepirala. Najin otrok je moral pri dveh letih lepo tiho sedeti pri miru in paziti, kako je. Kričal je nanj, če mu je padla kakšna drobtinica na tla, medtem ko je njegova hčer imela okrog krožnika na mizi in tleh pri dvanajstih letih pravi svinjak, pa ji ni rekel niti besede. Ker mogoče ne bo več prišla… Iz tega razloga ji je bilo dovoljeno praktično vse – ni se ji bilo potrebno učiti ali delati nalog (to lahko pri mami, če želi), ni ji bilo potrebno pospraviti mize po kosilu (ker ni prišla k nam delat)… Kmalu je to razliko občutil tudi sin in o tem začel glasno spraševati. Očeta ne, ker se ga je bal, pač pa mene. Mene, ki sama nisem vedela, kaj naj naredim – tudi mene je to žrlo do obisti. Skušala sem se pogovoriti z njim, a zaman. Do sina je bil trd, neizprosen, do deset let starejše hčere popustljiv, skoraj materinski…Tako se je tudi sinov odnos s sestrico precej pokvaril – imel jo je sicer še rad, a ni bil več tako vesel, ko je prišla. In tudi jaz sem postajala vsebolj jezna nanjo, čeprav sem se zavedala, da ni ničesar kriva. In vse bolj sem se bala dni, ko bo prišla, ker je bila takrat pri nas takšna napetost…
Nekega dne, ko sva spet imeli “tisti svoj pogovor”, sem se ji opravičila, če sem kdaj sitna in nemogoča in če ji kdaj delam krivico, da ni namenjeno proti njej. Pa mi je presenečena rekla, da nisem naredila nič takega, da ona tega ne jemlje tako, da je njena mama do nje veliko manj prijazna… Malo mi je sicer odleglo, čeprav sem se sama zaradi svojih misli še vedno slabo počutila. Rada jo imam. Rada sem prijazen in dober človek, rada bi naredila vse tako, da bi bilo prav za vse… A tega nisem mogla, ker tisti, ki bi moral, ni opravil svoje naloge. To pa je bil moj mož, njen oče. Ni ga bilo!!!
Ta odnos me je skoraj popolnoma uničil. Projicirala sem vso jezo in žalost na deklico, ki pri vsem skupaj ni bila ničesar kriva. Izkoristila je pač situacijo, kolikor jo je lahko, žal največ ravno v svojo škodo. Ko sem zbrala dovolj poguma, sem moža zapustila. Zdaj živiva s sinom sama, oče mu polni glavo z najrazličnejšimi stvarmi, glavna pa je ta, da jaz nisem mogla sprejeti dejstva, da ima on otroka od prej… Kakorkoli, s svojo “pastorko” se občasno še dobiva na kakšnem soku, moj sin pa jo večkrat vidi pri očetu.
Če se ti je slučajno uspelo prebiti skozi moj post, sem ti hotela prikazati, kako je bilo pri nas – in ne, da nisem bila ničesar jaz kriva – ampak kako je, če moški ženske ne ljubi, je ne spoštuje in je ne postavi na pravo mesto. Jaz deklici res nisem bila mama (ker je svojo mamico imela), a vendarle sem skrbela zanjo. Ko je bila pri nas (vsak drugi teden), je bil tu njen dom. Jaz pa sem lahko zanjo samo kuhala, ji prala, se z njo pogovarjala… vzgajati mi je pa ni dovolil, pa tudi on tega ni delal…
In še nekaj, julij_cezar, tako pa jaz vidim te stvari: ženska, ki skrbi zate od malega, je tvoja mati (pa če te rodi ali ne). In takšna ženska, ki skrbi za otroka, si vsekakor zasluži spoštovanje, še posebej, če ga ni rodila in zanj ni bila dolžna skrbeti!!! Kot ti je že On_ dobro napisal, pa je ni spoštoval tvoj oče in je zato nisi spoštoval niti ti. Jaz mislim, da se z vso pravico imenuje babica, prav pa bi bilo, ko bi jo tudi ti imenoval mama. Kakorkoli ti je to težko, glede na dejstvo, da je tvoja prava mama umrla… Tako, kot si si ti v ranem otroštvu želel njenih objemov, priznanj, pozornosti…, si je ona želela potrditve, da jo imaš rad, da dela prav, da je super oseba, ker poleg moža in svojega otroka skrbi še za enega otroka, ki ni sicer čisto njen, a ga ima prav tako rada… In to je ogromna odgovornost! Pa je najbrž dobivala samo polena pod noge – tako od moža, kot kasneje tudi od tebe. Samo človek je. Če boš nekega dne razumel, da se je tudi njej zgodila velika krivica s tem, ko je mož ni postavil na mesto svoje žene in tvoje matere, in je tudi ti nisi sprejel za svojo, ampak sta jo oba tretirala kot “mačeho”, boste odnose zelo hitro razrešili. Do takrat pa boste ali v napetosti, ali v prepiru, mogoče pa sploh vsak na svojem koncu. Škoda, mislim, da bi ti ta tvoja druga mama lahko povedala krasno zgodbo, če bi ji bil pripravljen enkrat za spremembo prisluhniti…
kot odrasla oseba si se čisto sama zafrknila. rinila si v vezo s tipom, za katerega si ocenila, da ni sposoben starševske vloge (sama si napisala, da se ti je zdelo, da rabi poleg živih staršev še tretjo osebo) in potem si z njim imela celo otroka. Ko pa je ta tip izpolnil točno tvoja pričakovanja (ni bil sposoben), si mu to pa zamerila. Ker si najbrž igrala mater Terezo in se štulila tja, kjer ti ni bilo mesto. Pokasiral pa je tvoj sin. Tudi ti si kriva, da si soustvarjala take razmere, zato se sedaj ne vlači ven iz godlje.
za “za drugo stran”
Seveda sem si čisto sama kriva in sem se sama zafrknila – točno toliko, kot se ljudje pač s svojim partnerjem zafrknemo. Nihče mu namreč ne vidi v glavo, nihče ne more vedeti, kaj mu prinese prihodnost… Vsak je lahko pameten za nazaj, in čisto vsak je lahko pameten za drugega. Zato je najlažje udariti po človeku in ko je v težavah, reči: Sam si si kriv! Pravzaprav, če malo boljše pogledaš, smo si potemtakem po tvojem mnenju vsi sami krivi za vse: tisti, ki nimajo službe, so si sami krivi, ker…; tisti, ki so nekaj mesecev zastonj delali in niso dobili plačila za svoje delo: sami so si krivi, ker…; tista ženska, ki jo moški pretepa, si je spet sama kriva, ker….; če moški ženski laže in jo prevara, si je ta spet kriva sama, ker…. Ni konca.
Vsak od nas si je v mladosti želel “idealnega partnerja”. Tudi jaz kot dvajsetletnica nisem sanjala o ločenem tipu z otrokom. Pa me je življenje pripeljalo točno k njemu. In nikakor se nisem štulila tja, kjer ni bilo moje mesto. Mislim, da sem sodila točno tja. In če ne bi, danes ne bi imela svojega prekrasnega sina. In veš, niti malo mi ni žal. S svojim možem sva se imela nekaj let prav super, potem pa je prišel čas, ko sva presodila, da je za vse boljše, če nadaljujeva vsak po svoji poti… Ja, moj sin je potegnil kratko, ker nima idealne družine. In tudi jaz je nimam. In verjetno tudi ti ne. Pa še veliko, veliko ljudi bi se našlo…
Vse dobro ti želim. Če ti bo uspelo zatreti svojo jezo in videti v ljudeh tudi dobre stvari, ti bo gotovo uspelo!